VSRS Sodba II Ips 854/2007

Revizija se zavrne.
Tožnici morata tožencema solidarno povrniti 420,01 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarna zahtevka (za razveljavitev kupoprodajne pogodbe med prvo tožnico in prvim tožencem v delu, kolikor kupnina presega 121.950 DEM ter kupoprodajne pogodbe med drugo tožnico in drugo toženko v delu, kolikor kupnina presega 112.500 DEM) kot podrejena zahtevka (za znižanje kupnin - glede kupoprodajne pogodbe med prvo tožnico in prvim tožencem za 24.390 DEM, glede kupoprodajne pogodbe med drugo tožnico in drugo toženko za tolarsko protivrednost 1,766.250 SIT). Tožnici je zavezalo, da morata tožencema solidarno povrniti 873.800 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2006.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da sta toženca tožnicama prodala poslovna prostora v izmeri 75 m2, ne pa tudi skupni hodnik (v izmeri dvakrat po 15 m2).

Zoper to sodbo sta tožnici vložili revizijo, z njo pa oporekata odločilni ugotovitvi, da sta bila predmet prodaje le poslovna prostora in ne tudi skupni hodnik. Zatrjujeta, da je bila kupnina dogovorjena glede na ceno m2 ter da sta oba poslovna prostora, skupaj s skupnim hodnikom izgledala kot celoten prostor v skupni površini 180 m2. Toženca sta tožnicama zagotavljala, da sta predmet prodaje ne le oba poslovna prostora, temveč tudi skupen hodnik (oziroma oba hodnika). Toženca sta res predložila le dve pogodbi o nakupu poslovnih prostorov v izmeri 75 m2, vendar sta zatrjevala, da sta njuna tudi hodnika. Stranke so se zato dogovorile za ceno, ki je bila oblikovana glede na površino 90 m2 (oziroma dvakrat po 90 m2). Revidentki se nato sklicujeta na izpovedbo I. K., delno pa njegovo izpovedbo tudi izpodbijata. Menita, da zapis v pogodbah, da je predmet prodaje poslovni prostor v izmeri 75 m2 in skupni hodnik v izmeri 15 m2, ne glede na zmotno dokazno oceno pritožbenega sodišča, ne more pomeniti drugega, kot da sta kupili tudi hodnik ter da je v ceni zajeta tudi njegova vrednost.

Toženca sta odgovorila na revizijo, pri čemer predlagata, naj jo revizijsko sodišče zavrne, sicer pa soglašata z odločilno dejansko ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje ter opozarjata, da revidentki sploh ne navajata, v čem naj bi prišlo do zmotne uporabe materialnega prava (zaradi česar se respondenta o tem tudi ne moreta izjaviti). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog. Revizija je zato neutemeljena.

Revizija je dovoljena, a neutemeljena.

O dovoljenosti revizije:

Sprva sta tožnici navedli vrednost spornega predmeta nediferencirano, skupno za oba zahtevka zoper oba toženca. Taka navedba ni bila v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po kateri mora biti vrednost spornega predmeta navedena posebej za vsakega od tožencev (navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti). Vendar sta napako kasneje popravili. Že med postopkom pred sodiščem prve stopnje sta z vlogo z dne 7.6.2005 navedli vrednosti zahtevkov (oziroma zahtevka) zoper vsakega od obeh tožencev (za zahtevek zoper prvega toženca 1,914.615 SIT, za zahtevek zoper drugo toženko pa 1,766.250 SIT). Ker sta z izpolnitvijo ocenitvene dolžnosti dopolnili (prej nepopolno) tožbo, sta si zagotovili pravico do revizije. Tožeča stranka ima namreč pravico tožbo kadarkoli samoiniciativno popraviti oziroma dopolniti z manjkajočimi sestavinami. Če ji mora to po uradni dolžnosti naložiti sodišče (in ima tedaj pravico to storiti do izteka sodnega roka, ki je določen v sklepu, s katerim ji je naložena odprava pomanjkljivosti), je toliko bolj upravičena to storiti samoiniciativno (kadar sodišče prezre 45. člen ZPP ali zmotno meni, da ni podlage za vrnitev tožbe v dopolnitev).

O neutemeljenosti revizije:

Usoda tožbenega zahtevka je odvisna od enega samega (dejanskega) vprašanja: ali sta toženca tožnicama prodala (poleg poslovnih prostorov v izmeri 75 m2) tudi skupni hodnik (v izmeri dvakrat po 15 m2), ki kot skupni prostor ni (bil) v izključni lasti tožencev (prodajalcev), pač pa je v solastnini vseh etažnih lastnikov. Ker je vprašanje dejanske narave, je tak tudi odgovor: predmet prodaje sta bila samo poslovna prostora - vsak v izmeri 75 m2, ceni pa sta bili dogovorjeni za celotni nepremičnini in ne količinsko - po m2. Tožnici (kot je ugotovilo pritožbeno sodišče) sta tudi vedeli, oziroma bi morali vedeti, kaj kupujeta. Ko je tako, je brez pomena revizijsko oporekanje tem (dejanskim) ugotovitvam sodišča prve stopnje (ki so prestale pritožbeni preizkus). Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker tako tožnicama nista bila prodana tudi sporna hodnika, zahtevka za delno razveljavitev pogodb oziroma za znižanje kupnine (kar je v resnici eno in isto) nista utemeljena (če prodana stvar nima pravnih napak, potem tudi ni sankcij za pravne napake; prav tako ne, če stvar oziroma del stvari, ki ni v izključni lasti prodajalcev, sploh ni bil(a) predet prodaje - prim. 510. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnici, ki z revizijo nista uspeli, morata tožencema solidarno (in vsakemu polovico) povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 420,01 EUR, predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo odgovora ne revizijo, davek na dodano vrednost in 2% materialne stroške (155. člen ZPP).