VSRS Sodba II Ips 901/2006

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 372,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem I. G. ne spada 1/2 dvosobnega stanovanja v Ljubljani, v izmeri 55,83 m2, ampak je last tožnice. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da sta tožnica in zapustnik že v času nakupa spornega stanovanja konec leta 1991 živela v izvenzakonski skupnosti. Zaključek, da sta v taki skupnosti živela že od decembra 1989, je sodišče sprejelo kljub ugotovitvam, da je v tem času obstajalo le dogovarjanje o skupnem življenju in kljub ugotovitvi, da sta se v Š. preselila šele v letu 1996. Poudarja, da sklenitev kupne pogodbe za nepremičnino ne zadošča za napolnitev pravnega standarda življenjske skupnosti. Okoliščina, da sta bila solastna deleža tožnice in zapustnika na nepremičnini v Š. natančno opredeljena, pa kaže, da sta nakup izvršila dva neodvisna posameznika in ne skupna lastnika. Revizija opozarja, da sodišči nista opredelili časovnega okvirja obstoja skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti, niti nista opredelili, od kdaj naj bi bil odnos med tožnico in zapustnikom v smislu odnosa moža in žene viden navzven. Sodišče je namreč ugotovilo, da je zapustnik njuno razmerje v letih 1988 in 1989 skrival. Trdi, da prepiri in občasni razdori med njima kažejo, da je bila njuna čustvena povezava šibka. Za obdobje pred letom 1992 je sodišče ugotovilo zgolj, da je bila tožnica krstna botra toženkinemu sinu. To pa še ne potrjuje čustvenega odnosa med tožnico in toženkinim očetom, zlasti ker je bil pri krstu prisoten tudi tožničin prejšnji mož. Tudi če je njuna življenjska skupnost zaživela že v decembru 1989, pa po trditvah revizije ni mogoče oceniti, da je do decembra 1991 trajala dlje časa. Če bi zapustnik menil, da je imelo njegovo razmerje s tožnico naravo izvenzakonske skupnosti že v letu 1991, bi kupno pogodbo za stanovanje sklenil skupaj s tožnico in sicer z nedoločenima deležema. To bi upošteval tudi ob sestavi oporoke in s stanovanjem ne bi razpolagal v celoti. Skupno lastninsko pravico s tožnico bi v oporoki vsaj omenil, kar pa ni storil. Podobno kot je tožnica pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imela stanovanjsko pravico, prenesla na svojo hčer, je toženkin oče želel z oporočnim razpolaganjem prenesti lastninsko pravico na spornem stanovanju na svojo hčer. Stanovanje, ki ga je odkupil po Stanovanjskem zakonu, je štel za svoje premoženje. Toženka v reviziji predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Nižji sodišči sta ugotovili, da je izvenzakonska skupnost med tožnico in pokojnim zapustnikom I. G. obstajala od decembra 1989 do njegove smrti 6.10.2001 in ne šele od preselitve v solastno hišo v Š. leta 1996. V letih 1988 in 1989 je zapustnik njuno čustveno razmerje še skrival, kasneje pa je bila tožnica vključena v družinsko življenje toženkine družine. Zapustnik tožnice ni štel le za prijateljico, ampak za svojo življenjsko družico. V decembru 1989 sta skupaj kupila hišo v Š. Kljub želji po mirnemu življenju na vasi sta se v Š. preselila šele po tožničini upokojitvi leta 1996. Do tedaj sta živela v stanovanju v Ljubljani v skupnem gospodinjstvu. Med njima je obstajala finančna in ekonomska skupnost s skupnimi finančnimi načrti in investicijami. Njuno razmerje v smislu razmerja moža in žene je bilo tudi navzven vidno.

7Revizija v pretežnem delu nedopustno izpodbija pravilnost dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) . Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih trditev, da je v decembru 1989 med tožnico in zapustnikom obstajalo le dogovarjanje o skupnem življenju in da sta začela živeti skupaj šele po preselitvi v Š. v letu 1996. Sodišči sta ugotovili, da je njuna življenjska skupnost obstajala že od decembra 1989, tega zaključka pa nista utemeljili le na okoliščini, da sta takrat kupila hišo v Š. O skupnem življenju sta se tožnica in zapustnik najprej dogovarjala, vendar pa sta te dogovore ob nakupu hiše v Š. tudi uresničila. To ugotovitev sta sodišči oprli na tožničino pogojevanje skupnega življenja s solastnim deležem na hiši v Š., čemur je zapustnik ugodil. Tudi s trditvami, da med njima ni bilo čustvene povezanosti, revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

8Na vprašanje, ali je med izvenzakonskima partnerjema obstajala "dalj časa trajajoča" življenjska skupnost v smislu prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), je potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej, glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Ob upoštevanju, da je tesna osebna in premoženjska skupnost tožnice in zapustnika nepretrgoma trajala 12 let, revizijsko sodišče nima pomislekov, da je trajala dalj časa. Ker sodišči nista ugotovili razlogov, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza med njima neveljavna (tožnica se je s prejšnjim možem razvezala že leta 1987), so podani vsi pogoji za pravno priznanje njune izvenzakonske skupnosti v tem obdobju.

9Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da v skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev ne spada le tisto premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja pridobita z delom šele po več letih skupnega življenja. Njuno skupno premoženje postane vse premoženje, ki ga pridobita z delom kadarkoli v času trajanja izvenzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR). Že ugotovitev, da sta tožnica in zapustnik sporno stanovanje pridobila v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti z delom, zato zadošča za zaključek, da stanovanje spada v njuno skupno premoženje. V reviziji poudarjena okoliščina, da je njuna življenjska skupnost do nakupa spornega stanovanja trajala šele dve leti, zato ne more biti odločilna pri presoji, ali sporno stanovanje spada v skupno premoženje tožnice in zapustnika. Na ta zaključek ne more vplivati niti okoliščina, da je zapustnik sporno stanovanje zmotno štel za svoje posebno premoženje, saj je tožnica na njem pridobila lastninska upravičenja na podlagi kogentnih zakonskih določb. Ker ni bilo ugotovljeno, da sta deleža tožnice in zapustnika na spornem stanovanju drugačna od zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, sta sodišči pravilno zaključili, da polovica spornega stanovanja ne spada v zapuščino pokojnega I. G., ampak pripada tožnici.

10Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

11Toženka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje revizijske stroške, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tožnici priznalo 600 točk oziroma 276 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 2% oziroma 5,52 EUR materialnih stroškov, 20% DDV na odvetniške storitve, to je 55,20 EUR ter še 35,47 EUR (prej 8.500 SIT) sodne takse za odgovor na revizijo, skupaj 372,19 EUR. Toženka je dolžna tožnici povrniti odmerjene stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženki do plačila.