VSRS Sodba VIII Ips 257/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12. 6. 1915 in odločbo Centra za socialno delo A. z dne 11. 4. 2015 ter ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna ponovno odločiti o zahtevi tožeče stranke za subvencijo najemnine z dne 31. 3. 2015. Presodilo je, da ni pravilno stališče tožene stranke, da za bivalno enoto, v kateri stanuje tožeča stranka, ni mogoče dodeliti subvencije najemnine.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in potrdilo njegovo sodbo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev v nasprotju z določbami Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami) in podzakonskimi akti, ki določajo, da je treba stanovanje in stanovanjske enote ustrezno označiti, kar velja tudi za bivalne enote. V sporni zadevi imajo vsi stanovalci oziroma najemniki delov stanovanja naslov B., kar je identifikacijska številka navedene stavbe, določena ji je le ena hišna številka. Stavba, v kateri prebiva tožeča stranka, je enostanovanjska, kot dejanska raba dela stavbe pa je navedeno stanovanje v samo stoječi stavbi z enim stanovanjem. Če bi objekt predstavljal večstanovanjsko stavbo, bi šlo za več stanovanj z različnimi identifikacijskimi številkami, ki bi bile samostojne stanovanjske enote ali pa bi bilo v večstanovanjski stavbi določeno število bivalnih enot, ki bi morale biti prav tako označene s tako številko. Gre pa za enostanovanjsko stavbo in ne za posamezne bivalne enote. V javno dostopnih podatkih GURS-a je podatek o številu sob, zato tožena stranka utemeljeno sklepa, da gre za opravljanje dejavnosti oddajanja sob in ne celotnega stanovanja ali bivalnih enot. Sodišče je napačno uporabilo določbe SZ-1 in 28. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami), po katerem je do subvencije najemnine lahko upravičen le najemnik celotnega stanovanja kot posamezne stanovanjske enote v eno ali večstanovanjski stavbi oziroma najemnik bivalne enote, ki je kot takšna samostojno evidentirana na predpisan način. Na naslovu B. pa gre za enostanovanjsko stavbo (hiša z enim stanovanjem), zato je odločitev sodišč nižje stopnje napačna.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (367. in 371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7Pravno podlago za odločitev predstavlja 28. člen ZUPJS, ki določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. V nadaljevanju so opredeljeni dohodki, ki se upoštevajo za določitev meje za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine ter določitev njene višine. Za najemnike tržnega stanovanja je določen še pogoj, da so upravičeni do subvencije najemnine, če imajo na naslovu tržnega stanovanja prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Skladno z določbo 28. člena ZUPJS lahko posameznik subvencijo najemnine uveljavlja tudi za bivalno enoto. ZUPJS se v zvezi s priznanjem pravice do subvencije najemnine v 7. točki 6. člena sklicuje na zakon, ki ureja stanovanjska razmerja.

8Revizija zmotno meni, da določbe SZ-1 predstavljajo oviro za priznanje subvencije najemnine v konkretnem primeru. Četrti člen SZ-1 določa definicijo stanovanja kot skupino prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota. V večstanovanjskih stavbah so posamezne stanovanjske enote stanovanja, ki se razvrščajo glede na število sob od garsonjere do eno oziroma več sobnih stanovanj (prvi odstavek 6. člena). V stavbah za posebne namene so lahko tudi stanovanjske oziroma bivalne enote, ki se glede na namen in način uporabe razvrščajo na bivalne enote s souporabo sanitarij in kuhinje, bivalne enote s sanitarijami oziroma kopalnico in souporabo kuhinje ter bivalne enote s kopalnico in mini kuhinjo (drugi odstavek 6. člena). Izjema od tega pravila je določena v tretjem odstavku tega člena, ki določa, da so lahko bivalne enote, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, tudi v drugih stanovanjskih objektih, ne le v stavbah za posebne namene. V poglavju, ki ureja najemna stanovanjska razmerja, je v 84. členu SZ-1 določeno, da lahko lastnik stanovanja odda tudi del lastnega stanovanja.

9Namen subvencije najemnine je pomoč socialno ogroženim najemnikom, ki si primernega stanovanja ne morejo zagotoviti z lastnimi dohodki in najamejo tržno stanovanje. Tožeča stranka ima v najemu sobo s souporabo kuhinje in kopalnice, kar ustreza definiciji bivalne enote iz 6. člena SZ-1. 28. člen ZUPJS pa za bivalno enoto ne določa nobenih drugih pogojev ali omejitev. Bistven pogoj za priznanje pravice do subvencije najemnine po 28. členu ZUPJS je obstoj najemnega razmerja oziroma sklenjena najemna pogodba. Tožeča stranka je najemnica teh prostorov, ima veljavno sklenjeno najemno pogodbo in plačuje tržno najemnino. Ker ne gre za najem celega stanovanja, temveč samo njegov del, stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do subvencije najemnine, nima podlage v materialnem pravu. Stanovanje je opredeljeno kot funkcionalna enota, vendar lahko lastnik odda samo njegov del, ki je za najemnika bivalna enota in ustreza definiciji iz SZ-1. Zato tožeči stranki ni mogoče odreči pravice do priznanja subvencije iz teh razlogov¹. Ali ji bo pravica do subvencije tržne najemnine priznana, je odvisno še od drugih pogojev, ki jih tožena stranka zaradi zmotnega materialno pravnega stališča še ni ugotavljala.

10Revizija se zmotno sklicuje na predpise o evidentiranju nepremičnin in dejstvo, da bivalni prostori, ki jih ima tožeča stranka v najemu, nimajo predpisane identifikacijske oznake iz katastra stavb. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje pravilnosti najemne pogodbe, temveč za vprašanje subvencije najemnine. Za odločanje o tej pravici je treba uporabiti predpise, ki to pravico urejajo. ZUPJS pa ne daje nobene pravne podlage za presojo, ali najemna pogodba vsebuje pomanjkljivosti, to je da nima ustrezne identifikacijske oznake. Namen registracije nepremičnin je povsem drugačen. Uvedba identifikacijskih številk je namenjena vzpostavitvi, vodenju in izmenjavi podatkov iz katastra stavb in registra stanovanj. Dolžnost ureditve je naložena lastniku, ureditev tega vprašanja pa ne more vplivati na odnos lastnik najemnik oziroma na najemno razmerje in v posledici na priznanje pravic iz javnih sredstev. Navedeno ni odločilno tudi zato, ker SZ-1 omogoča najem le dela stanovanja, stanovanje pa navedeno oznako ima.

11Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Glej sodbo VS VIII Ips 216/2017 z dne 10. 4. 2018.