UPRS Sodba in sklep I U 721/2018-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan LDR Alžirije, pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce; od ustne naznanitve pridržanja 29. 3. 2018 ob 13.10 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za 1 mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Odločitev je utemeljila na 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. V zvezi s 1. alineo kot razlogom za izrek ukrepa navaja, da prosilec do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se tako poraja dvom v osebne podatke prosilca, kakor tudi dvom glede navedb o osebnih dokumentih, saj je prosilec ob podaji prošnje navedel, da je Alžirijo zapustil legalno s potnim listom, ki ga je nato po pošti poslal domov v Alžirijo, spregledati pa tudi ni mogoče, da je prosilec uradnim organom Grčije, Albanije, Črne Gore ter Bosne in Hercegovine dal lažne osebne podatke. Nadalje ugotavlja, da je prosilec na PP Črnomelj navedel, da prosi za mednarodno zaščito zaradi bolezni in ker ni dela. V prošnji je nato navajal težave z odtujitvijo premoženja, kar se je zgodilo že v času revolucije leta 1998, njegove težave pa naj bi se začele leta 2006, ko naj bi to premoženje zahtevali nazaj. Ugotavlja, da je prosilec nato izpostavil osebna napada nanj, ki naj bi se zgodila že leta 2011, nato pa ni pojasnil, kaj se je nato dogajalo do leta 2017, ko je zapustil državo. Navedel je zgolj, da se je preselil v glavno mesto in ni odgovoril ali je bil izpostavljen še kakšnim težavam. Da bo lahko organ odločil o prošnji za mednarodno zaščito mora ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je ob odsotnosti predloženih dokazov bistven osebni razgovor s prosilcem. Brez osebnega razgovora ni mogoče odločiti o prošnji za mednarodno zaščito. O njegovi prošnji ne bo mogoče odločiti brez omejitve gibanja, saj bo v nasprotnem prosilec prej zapustil RS. Predvideva, da je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, se je organ odločil, da prosilca pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ukrep mu je izrekel za območje Centra za tujce, glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ker meni, da ukrep na območju azilnega doma ne bi bil učinkovit.

2Tožnik vlaga tožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Meni, da morajo biti za omejitev gibanja po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji. 1., da je konkretno in izrecno navedeno dejstvo, ki ga navaja tožnik pri podaji prošnje in ki ga bo organ preveril in ugotavljal, 2., da obstoji posledična povezava med ugotavljanjem tega konkretnega dejstva in omejitvijo gibanja ter 3., da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno katero je tisto dejstvo, ki ga bo toženec preveril, prav tako so tudi nekonkretizirani razlogi za begosumnost. Kumulativni pogoji po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni ter so pomanjkljivo obrazloženi. Ni mogoč preizkus nujnosti posega v tožnikovo osebno svobodo. Tudi navedeno v izreku sklepa ne ustreza sorazmernosti posega. Na podlagi okoliščin primera bi bilo treba odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj pri tožniku na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-1, ob upoštevanju odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2015 in I Up 26/2016, ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil. Tožnik si želi biti v državi EU, o Hrvaški pa ni imel nobenih informacij, da bi tam ostal. Organ se sklicuje na policijsko depešo in na podatke, ki so v njej navedeni. Iz postopka podaje prošnje in zapisnika ni nikjer razvidno, da bi bil tožniku predočen navedeni zapisnik, ali da bi tožnik smiselno enako izpovedal, kot je to zapisano v policijskem zapisniku, kar ob vseh procesnih predpostavkah poraja sum o pravilnosti postopka. Meni, da na takšno gradivo ni mogoče opreti izpodbijanega sklepa, saj ne izpolnjuje zagotovljenih jamstev in postopkovnih določil. Predlaga izločitev tovrstnih dokazov. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oz. podrejeno vrnitev zadeve organu v nov postopek.

3Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi začasno odredbo tako, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu. Predlog utemeljuje na tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbeno zahtevo, da se izločijo dokazi - Policijska depeša PP Črnomelj pa obrazlaga, da je prosilec isto vsebino izpričal tudi pri podaji prošnje in v nadaljevanju postopka mednarodne zaščite, in ker se njegove izjave niso bistveno razlikovale na policiji in pri toženki, prosilca ni soočala z njimi, posledično pa ni bila kršena pravilnost postopka.

K I. točki izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

8Uvodoma tožnik ugovarja, da kumulativni pogoji (ki jih navede v zgornjem odstavku: 1. da je konkretno in izrecno navedeno dejstvo, ki ga navaja tožnik pri podaji prošnje in ki ga bo organ preveril in ugotavljal; 2. da obstoji posledična povezava med ugotavljanjem tega konkretnega dejstva in omejitvijo gibanja; 3. pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil) po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, in ker izpodbijani sklep tega ne vsebuje je pomanjkljiv in pomanjkljivo obrazložen. V zvezi z navedenim ugovorom je tožniku pojasniti, da navaja pogoje, ki jih je sodna praksa oblikovala v povezavi z 2. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in se ne nanašajo na prvo alineo.

