VSM Sodba IV Kp 10459/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega Š.N. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Š.N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki in prvi alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 324. člena ter četrtim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Izreklo mu je še varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo v cestnem prometu po 72. členu KZ-1, s tem da novo vozniško dovoljenje ne sme biti izdano v dveh letih od pravnomočnosti sodbe in se čas, prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 1.649,57 EUR in plačati sodno takso, medtem ko je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovani M.V. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri sodba nima, vsaj ne zadostnih, razlogov o obdolženčevem akutnem alkoholnem opoju kot povzročitelju stanja, v katerem je storil kaznivo dejanje oziroma so razlogi glede tega v nasprotju z izrekom sodbe. Sodba nima razlogov niti v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka, saj ni jasno, zakaj bi morali obdolženega bremeniti prav vsi ti stroški.

5Povzeti pritožbeni očitki so v delu netočni in v delu neobrazloženi. Pogrešani razlogi se, ko gre za obdolženčevo stanje med in neposredno pred storitvijo kaznivega dejanja nahajajo v 7. in 9. (pravilno bi bilo 8.) točki obrazložitve sodbe. Po obsegu so izdatni, po vsebini pa takšni, da ne puščajo nobenih dvomov o neposrednem povzročitelju obdolženčeve neprištevnosti v času storitve kaznivega dejanja in ne glede njegove zavesti, preden se je v to stanje spravil sam. Kakršnokoli nadaljnje ali dodatno tolmačenje razlogov sodbe v tej zvezi je zato neumestno in odveč, medtem ko je v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka v 11. točki obrazložitve sodbe naveden temelj (obsodilna sodba) in podlage, ki so določale njihovo višino. To v povezavi z izrekom sodbe in glede na obdolženčeve premoženjske razmere, ko niti v besedi strank ni bilo zatrjevano, da bi s plačilom stroškov kazenskega postopka utegnilo biti ogroženo obdolženčevo preživljanje, za razumevanje vsebine zgornje odločbe povsem zadostuje. Končno, konkretiziranega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, v ostalem pa je uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, v pritožbi obrazložena kot posledica zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To ni mogoče že zaradi samostojne narave posameznega pritožbenega razloga iz 370. člena ZKP in nato še, ker pritožnik s takšno obrazložitvijo dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke nevrologinje. Pritožbeni predmet je tedaj dokazanost kaznivega dejanja obdolženemu in ne uveljavljana kršitev kot procesna napaka sodišča, ki po vsem obrazloženem ni podana.

6Kot posledica zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so v pritožbi uveljavljane še kršitve kazenskega zakona, ki mimogrede niso bile podrobneje opredeljene (specificirane). Če je pritožnik z navedbo o kršitvi kazenskega zakona glede vprašanja obdolženčeve kazenske odgovornosti, imel v mislih kršitev iz 2. točke, z navedbo o nepravilni pravni opredelitvi dejanja pa kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, je prezrl besedilo četrtega odstavka 29. člena KZ-1 in besedilo zakonskega opisa dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje obdolženega obsodilo. V primerih tako imenovanih actiones liberae in causa je namreč sodišče dolžno ugotavljati obdolženčevo krivdo za čas pred storjenim kaznivim dejanjem, ne glede na njegove modalitete. Odločilna je zgolj krivdna oblika, s katero je mogoče to kaznivo dejanje storiti. Ker je lahko ugotovljeno kaznivo dejanje po drugem odstavku 324. člena KZ-1 storjeno tudi iz malomarnosti, ugotovljena obdolženčeva malomarnost, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona ne more biti vprašljiva.

7Pritožnik niti neugotovljenih odločilnih dejstev ni konkretiziral, v ostalem pa glede teh dejstev nasprotuje, kot že rečeno, dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke nevrologinje. To po njegovem, skupaj z izvedenkino izpovedbo na glavni obravnavi ne podpira ugotovitve sodišča prve stopnje glede akutnega alkoholnega opoja kot izključnega povzročitelja obdolženčeve neprištevnosti. Izvedenka je obdolženčevo stanje v času prometne nesreče povezala z več bolezenskimi stanji in z uživanjem psihotropnih zdravil, kar vse je imelo za posledico verjetno tranzitorno ishemično atako, kot nov od akutnega alkoholnega opoja neodvisen vzrok za obdolženčevo neprištevnost. Do istega ali celo do popolne izgube zavesti bi po izvedenkinem mnenju lahko prišlo še zaradi prenizke ravni sladkorja v obdolženčevi krvi, kar bi ob nedvomni sladkorni bolezni, sodišče prve stopnje moralo prav tako upoštevati. Tega ni storilo, hkrati pa je glede na pravno opredelitev kaznivega dejanja, obdolženčeve sposobnosti presoje v času pred neprištevnostjo precenilo. Obdolženi, čeprav sladkorni bolnik, ni bil nikoli neposredno opozorjen, da med zdravljenjem z določenimi zdravili, v tem primeru z zdravilom Cymbalta ne sme uživati alkohola in nikoli doslej se ni znašel v podobnem položaju.

