VSL Sodba I Cpg 924/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 8.333,82 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati 1.601.753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dne plačila, v roku 15 dni“, se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 20.824,90 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude s plačilom zneska pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska pravdnih stroškov za čas od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni sporno, da sta pravdni stranki 9 let poslovno sodelovali, in sicer sta bili tožeča stranka in druga toženka v poslovnem razmerju od julija 2001 do avgusta 2003, tožeča stranka in prva toženka pa od avgusta 2003 do julija 2009. Prva toženka je tožeči stranki 12. 1. 2009 s 6-mesečnim odpovednim rokom odpovedala poslovno sodelovanje. Med pravdnima strankama pisna pogodba ni bila sklenjena. Tožeča stranka na podlagi 833. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki pri pogodbi o trgovskem zastopanju (agencijska pogodba) ureja plačilo odpravnine po prenehanju pogodbe, zahteva vtoževani znesek odpravnine, ki ga je izračunala na podlagi povprečnega letnega zneska provizije v zadnjih petih letih (oziroma v ustrezno krajšem času od sklenitve pogodbe), kot določa tretji odstavek 833. člena OZ.¹

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugodilo ugovoru zastaranja druge toženke. Poleg ugotovitve, da je imela pogodba med strankama več lastnosti distribucije kot agencijskega zastopanja, je zaključilo tudi, da ni podano nobeno ravnanje tožeče stranke, ki bi imelo za posledico povečanje prodaje izdelkov F. na slovenskem trgu ali kakšno drugo ravnanje, zaradi česar naj bi imela prva tožena stranka znatne koristi tudi po prenehanju poslovnega sodelovanja s tožečo stranko, zato je zahtevek v celoti zavrnilo.

7Uvodoma bo višje sodišče odgovorilo na (sicer nekonkretiziran) pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Za tako kršitev torej gre (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve ali protislovij v obrazložitvi, zaradi česar sodbe objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Če je ob pravni kvalifikaciji, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, sodba razumljiva, logična in zadostno obrazložena, pa te kršitve ni.

8Po stališču višjega sodišča se je sodišče prve stopnje z vidika pravne kvalifikacije, ki jo je sprejelo, izčrpno opredelilo do vseh dejstev, pomembnih za odločitev. V izpodbijani sodbi ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij, zato ta preizkus višjega sodišča omogoča in bo več pojasnjeno v nadaljevanju. Očitek, da je ta kršitev podana, ker sodba ne vsebuje opredelitve do vseh pritožničinih navedb, pa lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do česar se bo višje sodišče prav tako opredelilo v nadaljevanju. Kritika dokazne ocene, ki jo v zvezi z uveljavljano kršitvijo pritožnica podaja, pa lahko, upoštevaje ugotovljeno o popolnosti obrazložitve izpodbijane sodbe, predstavlja bodisi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka bodisi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi obširnosti pritožbenih trditev in upoštevaje ugotovitev, da je bilo materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno, višje sodišče na tem mestu še dodaja, da se je v svoji obrazložitvi omejilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe, medtem ko na nekonkretizirane očitke o kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku in razlage o ustavnem pomenu obrazloženosti sodnih odločb ne bo podrobneje odgovarjalo, saj iz podane obrazložitve višjega sodišča izhaja, da te niso utemeljene.

9Prvi pritožbeni očitek, ki je dovolj konkretiziran, da omogoča odgovor višjega sodišča, je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do množičnih elektronskih sporočil, ki jih je tožeča stranka vključila v svojo trditveno podlago, tožena stranka pa vsebine teh ni prerekala in nikjer v sodbi ni zaslediti pojasnila, kakšno dokazno težo sodišče elektronski korespondenci sploh pripisuje.

