VSL Sklep II Ip 965/2018

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov z dne 23. 8. 2016 ter ugovoru zastaviteljice z dne 8. 9. 2016 ugodi, sklep o izvršbi z dne 15. 7. 2016 razveljavi, razveljavijo se opravljena izvršilna dejanja ter se upnikov predlog za izvršbo zavrne, v II. točki pa tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

II. Upnik je dolžan dolžnikoma povrniti v roku 8 dni od prejema tega sklepa pritožbene stroške v znesku 1.506,59 EUR, sam pa krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika in zastaviteljice z dne 23. 8. 2016 ter ugovor zastaviteljice z dne 8. 9. 2016 zoper sklep o izvršbi z dne 15. 7. 2016 (I. točka izreka) ter odločilo, da sta dolžnika dolžna upniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 1.702,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sklep se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta oba dolžnika. V ločenih pritožbah, ki pa sta enaki po vsebini, navajata, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršljiva. Tega dejstva sodišče ni ugotavljalo oziroma ni ugotovilo po uradni dolžnosti. Dolžnik bi bil dolžan plačati avansna plačila po predpogodbi le v primeru, če bi bil odgovoren za to, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. Pogodbi nezvesta stranka je bil upnik, ker mu v dogovorjenem roku ni plačal določenega avansa, da bi v skladu s sklenjeno predpogodbo lahko dokončal stanovanjski in poslovni objekt in pridobil gradbeno dovoljenje. Zato tudi glavna pogodba ni bila sklenjena. Nadalje navajata, da je upnik plačal bistveno manj kot navaja. Upnik je na podlagi avansnih računov izplačal dolžniku znesek v višini 386.823,00 EUR. Prav tako je dolžnik del svojega dolga upniku že plačal, in sicer je zastaviteljica na upnika dne 7. 3. 2014 prepisala svojo parcelo in s tem na podlagi listine o kompenzaciji zmanjšala dolg do upnika v višini kupnine, to je za znesek 39.555,00 EUR. Menita, da bi moralo sodišče predlog upnika zavrniti ali zavreči, saj terjatev ni izvršljiva ali pa zadevo napotiti na pravdo. Priglašata stroške.

3Upnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam obeh dolžnikov, ki so neutemeljene in neizkazane, delno pa predstavljajo tudi nedopustne pritožbene novote. Navaja, da je izpolnil vse predpostavke za dovolitev izvršbe po 20a. členu ZIZ. Sodišče je na neposredno izvršljiv notarski zapis vezano in upniku ne more odreči sodnega varstva. Njegova terjatev tudi ni zastarala. Izpodbijani sklep je pravilen. Tudi zatrjevana plačila niso resnična. Do realizacije prodajne pogodbe za nakup parcele ni nikoli prišlo. Priglaša stroške.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Notarski zapis je v skladu z 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ izvršilni naslov, če je izvršljiv. Izvršljiv pa je, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla, kar je treba dokazati z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (20a. člen ZIZ). Kadar pa zapadlost celotne neplačane terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu (npr. uresničitev odstopne oblikovalne pravice), pa je za dokazovanje zapadlosti terjatve v tretjem do petem odstavku 20a. člena ZIZ predpisan poseben olajšan postopek, in sicer v teh primerih za dokaz zapadlosti zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolžniku.

7V predmetni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - prodajne predpogodbe št. 02/2008 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 828/08 z dne 24. 9. 2008 (v nadaljevanju notarski zapis), na podlagi katerega izterjuje svojo denarno terjatev iz naslova danih avansnih plačil. Pri tem je navajal, da zapadlost njegove terjatve izhaja iz samega notarskega zapisa, še dodatno pa je tako glavnega dolžnika kot zastaviteljico o zapadlosti dolga večkrat obvestil s priporočeno poštno pošiljko, torej je zapadlost izkazal v skladu z zgoraj navedenim 20a. členom ZIZ. Tem navedbam je sledilo tudi sodišče prve prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je ugovor dolžnikov zavrnilo.

