VSL Sklep III Ip 1334/2018

I. Pritožba A. A. se zavrže.

II. Pritožba prve upnice se zavrne in sklep potrdi.

III. Prva upnica in A. A. sama krijeta svoje stroške pritožbe.

IV. Prva upnica in A. A. sta dolžna dolžnikoma v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti njune stroške odgovora na pritožbo v višini 167,99 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugovoru dolžnikov ugodilo, sklep o izvršbi z dne 5. 5. 2016 razveljavilo in predlog zavrnilo, ustavilo izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. V točki II. izreka pa je sklenilo, da je upnik dolžan dolžnikoma povrniti stroške ugovora v višini 278,99 EUR.

2Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta prva upnica in A. A. po pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ki naj o ugovoru odloči po izvedbi naroka ter dolžnikoma naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašata stroške pritožbe.

3Na pritožbo sta pravočasno odgovorila dolžnika po pooblaščencu. Pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba A. A. ni dovoljena, pritožba prve upnice pa ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

O pritožbi A. A.

6Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil s sklepom z dne 1. 2. 2017, ki je postal pravnomočen 18. 2. 2017, izvršilni postopek v korist upnika A. A. ustavljen. Glede na navedeno A. A. ni več stranka postopka, ta položaj je izgubil z izdajo omenjenega sklepa. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, izvršilni postopek zato teče le še v korist upnice B. B., zato A. A. nima pravice do vložitve pritožbe. Ker je pritožba, ki jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, nedovoljena (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo A. A. zavrglo kot nedovoljeno.

O pritožbi prve upnice B. B.

7V predmetni zadevi je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1089/2011 z dne 5. 6. 2012, s katero je bilo v točki II. izreka dolžnikoma naloženo, da sta dolžna B. B in A. A. izročiti v soposest nepremičnino parc. št. 1, k.o. X, njiva v izmeri 22 m2 in dvorišče v izmeri 67 m2 v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

8Pritožba pravilno navaja, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ, sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov kot se ta glasi, zato ne sme dovoliti izvršbe za kaj več ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova. Iz izvršilnega naslova pa izhaja obveznost dolžnikov, da sta dolžna B. B. in A. A. izročiti v soposest nepremičnino parc. št. 1, k.o. X. Glede na navedeno gre pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izvršilni naslov glede načina izvršitve izročitve nepremičnine ne pove ničesar, niti ni predvidena nikakršna obličnost v zvezi s tem, zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pravno zmotna.

9Ni sporno, da so B. B., A. A. ter dolžnika solastniki nepremičnine parc. št. 1, k.o. X, vsak do 1/4. V skladu s prvim odstavkom 66. člena Stvarnopravnega zakonika ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. To pomeni, da solastnik s svojo uporabo ne sme ovirati preostalih solastnikov. Glede na to, da je obveznost dolžnikov, da B. B. in A. A. izročita v soposest nepremičnino, katere solastniki so, jima izvršilni naslov pravzaprav nalaga pasivno ravnanje, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča zato v predlogu za izvršbo predlagana izvršba na podlagi 221. člena ZIZ, po katerem se sicer opravlja izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ni primerno sredstvo izvršbe. Že zgolj to je zadoščalo za odločitev višjega sodišča, ki pa je v nadaljevanju vseeno odgovorilo tudi na ostale vsebinske pritožbene navedbe.

10Dolžnika morata dopustiti, da imata tudi druga dva solastnika nepremičnino v posesti in da jo tudi onadva uporabljata, s tem pa jima je pravzaprav naložena negativna obveznost, ki jo dolžnika prekršita z aktivnim ravnanjem tako, da B. B. in A. A. ne dopustita soposesti oziroma jima onemogočata souporabo nepremičnine.

11Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnika svojih trditev, da prvi upnici ne preprečujeta soposesti in souporabe parcele, ne moreta izkazati oziroma dokazati, ker je to negativno dejstvo ter da je trditveno in dokazno breme o nasprotnem na upnici. Sicer drži, da je upnica vseskozi zatrjevala, da soposesti ne more izvrševati, vendar pa teh navedb ni z ničemer konkretizirala. Upnica ni ne v predlogu za izvršbo ne v odgovoru na ugovor podala nobenih konkretnih pravno pomembnih trditev o tem, kdo, kdaj in na kakšen način ji je preprečeval oziroma onemogočal soposest in souporabo konkretne nepremičnine, zaradi česar je njena trditvena podlaga ostala nezadostna in presplošna. Res je kot dokaz za zgoraj navedene pavšalne trditve predlagala zaslišanje strank, prič in ogled na kraju samem, vendar pa je bilo zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba predlaganih dokazov, saj bi v tem primeru šlo za t.i. dokaze informativne narave. Informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, pa ni dovoljen¹. Upoštevaje navedeno upnica s pritožbenim očitkom, da sodišče ni zaslišalo strank, prič in opravilo ogleda, ne more uspeti.

12Pritožbeno sodišče dalje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da je upnica na strani 6 odgovora na ugovor podrobno pojasnila, na kakšen način dolžnika preprečujeta souporabo nepremičnine. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, o tem pa se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče, iz omenjene vloge ne izhaja, da bi upnica v njej konkretno navedla, s čim oziroma kako naj bi to dolžnika počela, hkrati pa upnica takih ravnanj dolžnikov tudi v pritožbi ne konkretizira. Glede navedb v zvezi s preprečevanjem izvrševanja soposesti C. C., ki posest izvršuje za upnika, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se mora to nanašati na obdobje po izvršljivosti izvršilnega naslova, in ker se ne, saj se upnica sklicuje na izpoved, ki jo je C. C. podala na naroku 27. 11. 2008, upnica s to pritožbeno navedbo ne more uspeti.

13V zvezi s pritožbenimi očitki, da sklicevanje sodišča na nepravdni postopek zaradi razdružitve nepremičnine ni odločilno ter da se sodišče ne more sklicevati na navedbe udeležencev v drugem postopku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu razvidno, da je sodišče prve stopnje navedbe strank v postopku N 194/2000 povzelo le toliko, kolikor se je nanje v odgovoru na ugovor sklicevala prva upnica sama, zaradi česar te predstavljajo del trditvene podlage prve upnice.

14Ker sta dolžnika trdila, da upnice v ničemer ne omejujeta v soposesti in souporabi parcele, kar je negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče dokazovati, je bilo s tem na upnico prevaljeno breme, da navede konkretne trditve v zvezi s preprečevanjem izvrševanja soposesti in da zanje predlaga dokaze. Ker upnica že trditvenega bremena ni zmogla, je sodišče prve stopnje o ugovoru pravilno odločilo tako kot to izhaja iz točke I. izreka izpodbijanega sklepa.

15Glede odločitve o stroških ugovornega postopka (točka II. izreka izpodbijanega sklepa) prva upnica ni navedla nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da so bili stroški dolžnikov za ugovor odmerjeni skladno z določbami Odvetniške tarife ter Zakona o sodnih taksah in ker sta dolžnika z ugovorom uspela, jih je sodišče prve stopnje pravilno naložilo prvi upnici v plačilo (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Ker je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo prve upnice kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka

17Prva upnica in A. A. s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Dolžnika sta v odgovoru na pritožbo priglasila 300 točk za sestavo odgovora na pritožbo ter 22% DDV. Nagrada za sestavo odgovora na pritožbo je priglašena v okviru števila točk, ki je glede na vrednost predmeta določeno v 6. točki tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife, zato je pritožbeno sodišče dolžnikoma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, priznalo stroške v višini 167,99 EUR. Glede na uspeh v postopku in potrebnost odgovora na pritožbo sta prva upnica in Tosun Velagič dolžna dolžnikoma v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti njune stroške odgovora na pritožbo v višini 167,99 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011.