8Po razumljivih razlogih sodbe, kot nenazadnje po sami pritožbeni obrazložitvi je treba v obravnavani zadevi ločiti med obdolženčevim stanjem v času storitve kaznivega dejanja ter stanjem pred tem, ko je torej užival alkoholne pijače in ko se je nato podal na vožnjo. Glede prvega so ugotovitve izvedenke nevrologinje tudi po presoji pritožbenega sodišča jasne, povzeta pritožnikova dokazna ocena o tranzitorni ishemični ataki kot neodvisnem oziroma samostojnem povzročitelju obdolženčeve neprištevnosti pa bi bila pravilna le, če bi izvedenka alkoholiziranost kot vzrok izključila. Tega ni storila, ampak je alkoholiziranost zgolj povezala z obdolženčevimi kroničnimi boleznimi in zelo verjetnim seštevkom negativnega depresornega učinka alkohola in navedenega zdravila. Da se je potemtakem vse skupaj začelo z alkoholiziranostjo, kot posledico vnosa alkohola v obdolženčevo telo, ni treba posebej poudarjati, medtem ko možne izgube zavesti kot posledice padca ravni sladkorja v obdolženčevi krvi, izvedenka s svojimi ugotovitvami, po pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ni podprla. Še zlasti tedaj, ko je opozorila na pojavno razliko med tranzitorno ishemično atako in izgubo zavesti, ki med obdolženčevo obravnavo v bolnišnici po dogodku ni bila izkazana, sploh pa niti izvršitve kaznivega dejanja v opisani obliki ne bi dovoljevala. Izgubiti zavest in upravljati z vozilom kot izhaja iz opisa dejanja, izkustveno pač ni združljivo.

9Glede obdolženčevega stanja, preden se je podal na vožnjo, pritožbeno sodišče najprej pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o odsotnih okoliščinah, ki bi kazale na obdolženčevo prizadetost razumevanja pomena dejanja ali nadzorovati svoja dejanja in nato še, da se je zavedal, do česa lahko pride v primeru vožnje pod vplivom alkohola. Slednjo ugotovitev, obdolženčev dolgoletni vozniški staž ter zdravstveno stanje z značilnostmi, ki obdolžencu glede na trajanje prav gotovo niso bile neznane, jasno potrjujeta, medtem ko je pritožnikova zahteva, po kateri bi morala obdolženčeva zavest tedaj zajemati vse modalitete storjenega kaznivega dejanja pretirana. Pri tolikšni obdolženčevi alkoholiziranosti, združeni z učinki zdravila, ki ga obdolženi bržkone tistega dne ni prvič užil, storitev tako imenovanega prometnega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki ni ničesar presenetljivega, pa je zato tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o zavestni malomarnosti kot krivdi, s katero je bilo kaznivo dejanje storjeno, pravilna.

10Če je bila z vsemi pritožbenimi razlogi mišljena tudi odločba o pogojni obsodbi kot kazenski sankciji, potem pritožba v tem delu ni bila obrazložena in jo je pritožbeno sodišče preizkusilo skladno z zahtevo iz 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je izbrana kazenska sankcija po vrsti in odmeri primerna teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeno odločbo spremeniti obdolžencu v korist.

11Je pa bila pritožba obrazložena glede odločbe o varnostnem ukrepu, ki jo pritožnik šteje za nepravilno. V obdolženčevem primeru je šlo za enkraten dogodek, obdolženi je oškodovancem povrnil škodo, povzročitev prometnih nesreč pa je obžaloval. Razen tega je prenehal z uživanjem alkoholnih pijač, urejeno jemlje zdravila ter nadzoruje sladkorno bolezen.

12Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnikom, ko v pritožbeni obrazložitvi opozarja na osrednji pomen prognoze pri izrekanju varnostnih ukrepov in res je, da podobno obdolženčevo ravnanje pred in po storjenem kaznivem dejanju ni bilo ugotovljeno. Toda to po presoji pritožbenega sodišče še vedno ne izključuje obdolženčevega obnašanja med kaznivim dejanjem kot dela zgornje prognoze. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri prognozi izhajalo iz okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in razsežnosti njegovih posledic, nakar je upoštevalo še obdolženčevo zdravljenje s psihotropnimi zdravili, ki po izvedenkinih ugotovitvah od posameznika zahteva drugačen pristop k vožnji, kaj šele, da bi bile pred tem užite alkoholne pijače. Če do tega vendarle pride, je treba prihodnje varno upravljanje vozil dodatno zagotoviti z odvzemom vozniškega dovoljenja, ki ga bo obdolženi ob zatrjevani osebnostni urejenosti, po določenem času znova mogel pridobiti.

13Na koncu pritožnik nasprotuje še odločbi o stroških kazenskega postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima obdolženi nizko pokojnino ter da sta se z ženo, po povrnjeni škodi oškodovancem finančno povsem izčrpala.

14Zadnja navedba nima opore v prebranih listinah na glavni obravnavi in ne v pritožbenih prilogah, v ostalem pa je ob obdolženčevi pokojnini, ki ni med najnižjimi, ter višini stroškov treba upoštevati še, da je obdolženi lastnik nepremičnine, kar vse daje podlago oceni, da bo stroške kazenskega postopka zmogel vrniti oziroma plačati.

15Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženega Š.N. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Odločba o obdolženčevi dolžnosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica odločbe o pritožbi (prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 95. člena ZKP ter 7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah), odmerjena pa je bila po presoji že navedenih okoliščin ter po številkah 7112, 71113 ter 7122 Taksne tarife.