8Iz notarskega zapisa v delu, ko so stranke sklenile sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sicer res izhaja ugotovitev, da ima upnik do glavnega dolžnika A. d.o.o. iz naslova prodajne predpogodbe terjatev v višini glavnice 688.460,00 EUR s pripadki, ki so razvidni iz predpogodbe. Stranke so izrecno pristale na neposredno izvršljivost notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti skladno z določili 4. člena Zakona o notariatu, vendar lahko upnik kot kupec po predpogodbi svojo terjatev neposredno izterja v izvršilnem postopku le v primeru, da dolžnik kot prodajalec po predpogodbi ne bo izpolnjeval svojih obveznosti, določenih v predpogodbi (točka tretjič sporazuma).

9V predpogodbi je bilo določeno, da se pogodbeni stranki dogovorita za sklenitev glavne prodajne pogodbe do 15. 12. 2009, dogovorjena so bila avansna plačila z roki njihove zapadlosti, ki se potem vštejejo v kupnino. Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da je nastanek oziroma zapadlost upnikove denarne terjatve vezan na dolžnikovo neizpolnjevanje obveznosti iz predpogodbe, kar pomeni, da je upnikova terjatev po svoji vsebini pravzaprav bodoča pogojna terjatev, saj se mora uresničiti pogoj - neizpolnjevanje v predpogodbi dogovorjenih pogodbenih obveznosti s strani dolžnika, zaradi katerih ni prišlo do sklenitve glavne prodajne pogodbe.

10Nastop pogoja je treba v izvršilnem postopku dokazati na način iz 26. člena ZIZ, da ima notarski zapis za takšno terjatev lastnost izvršilnega naslova. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče dovoli izvršbo, ki je odvisna od poprejšnje izpolnitve kakšne upnikove obveznosti ali od nastopa kakšnega pogoja, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je obveznost izpolnil, oziroma da je pogoj nastopil. V drugem odstavku pa, da če upnik tega ne more dokazati na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena, se izpolnitev obveznosti oziroma nastop pogoja dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Pravnega dejstva, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani dolžnika, ki pomenijo kršitev predpogodbenih obveznosti, upnik na predpisan način ni izkazal, prav tako ni zatrjeval obstoja takšne listine.

11Upnikov predlog za izvršbo torej ni zadostil zahtevam iz 26. člena ZIZ, saj takšnih navedb in dokazov ni vseboval. Dejstvo, da je v notarskem zapisu določeno, da za dokaz zapadlosti zadošča že pisna izjava upnika glavnemu dolžniku in zastavitelju, upnika ne more razbremeniti, da na zakonsko predpisan način izkaže pravno dejstvo, od katerega je odvisna pogojna dolžnikova obveznost. V tej zadevi je namreč ključno vprašanje obstoja izvršilnega naslova glede na zahtevani dokaz zapadlosti terjatve, ne pa vprašanje same zapadlosti terjatve. Sodišče druge stopnje je zato pritožbama dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnikov z dne 23. 8. 2016 ter ugovoru zastaviteljice z dne 8. 9. 2016 ugodilo, sklep o izvršbi z dne 15. 7. 2016 razveljavilo, razveljavilo opravljena izvršilna dejanja ter upnikov predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Glede na spremembo odločitve o ugovoru pa je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnika sta z ugovoroma uspela, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor, saj le ti za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnika v ugovoru svojih stroškov nista opredeljeno navedla, zato je odločitev o njih odpadla.

13Dolžnika sta s pritožbo uspela, zato sta upravičena do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Veljavna Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) v tretjem odstavku 7. člena določa, da se odvetniku, ki zastopa več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, zviša vrednost nagrade za 10% za vsako nadaljnjo stranko. V obravnavanem primeru je podana prav takšna situacija. To pomeni, da upnik ne more biti zavezan za povračilo stroškov istega pooblaščenca dolžnikov za nagrado za sestavo vsake pritožbe posebej, ki je v identičnem besedilu. Tako je sodišče druge stopnje dolžnikoma priznalo 2000 točk za sestavo pritožbe (6. točka tar. št. 27 OT), 2% materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22% DDV (12. člen OT), kar skupaj z 10% povišanjem znaša 1.256,59 EUR. Zakon o sodnih taksah izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, kar sta dolžnika, ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je zato vsakemu od dolžnikov utemeljeno odmerilo sodno takso za pritožbo. Upnik je tako dolžnikoma dolžan povrniti skupaj 1.506,59 EUR. Upnik pa sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi. Z njima namreč ni z ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil le ta predmetno izvršbo nepotreben (155. člen ZPP in peti odstavek 38. člena ZIZ).