10Ne drži, da se sodišče do dokaznih listin ne bi opredelilo. Iz dokaznega sklepa na str. 15 sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje prebralo elektronska sporočila strank od A61 do A63, A68 do A77, A86 do A160, A278 do A478 in je torej te dokaze upoštevalo. Ni pa dolžno, sploh v primerih, ko je listinska dokumentacija tako obsežna, kot je v tej zadevi, za vsak posamezen dokaz, za katerega je ugotovilo, da ni dokazal obstoja nobenega pravno pomembnega dejstva, ki ga je tožeča stranka zatrjevala, oziroma ni izpodbil nasprotnih trditev tožene stranke, obrazlagati, zakaj dokaz ni pomemben. S tem bi le po nepotrebnem obremenjevalo obrazložitev sodbe, k jasnosti zadeve pa ne bi prispevalo. Očitno je sodišče iz prebranega zaključilo, kar je v zvezi z elektronsko korespondenco ugotovilo, in sicer na 22. strani obrazložitve: sporočila se nanašajo na posamezna navodila glede umika in uničenja proizvodov F. v poletnih mesecih (in torej v posamičnih primerih), na navodila o pozicioniranju izdelkov, kot tudi navodila v smeri priporočanja maksimalne preprodajne cene. Da bi dokazovala še kakšna druga za zadevo relevantna dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje spregledalo, tožeča stranka v pritožbi ne trdi. Da tožena stranka vsebine teh elektronskih sporočil ni prerekala, kar trdi pritožnica, pa ni pomembno, saj jih je sodišče dokazno ocenjevalo, tako, kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne glede na to, da tožeča stranka trdi, da je vsebino te elektronske korespondence vključila v svojo trditveno podlago (kje v svojih pripravljalnih vlogah je to storila, ne pojasni), s trditvami, da tožena stranka vsebine sporočil ni prerekala, ne more uspeti. Zgolj s tem, ko je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka dajala navodila tožeči stranki v segmentih, ki iz te korespondence izhajajo (npr. navodila v zvezi s pospeševanjem prodaje s promocijo), ni dokazala, da bi bila narava poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama drugačna, kot je o njej zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožnica s tem v zvezi namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela vzvodov, da bi svoja navodila uveljavila, v kolikor jih tožeča stranka ne bi prostovoljno izpolnila, kar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, kaže na samostojnost tožeče stranke pri prodaji izdelkov.

11Pri tem sodišče tudi ni naredilo zaključka, ki ga podaja pritožnica, da naj bi bila namreč skladna izpoved dveh zainteresiranih prič bolj prepričljiva. Višje sodišče takega zaključka v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zasledilo, kot navedeno zgoraj, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo pomen vsebine elektronske korespondence za dokazni postopek. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja le, da so bile izpovedbe prič medsebojno skladne in podprte s predloženimi listinskimi dokazi tožene stranke, izpovedbe pa tudi niso bile v nasprotju z listinskimi dokazi tožeče stranke. Dokazna ocena vseh, ne le dokazov, izvedenih z zaslišanjem prič, pa je tudi sicer koncizna, torej jasna in jedrnata ter hkrati tudi izčrpna in se tiče pravno pomembnih dejstev. Kaj je tisto, kar je sodišče prve stopnje iz korespondence izpustilo, pritožnica ni pojasnila, višje sodišče pa ne more ugibati.

12Nerazumljive so pritožbene trditve, da je tožeča stranka pravno mnenje o predmetnem distribucijskem razmerju priložila kot dokaz o pravnem viru. Mnenje vodilnih pravnih strokovnjakov ni vir prava in ga kot takega sodišče ne more upoštevati. V tej zadevi gre za vprašanje pravne narave pogodbe. V pravni teoriji je pretežno, v sodni praksi pa domala vselej, ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe - kolikor ne gre za ugotavljanje dejanske volje pogodbenih strank - pravno vprašanje (tako npr. že v odločbi II Ips 252/1998 z dne 10. 3. 1999 in v številnih drugih).² Pri razlagi prava pa je sodišče samostojno, zato se mu tudi do pravnih mnenj ni treba izrecno izrekati. Vsebina obligacijskega razmerja se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Gre za dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa poteka znotraj pravdnega postopka. Pri vprašanju pravne narave pogodbe tudi ne gre za pravno praznino, kar zmotno uveljavlja pritožnica, temveč za izraz avtonomije v gospodarskem pravu. Dodati gre le še, da med nominatne pogodbe pravna teorija ne uvršča več le zakonsko urejenih pogodb, temveč tudi tiste, ki so v zakonu sicer neurejene, a so v poslovni praksi ustaljene in je zato njihova pravna narava in uporaba pravnih pravil dorečena. Tipičen primer take nominatne (čeprav zakonsko neurejene) pogodbe je tudi distribucijska pogodba.³

