UPRS Sodba I U 652/2018-5

Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) tujcu, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Tiaret, Ljudska demokratična republika Alžirija. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik 14. 8. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito, o prošnji je odločila z odločbo št. 2142-773/2017/4 (1312-17) z dne 12. 10. 2017 in njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožnikova tožba je bila s sodbo I U 2383/2017-7 z dne 10. 11. 2017 zavrnjena. Dne 4. 12. 2017 je tožnik vložil nov zahtevek tujca za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS, ki ga je zavrgla s sklepom št. 2142-773/2017/14 (1312-17) z dne 28. 12. 2017. Tožbo je sodišče zavrnilo s sodbo I U 160/2018 z dne 25. 1. 2018. Dne 7. 3. 2018 pa je tožnik vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS. Ker je toženka prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS zavrgla s sklepom z dne 28. 12. 2017, ki je postal pravnomočen 25. 1. 2018, izvršljiv pa 27. 1. 2018, je drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla v skladu s petim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Nadaljuje, da na izrecno željo tožene stranke (pravilno: tožeče stranke) vlagajo tožbo zoper sklep, s katerim je bil zavržen drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS. Toženki očita, da se ni spuščala v vsebinsko presojo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, s tem pa je bila tožniku odvzeta ustavna pravica do pravnega sredstva, saj mu ni bilo omogočeno prerekati vsebinske odločitve sodišča. Meni, da je peti odstavek 65. člena ZMZ-1 v nasprotju s 25. členom Ustave, 47. členom Evropske konvencije o temeljnih pravicah (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, predvsem s 6(1). členom (pravica do poštenega sojenja) in 13. členom (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in drugimi mednarodnimi akti. Toženka je kršila tudi načelo zaslišanja stranke, saj izjava tožnika ni bila upoštevana, oziroma je bila sama sebi namen. Sprašuje se zakaj je bilo potrebno izvesti zaslišanje o razlogih, če se toženka sploh ni nameravala spuščati v vsebinsko presojo. Avtomatizem zavrženja ponovnega zahtevka brez vsebinske presoje krši človekove pravice. Že sama dopustnost upravnega spora v pravnem pouku sklepa je le birokratski nesmisel, ki temelji na uporabi neustavnega zakonskega določila. S sklepom se nakazuje tudi kršitev 1. člena 7. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, ki zagotavlja procesna jamstva v primeru izgona tujcev. Tujcu naj bi bila namreč zagotovljena ponovna preučitev zadeve, kar je bilo tožniku onemogočeno. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3Toženka je na tožbo odgovorila in iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu predlaga zavrnitev tožbe.

4Tožba ni utemeljena.

5Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla drugi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS, svojo odločitev pa utemeljila na petem odstavku 65. člena ZMZ-1.

6Po petem odstavku 65. člena ZMZ-1 pristojni organ s sklepom zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga oseba vloži potem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljene. Toženka je v zvezi z uporabljeno določbo ugotovila, da je bilo o prošnji za mednarodno zaščito tožnika z dne 14. 8. 2017 že odločeno (odločitev je pravnomočna na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 2383/2017 z dne 10. 11. 2017), odločeno pa je bilo tudi o zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS z dne 4. 12. 2017, zahtevek je bil na podlagi 64. in 65. člena ZMZ-1 zavržen (odločba je pravnomočna na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 160/2018 z dne 25. 1. 2018). Navedeni odločitvi sta relevantno dejansko stanje za uporabo določbe petega odstavka 65. člena ZMZ-1, ki je skladna s procesno določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (po določbi 33. člena ZMZ-1 se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače). Pravni red tudi zaradi načela ekonomičnosti (obe izpostavljeni določbi namreč preprečujeta ponovno uvedbo postopka sproženega na zahtevo stranke, prav tako tudi instituta materialne in formalne pravnomočnosti) omejuje možnost uvedbe novega postopka ob pravni in dejanski identiteti zahtevka. Da pa bi bil obravnavan tožnikov zahtevek drugačen predhodnim pa v tožbi tožnik ne zatrjuje in tudi ni ob podaji druge zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Na podlagi navedenih ugotovitev o predhodnih postopkih je toženka lahko zavrgla drugo zahtevo tožnika za uvedbo ponovnega postopka. Ugovor, da se toženka ni spuščala v vsebinsko presojo tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito torej ne kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, saj vsebina tožnikovega zahtevka v pravnem in dejanskem pogledu ni bila spremenjena glede na predhodne, kar v tožbi ne ugovarja tudi tožnik.

7Tožnik ugovarja protiustavnost določbe petega odstavka 65. člena ZMZ-1 ter nasprotje s 47. členom Evropske konvencije o temeljnih pravicah ter Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, vendar je pri svojem posplošenem naštevanju hierarhično višjih pravnih aktov tako pavšalen, da sodišče njegovih ugovorov ne more preizkusiti.

8Tožnik ugovarja tudi kršitvam določb postopka, ker je toženka tožnika zaslišala, nato pa njegove izjave ni upoštevala. Sprašuje se, zakaj je bilo potrebno izvesti zaslišanje o razlogih za ponovni zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, če se toženka sploh ni nameravala spuščati v vsebinsko presojo in meni, da avtomatizem zavrženja ponovnega zahtevka brez vsebinske presoje krši človekove pravice. Sodišče ugovoru ne sledi. Dejstvo, da bi toženka izvedla zaslišanje tožnika ne bi pomenilo kršitve določb postopka. Vendar pa je v obravnavani zadevi ugotoviti, na podlagi listin upravnega spisa, da toženka ni izvedla zaslišanja tožnika, pač pa je tožnik podal ponovni zahtevek za priznanje mednarodne zaščite na zapisnik, nato pa je toženka o zadevi odločila.

9V zvezi z očitkom, da naj bi bila tujcu zagotovljena ponovno preučitev zadeve, kar je bilo tožniku onemogočeno, pa sodišče odgovarja, kot je navedla že toženka. Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito 14. 8. 2017, o tej prošnji je toženka odločila, zagotovljena pa mu je bila tudi ponovna preučitev zadeve, odločitev o tožnikovi prošnji z dne 4. 12. 2017, na podlagi 64. in 65. člena ZMZ-1. Omogočena mu je bila tudi podaja drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito s katerim pa ni uveljavljal podanosti novih dejstev oz. predložil novih dokazov. Ugovor, da mu ni bila zagotovljena ponovno preučitev zadeve, je torej neutemeljen.

10Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.