VSRS Sodba II Ips 651/2009

Revizija se zavrne.

1Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek za povrnitev premoženjske škode zaradi zatrjevano protipravno odvzetega kombija za čas od 1.6.2001 do 28.2.2003.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku povrniti nastalo škodo v znesku 27.491,2 EUR (prej 6.588.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2003 dalje do plačila, ter odločilo o pravdnih stroških.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Meni, da je dokazala nedopustno ravnanje toženca, kateremu je bilo vozilo izročeno izključno zaradi ureditve zavarovanja. D. K. je tožencu izročil le ključe avtomobila, ne pa tudi prometnega dovoljenja, zato ni pravilno naziranje sodišča, da je šlo za ročno zastavo. Izpostavljeno dejstvo kaže tudi na nedobrovernost toženca. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe D. K., da vozila tožencu ni izročil v zastavo. Prav tako se ne strinja s ugotovitvijo sodišča, da so s strani tožeče stranke predlagane priče neverodostojno izpovedovale. Listine, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pa D. K. ni podpisal. Sodišču očita arbitrarno odločanje in izpostavlja, da v letu 2001 SPZ še ni veljal, zato veljajo za razmerje med pravdnima strankama izključno določbe ZOR. Kot neutemeljeno označi naziranje sodišča, da se tožencu tudi po pozivu tožnika ni bilo treba prepričati o lastništvu vozila in le-tega vrniti lastniku. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Temelj odškodninskega zahtevka predstavljajo trditve, da je toženec vozilo znamke VW Transporter 70 B1F2 imel v posesti protipravno in je tožniku zaradi nemožnosti uporabe vozila nastala škoda. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil toženec v času, ko je posedoval kombi, v dobri veri glede obstoja ustrezne pravne podlage za posest predmetnega vozila, saj je z D. K., ki se je predstavljal kot solastnik in soustanovitelj podjetja D. d.o.o. (pravni prednik tožeče stranke), sklenil posojilno pogodbo in pogodbo o zastavi (kombija). Revizijske trditve, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanu nasprotujejo (da D. K. ni podpisal posojilne pogodbe z dne 29.4.2001 oziroma, da je bilo pogodbi naknadno dodano besedilo, s katerim omenjeni ni bil seznanjen) niso upoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker tožnik ni predlagal postavitve izvedenca grafologa oziroma ni dokazal svojih trditev, da D. K. posojilne pogodbe ni podpisal, zatrjevana postopkovna kršitev ni podana. Sodišče pa se je s sprejeto dokazno oceno posredno opredelilo tudi do izpovedbe D. K. in je zato zatrjevana kršitev pravdnega postopka tudi v tej zvezi neutemeljena.

8Tožba v konkretni zadevi je bila vložena 5.3.2002 (pri Okrajnem sodišču v Ljubljani) in je zato na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika treba uporabiti določbe členov 966 do 996 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

9Glede na določbo 968. člena ZOR pridobi upnik zastavno pravico na stvari, ki je predmet pogodbe, ko mu je le-ta izročena. V skladu z 969. členom ZOR je za sklenitev veljavne zastavne pogodbe potrebno, da ima zastavnik sposobnost razpolagati s stvarmi, ki jih daje v zastavo. Revident ne izpodbija, da D. K. ni imel sposobnosti razpolagati z vozilom, kot tudi ne, da vozilo tožencu ne bi bilo izročeno. Neizročitev prometnega dovoljenja v konkretni zadevi ni bistvenega pomena, saj vpliva le na možnost uporabe zastavljene stvari (takšen dogovor pa je v skladu s prvim odstavkom 976. člena ZOR v dispoziciji strank), ne pa na veljavnost zastavne pogodbe. Ker glede na določbo 966. člena ZOR zastavnik ni nujno tudi lastnik zastavljene stvari, ni utemeljen revizijski očitek, da bi moral toženec po pozivu tožeče stranke vozilo le-tej vrniti.

10Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.