13Pritožnica se sicer strinja s pravno kvalifikacijo spora, kot jo je postavilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve, sodišču prve stopnje pa očita, da je sporna dokazila, iz katerih izhajajo v pravni kvalifikaciji navedeni elementi razmerja, spregledalo. Vendar pri tem ne drži, da bi sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpovedbo direktorja tožeče stranke, ne bi pa je uporabilo pri obrazložitvi razlogov sodbe. Prav iz odstavka, ki ga pritožnica citira, namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje kot prepričljivejše štelo izpovedbe E. B. in H. P. ter pisno izjavo priče C. R. in so torej izpovedbe slednjih vsebinsko bolj prepričale sodišče (to si je ob izpovedbah vseh ustvarilo tudi neposreden vtis), kot pa izpovedba A. Z. Iz izpovedbe priče A. Z., ki je prav tako povzeta v izpodbijani sodbi, pa niti ne izhaja, da bi potrdil katerega od elementov oziroma značilnosti agencijske pogodbe, kar trdi pritožnica. A. Z. ni izpovedal niti, da bi trgovci naročali izdelke pri toženi stranki, kar je ena od tipičnih značilnosti agencijske pogodbe, prav tako je sam izpovedal, da je prihodke ustvarjal na podlagi razlike v ceni, drugega plačila pa ni prejemal in torej tudi ne provizije, ki je naslednji tipičen izraz agencijskega razmerja. Da je tožeča stranka kupovala proizvode od tožene stranke (za svoj račun) in jih nato preprodajala svojim kupcem, ki s toženo stranko niso bili v nobenem razmerju, pa sta izpovedala tudi E. B. in H. P., enaka narava poslovnega razmerja izhaja tudi iz izjave C. R. Sodišče prve stopnje je torej korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov in svoje zaključke napravilo na podlagi obrazložene, razumne in prepričljive dokazne ocene, saj že zgolj po tukaj povzetih izpovedbah drugačen zaključek niti ni mogoč. Dodati gre, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, katera dejstva šteje za dokazana, samostojno, v dokazni oceni pa višje sodišče ne najde nobene od očitanih pomanjkljivosti. V čem bi bila obrazložitev sodbe na tem mestu neprepričljiva in pristranska, pa pritožnica ni pojasnila.

14V zvezi z načinom prevajanja tolmačke, s pomočjo katere je podal izpovedbo priča E. B., pritožnica ne pojasni, kako je ta vplival na pravilnost in zakonitost postopka. Ne drži pa niti, da bi na naroku, na katerem je bil priča E. B. zaslišan (prim. zapisnik na red. št. 149, list. št. 416-426), katerikoli od pooblaščencev strank opozoril na kakršnokoli kršitev postopka. Zato je tudi ta pritožbena trditev neutemeljena.

15Pritožnica nadalje opozarja, da je v spis vložila dokazila, da sta priči E. B. in H. P. pri zaslišanju izpovedali neresnična dejstva. Ker trditve o tem, da sta priči lastno (verjetno: lažno) izpovedali, niso trditve o dejstvih, pomembnih za odločitev, zanje tudi ne velja pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Zato niti ni pomembno, da tožena stranka teh trditev ni prerekala. V nadaljevanju pa, kot ugotavlja višje sodišče, pritožnica povzema vsebino listin, s katerimi je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekludirana. Zato se o tem tudi višje sodišče ne bo izrekalo. Ne drži niti, da sodišče ne bi obrazložilo, zakaj so nesprejemljiva pojasnila tožeče stranke, da listin zaradi preobsežnosti ni mogla vložiti v spis pred narokom 13. 1. 2016. Sodišče je jasno povedalo, da bi morala tožeča stranka takoj po naroku 1. 7. 2015 navesti, da bo neverodostojnost prič izkazovala z navedeno listinsko dokumentacijo, pa tudi, da ni sprejemljivo, da tožeča stranka tega ni storila v več kot pol leta (ne glede na to, da so listine obsežne).

16Ni jasno, kaj želi izpostaviti tožeča stranka s sklicevanjem na elektronsko pošto, ki jo citira v pritožbi. Ni namreč navedla, katere njene trditve naj bi potrjevala in kdaj jih je podala ter posledično, kako je to vplivalo na v sodbi ugotovljena dejstva. Zato teh pritožbenih trditev ni mogoče šteti kot dovolj konkretiziranih. Pritožnica pa niti ne uveljavlja, da bi sodišče s tem, ko se do teh dokaznih listin ni opredelilo, kršilo pravice tožeče stranke do izjave v postopku. Pritožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kupovala izdelke v svojem imenu in za svoj račun ter jih (z razliko v ceni) prodajala naprej svojim kupcem. Iz predloženih elektronskih sporočil nasprotno ne izhaja, tudi po stališču višjega sodišča pa ni v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, da so posamezna navodila glede umika in uničenja posameznih proizvodov (tudi to dejstvo sodišče torej je upoštevalo) izraz skrbi za ugled blagovne znamke, tudi v smislu kvalitete proizvodov. K temu višje sodišče dodaja, da se prav pri prodaji izdelkov z blagovno znamko, kot je to primer v tej zadevi, distribucijske pogodbe kot novejši pogodbeni tip sklepajo namesto agencijskih pogodb. Blagovno znamko je namreč distributer dolžan uporabljati v skladu z navodili imetnika pravice industrijske lastnine, to je dobavitelja. Za distribucijske pogodbe je nadalje značilno tudi, da se kupec, ki je sicer samostojen pri nadaljnjem razpolaganju z blagom, poleg tega, da se zaveže kupovati določeno blago v določenih količinah, zaveže tudi, da bo pri prodaji uveljavljal tudi interese dobavitelja in torej upošteval določena njegova navodila in pogoje.⁴

