VSL Sklep I Cpg 384/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati pritožbene stroške tožeče stranke v višini 880,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je za odločanje v zadevi, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. VIII Pg 1381/2017, pristojno sodišče Republike Slovenije in se ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, ki ga je podala tožena stranka, zavrne.

2Zoper takšen sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da ugovoru o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije ugodi in tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov postopka tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je družba, ki ima sedež v Ljubljani, torej v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je družba, ki ima sedež v Beogradu, torej v Republiki Srbiji. Tožeča stranka je prevzela terjatev zoper toženo stranko od N. d.d. S prenosom terjatve na tožečo stranko je le-ta vstopila na mesto N. d.d. Terjatev izhaja iz kreditne pogodbe med N. d.d. in toženo stranko z dne 20. 1. 2009 (A4 priloga sodnega spisa).

6V točki 10.04 kreditne pogodbe sta pogodbeni stranki dogovorili sodno pristojnost za reševanje sporov ter pravo, ki naj se uporabi, in sicer na naslednji način:“To pogodbo, razen hipoteke, ureja pravo Republike Slovenije in morebitne spore v zvezi s to pogodbo stranke rešujejo sporazumno, v primeru, da sporazuma ni, bo spore reševalo stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.“

7Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je za sojenje v tej zadevi pristojna Republika Slovenija. Obrazložitev je izčrpna. Sodišče prve stopnje je ne glede na pogodbeno določbo o uporabi prava in pristojnosti slovenskega sodišča pristojnost sodišča ugotavljalo (tudi) upoštevaje pravila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP), saj gre za spor z mednarodnim elementom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podane navezne okoliščine, ki odkazujejo na uporabo slovenskega prava in na pristojnost slovenskega sodišča.

8Pravilnosti takšne odločitve ne morejo spremeniti že pred sodiščem prve stopnje navedene pritožbene trditve tožene stranke, da je bila kreditna pogodba tipska, ki jo je sestavljala banka kot močnejša pogodbena stranka in tožena stranka nanjo ni imela vpliva in da iz pogodbe ni jasno razvidno, katero pravo naj se uporabi in sodišče katere države je pristojno. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje kot razloge, ki odkazujejo na pristojnost slovenskega sodišča uporabilo 56. člen ZMZPP in ne pogodbena določila prorogacijskega sporazuma. Pritožbeni razlogi, da je treba šteti, da je kreditna pogodba obveznost, ki se v pretežni meri izvaja v Republiki Srbiji, saj se tam vrača kredit, ne držijo, saj je bilo v točki 5.02 kreditne pogodbe določeno, da je tožena stranka dolžna nakazovati vračilo kredita, za del, ki odpade na N. d.d. na njen račun, torej na račun upnice, ki je imela sedež v Republiki Sloveniji. Le manjši del vračila (po trditvah obeh pravdnih strank 450.000,00 EUR) je bil po istem pogodbenem določilu dolžna vračati na račun N. banka a.d. Beograd, vendar ta del vračila kredita po navedbah tožeče stranke ni predmet tega gospodarskega spora. Tako ne vzdržijo navedbe toženke, da se je zaradi prevzema terjatve s strani tožnice poslabšal njen pravni položaj, saj je iz kreditne pogodbe razvidno, kako je bilo določeno vračanje kredita in je upoštevaje vse navedeno za sojenje pristojno slovensko sodišče.

9Vse ostale trditve tožene stranke glede volje pogodbenih strank, da sta izbrali srbsko pravo in da že tečejo postopki v Republiki Srbiji, glede odstopa terjatve in v zvezi s tem posebne zaščite dolžnika ter s tem povezane fiktivno opisane situacije prenosa terjatev v različne države, za odločitev pritožbnega sodišča niso bile bistvene, zato se o njih ni posebej izrekalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločalo o njenem ugovoru, da sodni postopek že teče pred sodiščem v Republiki Srbiji. Sodišče prve stopnje je razloge o navedenem predstavilo v deseti točki obrazložitve in o tem ni posebej sklepalo, kar je pravilno. Če namreč sodišče meni, da ugovor litispendence ni utemeljen, o tem ne odloča s posebnim sklepom. Le v primeru, da se izkaže, da je ugovor litispendence utemeljen, tožbo s sklepom zavrže. V primeru, ko ugovor ni utemeljen, sodišče o zadevi razsodi in stranka lahko kot pritožbeni razlog zoper odločitev o glavni stvari navedeno uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb postopka (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11Glede na vse navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

12Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, s katerim so ji v skladu z Odvetniško tarifo nastali stroški v višini odgovora na pritožbo 1.500 točk tarifna števila 21/2 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife, saj je šlo za odgovor na pravno sredstvo zoper procesni sklep, torej 688,50 EUR, in materialni stroški (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife) v višini 20,65 EUR. Sodišče je priznalo še 22 % DDV (12. člen Odvetniške tarife). Tožena stranka je dolžna torej plačati pritožbene stroške v višini 880,01 EUR.