VSK Sodba II Cpg 61/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki plačila računa v znesku 680,85 EUR in da mora tožena stranka tožeči stranki ta znesek v roku osmih dni plačati. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razveljavilo tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32112/2017 z dne 13.4.2017 v delu, v katerem je določeno, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 680,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2016 ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v osmih dneh plačati pravdne stroške v znesku 599,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je imel tožnik možnost na podlagi 236. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) vložiti zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. S tem bi pridobil dva meseca, v katerem bi lahko izvedel prestrukturiranje. Samo v tem primeru je mogoče dovoljenost plačila stroškov vezati na uporabo 151. člena ZFPPIPP. Iz tega razloga sodišče prve stopnje te določbe ne bi smelo uporabiti. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo določila 271. člena ZFPPIPP. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, ker je odločilo, da je tožnik v navedbah, ki jih je podal v pripravljalni vlogi z dne 13.10.2017, prekludiran. Iz tega razloga so vsi dokazni predlogi v tej pripravljalni vlogi pravočasni. V konkretnem primeru tudi ni bil izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo 429. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter 82. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1).

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5Skupščina družbe je (hierarhično gledano najvišji) organ delniške družbe, na kateri delničarji praviloma uresničujejo svoje pravice v zadevah družbe. Skupščina delniške družbe s sklepi (ki so korporacijski pravni akti), ki jih sprejmejo delničarji, oblikuje voljo družbe, kar pomeni, da se pravni učinki sprejetega sklepa skupščine delniške družbe razčlenjujejo v pravice in obveznosti same delniške družbe. Zaradi tega mora upravičena oseba, ki ocenjuje, da je posamični (sprejeti) skupščinski sklep delniške družbe neveljaven, v pravdnem postopku s tožbo na neveljavnost skupščinskega sklepa vedno kot toženo stranko zajeti delniško družbo (ne pa na primer posameznih delničarjev, ki so na skupščini sprejeli kakšen sporen sklep). Glede na to, da mora vsak skupščinski sklep potrditi notar v notarskem zapisniku (prvi odstavek 304. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1), je notarjeva obvezna prisotnost na skupščini delniške družbe in njegove storitve v zvezi s to skupščino vedno v sferi neposredne koristi same delniške družbe (ne pa na primer posameznih delničarjev). Pri tem prav tako ni pravno pomembno, če uprava delniške družbe notarju ni dala neposrednega naročila za izvedbo omenjene notarske storitve (ampak je to storil na primer posamezen delničar), niti ni pravno pomembno, če je notar za izvedeno notarsko storitev (prisostvovanje na skupščini delniške družbe in sestava notarskega zapisnika) izdal račun na posameznega delničarja (formalnega naročnika storitve), ne pa na samo delniško družbo, v katere korist pa je opravil notarsko storitev. Nobenega dvoma namreč ni, da je v konkretnem primeru delniška družba imela pravni interes, da notarju nemudoma plača sporni račun za opravljeno notarsko storitev (271. člen OZ).

6Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavani zadevi sploh ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki je predmet izpodbijanja s konkretno tožbo. Plačilo konkretnega računa (izpodbojno pravno dejanje) je stečajni dolžnik izvedel takoj, ko je notar opravil svojo storitev v korist stečajnega dolžnika (sočasnost izpolnitve in nasprotne izpolnitve), zato v obravnavani zadevi niti ni moglo priti do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP)¹. V obravnavani zadevi je notar za stečajnega dolžnika opravil notarsko storitev v pravi vrednosti, zato je bil stečajni dolžnik tudi upravičen, da notarju takšno storitev tudi takoj plača. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi sploh ni šlo za darilo v smislu drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, kot to skuša zmotno prikazati obravnavana pritožba.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa se pri svoji odločitvi sploh ni sklicevalo na uporabo določbe 151. člena ZFPPIPP, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Prav tako v obravnavani zadevi sploh ni pravno pomembno, ali je bila tožnikova pripravljalna vloga z dne 13.10.2017 vložena pravočasno ali ne, saj, kot rečeno, v konkretnem primeru sploh niso bili izpolnjeni pogoji za izpodbojnost konkretnega pravnega dejanja v smislu izpodbijanja pravnega dejanja po določbah ZFPPIPP. V tej vlogi je tožnik zgolj navedel, da je mogoče predmetno plačilo šteti kot izpodbojno pravno dejanje iz razloga po prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP. Prav tako za odločitev o obravnavani zadevi ni pravno pomemben pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je bil dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v dopolnjen seznam nekonkretiziran oziroma presplošen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da za odločitev o konkretni zadevi niso pravno pomembna vprašanja, kdo se je dogovoril za toženčevo prisotnost na skupščini in kdo se je zavezal za plačilo, zlasti pa ni pravno pomembno, ali je šlo za prevzem dolga ali ne. Ključnega pomena je, da je v konkretni zadevi prišlo do tega, da je tožnikovo premoženje prejel tisti, ki je v korist tožnika sam opravil svojo nasprotno izpolnitev. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru odločalo o spornem tožbenem zahtevku v povezavi z obligacijsko pravnim razmerjem, ni pa odločalo v tej zvezi glede vprašanja pravilnega obračunavanja ali plačevanja DDV. Zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da če bodo posledice odločitve pravdnega sodišča zadevale tudi davčno poslovanje posameznih udeležencev, bodo pač morali ti udeleženci ravnati na način, ki ga za takšne primere predpisuje davčna zakonodaja. Sicer pa so notarske storitve podvržene plačilu davka na dodano vrednost, toženec pa je očitno tudi davčni zavezanec na plačilo tega davka. Iz tega razloga sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni napačno uporabilo določbe 429. člena OZ ter 82. člena ZDDV-1.

8Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Tožeča stranka se v okviru tožbenih navedb sploh ni sklicevala na okoliščino, da bi bili izpolnitev in nasprotna izpolnitev vrednostno neenaki, oziroma da bi bila notarska storitev nepravilno oziroma previsoko zaračunana.