17Tudi v nadaljevanju pritožbe se pritožnica sklicuje na vsebino elektronskih sporočil, in sicer zaradi, kot trdi, protispisnega zaključka sodišča prve stopnje, da je marketinške aktivnosti vodila in financirala tožena stranka (in ne tožnica, kar, verjetno pomotoma, trdi pritožnica). Da je šlo za stroške marketinga, torej skrbi za blagovno znamko, izhaja tudi iz teh elektronskih sporočil, ne najde pa višje sodišče pomanjkljivosti, na katero se pritožnica sklicuje, in sicer, da sodišče zaključka, da naj bi šlo le za nekaj primerov, ko naj bi tožeča stranka izvedla marketinške aktivnosti, ni obrazložilo. Iz samih povzetkov elektronskih sporočil v pritožbi namreč izhaja, da so bile promocijske aktivnosti vezane na posamezna akcije, torej časovno načrtovane promocije, ki so vplivale na vrste (s strani tožeče stranke) naročenih izdelkov. Pritožnica v pritožbi niti ne trdi, da je v postopku uveljavljala, da je bila celotna marketinška podpora prodaje izključno breme oziroma strošek tožeče stranke in da je bil tak okviren oziroma načelen dogovor med strankama. Predložena korespondenca po stališču višjega sodišča izkazuje tipičen odnos med dobaviteljem in distributerjem, ki je tudi v tem, da sodelujeta pri promociji izdelkov, se medsebojno obveščata o stanju na trgu, usklajujeta dobave, upoštevata sezonske dobave in podobno.⁵ Zgolj to samo po sebi pa še ne kaže na obstoj pretežno agencijskega razmerja.

18Tožeča stranka tudi po stališču višjega sodišča ni uspela izkazati, da bi imelo obravnavano distribucijsko razmerje, ki je mešano, več elementov agencijske kot distribucijske (in s tem prodajne) pogodbe. Bistveno za odločitev v tej zadevi pa je, kar je tudi sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno prepoznalo, ali so podane okoliščine, ki bi tožečo stranko upravičevale do odpravnine ob prenehanju pogodbe, smiselno tako, kot jo sme zahtevati zastopnik po prenehanju zastopniške pogodbe (833. člen OZ). Zaradi elementa trajnosti distribucijskega razmerja namreč lahko pride v poštev (smiselna) uporaba določb o prenehanju agencijske pogodbe in posledicah tega prenehanja.⁶ To pa je sodišče pravilno ugotavljalo v drugem delu izpodbijane sodbe, in sicer, ali je imel dobavitelj (enako kot principal) koristi od distributerjevega dela tudi po prenehanju razmerja.

19Smiselno zgoraj citiranemu členu bi tako morala tožeča stranka izkazati, 1. da je pridobila toženi stranki nove stranke ali 2. občutno povečala posle z dosedanjimi strankami in 3. da ima tožeča stranka tudi po prenehanju pogodbe znatne koristi s temi strankami, ali pa, da 4. plačilo odpravnine terjajo posebne okoliščine (od katerih izgubljena provizija pri poslih s strankami ne pride v poštev, saj ni več sporno, da tožeča stranka provizije ni prejemala).

