UPRS Sodba IV U 226/2017-17

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-28/2015/5 z dne 10. 9. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 776,08 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z izpodbijano odločbo, št. 490-28/2015/5 z dne 10. 9. 2015, ugodilo pritožbi Mestne občine Velenje in odpravilo odločbo Upravne enote C. št. 321-140/93 z dne 8. 4. 2015 (1. točka izreka) in v 2. točki izreka zavrnilo zahtevo pravnih naslednikov po pokojnem A.A. za vračilo nepremičnine parc. št. 3333/1 k.o. ...

2Drugostopenjski organ je v izpodbijanem aktu pojasnil, da je v teku več pritožbenih postopkov v zvezi z denacionalizacijo po pokojnem A.A. in da je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1421/2014-12 z dne 3. 3. 2015 že zavzelo stališče, da pokojni A.A. po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije premoženja, ki mu je bilo zaplenjeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 36/45 z dne 6. 9. 1945, kot osebi nemške narodnosti, v primeru, da je za predmetno premoženje imela možnost pridobiti odškodnino njegova žena B.B.

3Ali je imela neka oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države (drugi odstavek 10. člena ZDen), ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti, na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Podrobno je tožena stranka navedla vsebino priloge 1, točka A k FIP in pojasnila vsebino točke B in točke C iste priloge. Izhajajoč iz spisne dokumentacije in listin, je bilo v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom pokojnega A.A. ugotovljeno, da po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičen do denacionalizacije premoženja, ki mu je bilo zaplenjeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 36/45, ker je za to premoženje imela možnost pridobiti odškodnino njegova žena B.B. (odločba UE Žalec št. 321-359/92-664 z dne 3. 8. 2015 in odločba MKGP št. 490-47/2015/2 z dne 4. 9. 2015). Iz listin namreč izhaja, da je bila B.B. z možem A.A. in njegovo sestro Č.Č. dne 3. 1. 1946 izgnana v Avstrijo. Od leta 1954 je bila avstrijska državljanka in je imela na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Tako sta oba zakonca izpolnjevala pogoje iz drugega odstavka točke A priloge 1 k FIP ter B.B. pogoje drugega odstavka točke A priloge 1 k FIP ter je tako B.B. izpolnjevala vse tri pogoje po prvem odstavku točke A priloge 1 k FIP, kar pomeni, da je imela za premoženja, ki je bilo podržavljeno njenemu možu, možnost pridobiti odškodnino od Republike Avstrije. Upoštevajoč sodbo Upravnega sodišča, opr. št. I U 1421/2014-12 z dne 3. 3. 2015, to pomeni, da je bilo treba na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 3333/1 k.o. ..., zavrniti.

4Tožnik v tožbi odločitvi oporeka. Gre za ponovljeni postopek odločanja, v katerem gre za vprašanje pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožena stranka je o statusu upravičenca že odločala (odločba 490/27/2014/3 z dne 22. 7. 2014) in se postavila na stališče, da je A.A. denacionalizacijski upravičenec. V tem sporu izpodbijana odločitev ni skladna z določbami in namenom ZDen. Gre za nerazumno dolgo odločanje in sprejemanje škodljivih odločitev, ki v primeru sklicevanja na pogodbo FIP in v tej zvezi spornim odločanjem, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava.

5Pravni naslednik upravičenca je v postopku predložil vsa uradna potrdila Republike Avstrije, iz katerih izhaja, da Č.Č. in B.B. nista bili upravičeni do odškodnine za odvzeto premoženje v bivši FLRJ po nobenem predpisu Republike Avstrije. Sklicuje se na določbo 70. člena ZDen, zato bi upravni organ moral upoštevati v spis vložena uradna potrdila pristojnih državnih organov Republike Avstrije. A.A. na dan uveljavitve FIP ni več živel, ker je umrl 1958, na dan izvedene nacionalizacije premoženja pa je bil državljan FLRJ. Tako na dan nacionalizacije ni bil izpolnjen pogoj, da je bilo podržavljeno avstrijsko premoženje, zato ni upravičen do prejema odškodnine za odvzeto premoženje po pogodbi FIP.

6Ker so bila v spis predložena, tako kot to zahteva 70. člen ZDen, uradna potrdila, ki bi jih bilo treba v povezavi z drugim odstavkom 10. člena ZDen upoštevati, upravni organ ni imel pravice, niti pooblastila, razlagati drugače tuje pravo. Tega stališča ne omaje niti odločitev Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1914. Gre za odločitev, ki je v nasprotju z določbo 2. člena Ustave Republike Slovenije in je abitrarna. Ker je odločitev tožene stranke v nasprotju s podatki upravnega spisa in uradnimi potrdili Republike Avstrije, nima podlage v določbi drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločitev. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

8Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, Mestna občina C., ki se z odločitvijo tožene stranke strinja in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo s sodbo IV U 186/2015-8 z dne 17.12.2015, s katero je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi A.A. oziroma njegova pravna naslednica B.B., glede na drugi odstavek 10. člena, v zvezi z 12. členom ZDen, ni upravičena do denacionalizacije nepremičnega premoženja, ker je imela zanj pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija. Ker je torej B.B. izpolnjevala pogoje za opredelitev odškodnine od Republike Avstrije in je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je sodišče tožbo, ne glede na to, ali je bila odškodnina dejansko prejeta ali ne, zavrnilo.

11Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS, X Ips 61/2016 z dne 23. 3. 2016 zavržena.

12Z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-499/16-13 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju IV U 186/2015-9 z dne 17.12.2015 razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

13Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

14Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa je treba odgovoriti na vprašanje, ali so to tudi FIP in na njeni podlagi sprejeti predpisi.

15O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

16Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

17Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

18V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

19Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

20Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

21Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to, pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

22Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka:

23Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo in revizijo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo na podlagi 5. točke Tarifne številke 30. Tožnik je priglasil nagrado za revizijo v višini 491,00 EUR x 1,6, sodišče pa je pri odmeri upoštevalo v drugi alinei prvega odstavka Tarifne številke 30 nagrado v višini 500 točk, zvišano za 50%, torej v višini 750 točk x 0,459 EUR, kar znaša 344,25 EUR. Sodišče je tožeči stranki priznalo tudi materialne stroške v pavšalnem znesku 2%, kar znaša 6,88 EUR, vse povišano za priglašeni znesek DDV v višini 22%, kar znaša 77,25 EUR, vse skupaj 428,38 EUR. Skupaj znašajo priznani stroški 776,08 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačane sodne takse pa bodo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife ZST-1 vrnjene tožeči stranki po uradni dolžnosti.