VSL Sklep I Cp 1617/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. 11. 2016¹:

- odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni povrniti avtorsko nadomestilo v višini 3.774,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka),

- zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni povrniti 604,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od poteka paricijskega roka od prejema sodbe dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu (s stroškovno posledico), podrejeno pa razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodišče naj bi pri ugotavljanju pravne podlage in odmeri višine zahtevka napačno uporabilo materialno pravo. Glede na mednarodne standarde in kogentne določbe 81. ter 156. člena ZASP bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Prav tako se ni opredelilo do novejše sodne prakse, na katero se je sam skliceval (pritožba omenja odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2939/2015, II Cp 1092/2016 in I Cp 1422/2016). V teh zadevah je sodišče razsodilo, da Tarife 98 iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del ni mogoče uporabiti. V zvezi z 29. točko izpodbijane sodbe pritožba poudarja, da naj bi sodišče spregledalo, da je drugi odstavek v neposredni odvisnosti od prvega odstavka II poglavja tarife iz leta 98. Posledično je ugotovitev, da je omenjena tarifa pridobila naravo skupnega sporazuma, napačna. Sodna praksa naj bi zavzela stališče, da se drugi odstavek te tarife, ki ni bil razveljavljen, uporablja le, kadar iz dokumentov ni mogoče določiti prihodkov. Ker se v predmetni zadevi ti podatki iz listin v spisu lahko razberejo oziroma so jasni, saj jih toženka ni prerekala, omenjenega odstavka (to je minimalnega honorarja) ni moč uporabiti. V zvezi z navedbami v 31. točki obrazložitve pritožba poudarja, da se sodišče sklicuje na zakonsko podlago, ki v času podpisa Memoranduma (leto 1999) sploh še ni veljala. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj Memorandum ne bi določal tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe in da naj zato ne bi imel narave tarife, sodba nima razlogov. Sodišče ni pristojno določati tarife oziroma odločati o vprašanjih iz pristojnosti Sveta za avtorsko pravo, kar je v konkretnem primeru storilo (pritožba v nadaljevanju pojasnjuje, kako naj bi to storilo). Minimalni honorar iz Pravilnika 98 pojmovno ne ustreza določbam ZASP glede primerne tarife in določbam Bernske konvencije glede pravične tarife. S tem, ko je odločalo o tarifi, je sodišče prekoračilo svojo stvarno pristojnost. Z odločitvijo, da je podlaga za plačilo nadomestila minimalni honorar iz Pravilnika 98 je kršilo tudi konkurenčno pravo, pogodbo ES ter evropsko sodno prakso. Uporaba minimalnega honorarja predstavlja očitno kršitev ne samo ZASP, pač pa tudi konkurenčnega prava in določbe 102. člena PES. Sodišče je v nasprotju z lastnimi ugotovitvami zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo civilne kazni z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo namreč je, da je toženka kršilec avtorske pravice. Napačno pa je ugotovilo, da naj bi plačevala po minimalnem honorarju, saj je tožnik to prerekal v prvi pripravljalni vlogi. Če bi to držalo, potem ji sodišče ne bi prisodilo v plačilo avtorsko nadomestilo. Posledično je ravnala malomarno in namerno.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Vrhovno sodišče RS je v sodbah II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 pojasnilo,² zakaj minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998³ z uveljavitvijo ZASP-B⁴ ni pridobila narave skupnega sporazuma oziroma zakaj (v sporu kot je predmetni) le-te ni moč⁵ uporabiti za izračun nadomestila (plačila) za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Prav tako je⁶ opozorilo na pomen okoliščine, da so bila (podobno kot v tej zadevi) razmerja med strankama več let urejena v skladu z Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji iz leta 1999 (v nadaljevanju Memorandumom) in njegovimi dopolnitvami (na tej podlagi pa so bile tako kot v obravnavani zadevi⁷ z uporabniki sklenjene licenčne pogodbe), kakor tudi da je po prenehanju veljavnosti le-tega (njegovih dodatkov) in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb glede (višine) nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina,⁸ ki jo je (iz razloga ker Svet za avtorsko pravo začasne tarife ni določil) z odločitvijo (o višini tarife/nadomestila) za konkreten primer dolžno zapolniti sodišče.⁹ Zato to sodišče (ob sklicevanju na razloge podane v obeh omenjenih sodbah) pritrjuje (konkretno obrazloženemu) pritožbenemu očitku, da uporaba minimalne tarife Pravilnika iz leta 1998 v obravnavani zadevi ni utemeljena in da je (za sporno obdobje) potrebno določiti plačilo, ki je običajno¹⁰ v smislu 81. člen ZASP.¹¹