20Tožeča stranka tudi po stališču višjega sodišča tega ni izkazala. Višje sodišče ugotavlja, da nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kar uveljavlja pritožnica, da namreč trgovcev L., H. in E. na slovenskem tržišču ni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zgolj ugotovilo, da so na slovenskem trgu štirje večji trgovci, ki obvladujejo več kot 80% trga. Zakaj naj bi sodišče nekritično verjelo izpovedbi E. B. ter neprepričljivo zaključilo, da je prodajno mrežo zgradila že P. do leta 2003, pritožnica ni obrazložila. Ne trdi niti, da je v postopku podala drugačne trditve in dokaze, do katerih se sodišče ne bi opredelilo. Iz povzete izpovedbe A. Z. v izpodbijani sodbi izhaja, da so bile v času medsebojnega sodelovanja stare stranke prav M., S. in T., imen nekaj drugih novih manjših strank (razen Le. in O.) se zaslišani ni spomnil. Izpovedal je tudi, da je že iz pozicije direktorja P., v kateri je bil zaposlen 30 let, od tega 15 kot direktor, poznal slovenski trg in vse stranke, ki so potencialni kupci za F. Zato iz ugotovitve, da je prodajno mrežo razvil prejšnji distributer (P.), A. Z.pa je še v funkciji direktorja P. vzpostavil stik s posameznimi trgovci oziroma kupci izdelkov F. (kar je sam izpovedal) drugačen zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, da namreč tudi pri gradnji prodajne mreže ni najti koristi prve toženke, ki naj bi jo ta imela po prenehanju poslovnega sodelovanja s tožečo stranko, ni mogoč. ugotovitev je skladna z izjavo priče C. R., ki je pojasnil, da je F. pred začetkom poslovnega sodelovanja s tožečo stranko prodajno mrežo na slovenskem trgu razvil s prejšnjim distributerjem (P.) in se je poslovno sodelovanje med strankama začelo po odpovedi poslovnega razmerja s P., katere direktor je bil prav A. Z. in katerega je v času sodelovanja v P. tudi spoznal.

21Da bi zatrjevala in dokazovala tudi kateregakoli od zgoraj naštetih pogojev, pritožnica ne trdi. Ponovno se sklicuje le na to, da je sodišče, kljub temu, da je tožeča stranka predložila tako pravno mnenje o distribucijskem razmerju kot ogromno (na meji preglednosti obsežno) dokazno gradivo, izključno na zaslišanju prič tožene stranke zaključilo, da izpostavitve, breme stroškov marketinga, navodila v zvezi z umiki blaga in razporeditev stroškov tveganja uničenja predstavljajo posamične primere. O pravilni uporabi metode pri dokazni oceni se je višje sodišče že izreklo zgoraj. S takimi trditvami zato pritožnica ne more uspeti in tudi ne gre za vprašanje previsokega dokaznega standarda, kot zmotno uveljavlja. Iz izpodbijane sodbe nikjer ni zaslediti, da bi se sodišče prve stopnje znašlo v pomanjkanju pravno pomembnih dejstev za odločitev. Jasno je navedlo, katera dejstva šteje za dokazana, katerih pa ne. Subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih si je ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Vsebino poslovnega razmerja je tožeči stranki nedvomno uspelo pojasniti, vendar ta ne utemeljuje njenega zahtevka po odpravnini. Pritožnica tudi ne trdi, da bi imela dokazno stisko, nasprotno, sama se sklicuje na obširno dokazno listinsko dokumentacijo. Zato je tudi sklicevanje na VSL sklep II Cp 2576/2014 z dne 14. 1. 2015 neutemeljeno.

22Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki gre za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki ga je v tem postopku treba uporabiti (a v mejah postavljenega stroškovnega zahtevka), 6.811,20 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 8.333,82 EUR.

¹ (1) Po prenehanju pogodbe ima zastopnik pravico do ustrezne odpravnine, če in kolikor je pridobil naročitelju nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami in ima naročitelj tudi po prenehanju pogodbe znatne koristi s temi strankami, ali če bi plačilo odpravnine terjale posebne okoliščine, zlasti zaradi izgubljene provizije pri poslih s temi strankami.(2) Pri določanju odpravnine je treba ustrezno upoštevati tudi provizijo, ki jo je zastopnik dobil za pogodbe, sklenjene po prenehanju razmerja z naročiteljem in morebitno prepoved konkurenčnega delovanja po prenehanju razmerja z naročiteljem.(3) Znesek odpravnine po prvem in drugem odstavku tega člena ne more preseči poprečnega letnega zneska provizije v zadnjih petih letih oziroma v ustrezno krajšem času od sklenitve pogodbe.
² Sklep in sodba III Ips 86/2002 z dne 13. 2. 2003.
³ Tako dr. Vesna Kranjc v: Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba in PF Univerze v Mariboru, 2006, str. 232. Prim. tudi VSL sodba I Cpg 644/2013 z dne 23. 9. 2014.
⁴ Tako dr. Vesna Kranjc v: Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba in PF Univerze v Mariboru, 2006, str. 346-347 in nasl.
⁵ Prim. Prim. V. Kranjc v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 410.
⁶ Tako tudi VSRS Sklep in sodba III Ips 93/2015 z dne 18. 4. 2017.