9V zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik konkretnih ugovorov nima. Kolikor pa se ugovor neobrazloženosti nanaša tudi na 1. alineo ga sodišče zavrača. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka meni, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ki jo je izpričeval pred slovenskimi organi, ker je ne more potrditi z eno od listin, ki jih ZTuj-2 našteva kot dokazilo za potrjevanje istovetnosti in glede na dejstvo, da je sam izpovedal, da se je v postopkih pred organi drugih držav izkazoval z drugim imenom kot v Sloveniji. Tudi po zaslišanju tožnika sodišče meni, da očiten dvom o tožnikovi istovetnosti obstaja. Tožnik niti ni poskušal pridobiti dokumentov iz svoje države, kamor jih je poslal ob prihodu v Grčijo (potni list) oziroma jih je tam pustil (osebna izkaznica), ampak je v potrditev nemožnosti pridobitve dokumentov dodal še izpovedbo, da jih je uničil požar. Primerjalno, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 29. 3. 2018 je navedel, da bo prosil brata, da mu pošlje dokumente, že ob podaji zapisnika 29. 3. 2018 pa je že izrazil skrb, da so zgoreli, na osebnem razgovoru 3. 4. 2018 pa je že zatrjeval, da so dokumenti zgoreli. Na zaslišanju na sodišču pa ni znal zadovoljivo pojasniti zakaj mu svojci niso priskrbeli duplikatov dokumentov od pristojnih oblasti. Navajanje druge identitete v državah v katerih se je pred prihodom v Slovenijo nahajal (pri čemer pa sodišče niti toženka nima nobenega dokaza, da bi verjelo tožniku, da v Sloveniji izpoveduje pravo ime; namreč profil na Facebooku z imenom, ki ga sedaj izpoveduje, ni dokaz); dejstvo, da je z navedbo požara izničil možnost, da bi dobil dokumente od doma; odklonitev možnosti, da bi dobil duplikate dokumentov iz izvorne države, ki bi jih priskrbeli njegovi domači; so dejstva, ki potrjujejo utemeljenost zaključka, ki ga je naredila toženka, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ki jo je treba preveriti oziroma ugotoviti. Pri tem je poudariti še, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. - 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje. Tožnik se je v prošnji za mednarodno zaščito skliceval na ogroženost s strani konkretne družine v svojem kraju, zato je še posebej pomembno, da se ugotovijo resnični podatki o njegovem imenu in drugih podatkih, ki ga identificirajo, da bo možen preizkus resničnosti njegovih navedb, kolikor bi bile te relevantne ob presoji prošnje za mednarodno zaščito.

10Toženka je kot razlog navedla tudi 2. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, vendar pa iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja, in ki jih ima toženka namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še ne opravljen osebni razgovor, na katerega se v tej zvezi sklicuje, namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja "določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti" in s tem zakonskemu dejanskemu stanju iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Kljub zgornjemu očitku pa sodišče izpodbijanega sklepa, s katerim je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ni odpravilo, ker je izpodbijani ukrep utemeljen že iz razloga po 1. alinei.

11Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnih brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče meni, da je toženka pravilno presodila, da v tožnikovem primeru ne bo mogla učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka (ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma), ker pri tožniku obstoji utemeljena nevarnost pobega, s pobegom pa bi tožnik preprečil izvedbo postopka, ki je stekel na podlagi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tudi sodišče namreč, glede na podatke upravnega spisa meni, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija, in ker mu ni preostalo nič drugega. Ciljna država, ki jo je navajal na policijski postaji je bila Francija, sprememba o ciljni državi v Republiko Slovenijo, pa je bila po mnenju sodišča, ki temelji na neposrednem zaslišanju tožnika, zgolj manever iz razloga, da bi se mu izrekel ukrep, ki bi mu omogočil svobodnejše gibanje in možnost uresničitve cilja zaradi katerega je prišel v EU. Tožnik je namreč z izpovedbo, da je imel že v Alžiriji izoblikovan namen, da v Sloveniji zaprosi za azil, in da je imel namen sam iti na slovensko policijo in tam zaprositi za azil, neverodostojen in neprepričljiv (izpovedba pa v nasprotju s prejšnjimi izpovedbami). Izrečen ukrep je po oceni sodišča nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen, dokončanje postopka mednarodne zaščite, v katerem pa obstaja očiten dvom o tožnikovi istovetnosti.

12Izrečen ukrep pa je tudi sorazmeren, iz razlogov, ki jih je navedla toženka. Ta v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v Centru za tujce kot edinem razpoložljivem ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani namreč ne neomogoča pobega in zato namestitev v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru po določbah ZMZ-1 edini možni milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, vendar ta ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Tožnikove izpovedbe na naroku so bile, da je stanje v Centru v redu, deležen je bil tudi medicinske pomoči, kar glede na tožnikovo dojemanje teže izrečenega ukrepa ne kaže na prekomernost posega. Glede na navedeno torej sodišče meni, da je toženka, ki je bila glede na določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 dolžna, glede na zakonsko besedilo, "v posameznem primeru" utemeljenost ukrepa individualno presoditi glede na okoliščine prosilca, izrečen ukrep ustrezno presodila in tudi obrazložila, da z milejšim ukrepom ne bo mogla izvesti uvedenega postopka. Sodna praksa Vrhovnega sodišča na katero se sklicuje tožnik se nanaša na pridržanja kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III.

13Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K II. točki izreka:

14Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

15Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.