6Vendar pa to sodišče samo te pravne praznine, na način, kot je to v obeh omenjenih sodbah storilo Vrhovno sodišče RS, v konkretnem primeru ni moglo zapolniti. Vrhovno sodišče RS je to naredilo ob uporabi tarife Skupnega sporazuma, sklenjenega med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS),¹² Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (z dne 1. 7. 2016) ter v Memorandumu predvidenega pogodbenega razmerja med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6%), kot naj bi to izhajalo iz sodb sodišča prve stopnje v obeh obravnavanih primerih. Takšno za delitev relevantno nesporno (oziroma v izpodbijani sodbi ugotovljeno) izhodišče namreč ob tem pritožbenem odločanju ni razvidno. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe res ugotovilo, da naj bi od celotnega zneska plačil po Memorandumu, Dodatku in licenčnih pogodbah tožnikovim članom pripadalo 15,4 %.¹³ V zvezi s tem pa gre izpostaviti, da je takšno (odstotno) razmerje tožnik (v tožbi), ki je običajno plačilo primarno opredeljeval s plačili opravljenimi na podlagi licenčnih pogodb, zatrjeval zgolj glede ene od njiju. Enake pomembno je, da je toženka v pripravljalnih vlogah z dne 6. 10. 2016 in z dne 4. 11. 2016 konkretno nasprotovala odstotnim razmerjem, ki jih je pri izračunu uporabil tožnik, prav tako pa zatrjevala tudi, kaj naj bi bilo potrebno pri tem še upoštevati.¹⁴ Sodišče prve stopnje, ki je za izračun nadomestila uporabilo Tarifo Pravilnika iz leta 1998, okoliščin, ki se v konkretnem primeru nanašajo na delilna razmerja, povezana s kabelsko retransmisijo TV programov, ni ustrezno presojalo (ugotavljalo) oziroma se ni opredelilo do (v tem oziru) nasprotujočih si trditev obeh strank.

7Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP¹⁵). Slednje naj v ponovljenem postopku na podlagi trditev (ugovorov) obeh pravdnih strank, izvedenih dokazov, ob upoštevanju navodil razvidnih iz obeh prej omenjenih sodb Vrhovnega sodišča RS ter ugotovitev podanih v predhodnih točkah te sodbe presodi, do kakšnega (običajnega) plačila za obravnavano obdobje je tožnik upravičen, za svoje zaključke pa poda natančne razloge.¹⁶

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

¹ Na njeni zadnji strani je napačno navedeno 29. 11. 2017.
² Glej predvsem razloge (na katere se v predmetni zadevi v celoti sklicuje tudi to sodišče) podane v 35., 36., 41. in 43. točki obrazložitve sodbe z dne 9. 4. 2018 ter 31., 32., 37. in 38. točki obrazložitve sodbe z dne 18. 4. 2018.
³ Uradni list RS, št. 29/1998, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Uradni list RS, št. 43/2004.
⁵ Kakor je to v okviru izpodbijane sodbe storilo sodišče prve stopnje.
⁶ Glej 41. točko obrazložitve sodbe z dne 9. 4. 2018 ter 37. točko obrazložitve sodbe z dne 18. 4. 2018.
⁷ Glej licenčni pogodbi v prilogah A1 in A2.
⁸ Glej 44. točko obrazložitve sodbe z dne 9. 4. 2018 ter 39. točko obrazložitve sodbe z dne 18. 4. 2018.
⁹ Pri čemer je pojasnilo tudi, kaj vse lahko sodišče pri tem uporabi (glej 44. in 45. točko obrazložitve sodbe z dne 9. 4. 2018 ter 39. in 40. točko obrazložitve sodbe z dne 18. 4. 2018).
¹⁰ Glej 47. točko obrazložitve sodbe z dne 9. 4. 2018 ter 42. točko obrazložitve sodbe z dne 18. 4. 2018.
¹¹ Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/1995, s kasnejšimi spremembami.
¹² Uradni list RS, št. 106/2011.
¹³ V zvezi s čimer se je sklicevalo na listine, ki jih v spisu ni moč zaslediti (dopis UIL z dne 21. 1. 2009 in dovoljenje Zavoda AIPA za kolektivno upravljanje pravic, ki naj bi bilo v prilogi B17).
¹⁴ Npr. popuste iz licenčnih pogodbo.
¹⁵ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁶ To velja prav tako glede vtoževane civilne kazni. Pritožnik v tem oziru upravičeno izpostavlja tudi, da je sodišče prve stopnje tak zahtevek zavrnilo, čeprav je (v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo), da naj bi toženka, ker za prenos glasbenih del po kablu ni imela več tožnikovega dovoljenja, ta dela uporabljala nezakonito.