UPRS Sodba I U 273/2017-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) tožnici odmerila dohodnino od dohodka, doseženega iz oddajanja premoženja v najem v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 od davčne osnove 4.221,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 1.055,25 EUR. Za čas od poteka roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem 15. 1. 2016 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave 14. 3. 2016 se obračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri, povečani za 2 odstotni točki v višini 2,24 EUR. Odmerjena dohodnina od dohodka, doseženega iz oddajanja premoženja v najem v višini 1.055,25 EUR z obračunanimi obrestmi po evropski medbančni obrestni meri, povečanimi za 2 odstotni točki, v skupnem znesku 1.057,49 EUR, mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe na prehodni račun, ki ga navaja. Po preteku 30 dnevnega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Izračunana in plačana dohodnina od dohodka iz oddajanja premoženja v najem se šteje kot dokončni davek. Posebni stroški v tem postopku niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v skladu z drugim odstavkom 63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved na podlagi samoprijave, katere vsebino navaja. Po določbi 135.č člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se dohodnina od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem izračuna in plača po stopnji 25 % od davčne osnove, ugotovljene v skladu s 77. členom ZDoh-2. Pri odmeri se upoštevajo 10 % normirani stroški v višini 469,00 EUR.

2Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil in navedel določbo 5. člena, 76. člena in 77. člena ZDavP-2. Tožnici je bil odmerjen davek na podlagi vložene napovedi za odmero dohodnine, ki jo je podala 14. 3. 2016, vendar po preteku zakonskega roka in gre za samoprijavo. V napovedi je navedla, da je v letu 2015 oddala v najem nepremičnini v C. in v S., za kar je prejela 4.690,00 EUR dohodka in uveljavljala normirane stroške v višini 10 %. Na podlagi teh podatkov ji je bil za leto 2015 odmerjen davek v višini 1.055,25 EUR, saj je v Sloveniji v letu 2015 imela vir dohodka iz naslova najemnin v višini 4.690,00 EUR. Iz uradnih evidenc je razvidno, da je imela tožnica do 20. 1. 2016 začasno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., ki ga je z navedenim datumom prenesla v Italijo na naslov ... in 22. 4. 2016 nazaj v Slovenijo na isti naslov. Naslov stalnega prebivališča ima tožnica sedaj na naslovu ... Naslov za vročanje v Sloveniji pa ... V pritoži je tožnica navajala, da ni zavezanka za odmero davka v Sloveniji, ampak je upokojena v Avstriji, kjer je tudi njen stalni naslov, center interesov in za plačilo davkov v Sloveniji ni zavezana. Podatke je posredovala, da bi jih davčni organ posredoval dalje v Avstrijo.

3Pritožbeni organ je najprej presojal ali je podana zakonska podlaga za odmero davka od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem fizični osebi, ki ima vir v Sloveniji. Smiselno tožnica namreč zatrjuje, da ni rezidentka Slovenije. V primeru, ko je vir dohodka v Sloveniji iz oddajanja premoženja v najem se davek odmerja tako rezidentu, kot tudi nerezidentu, zato vprašanje rezidentstva v konkretni zadevi za obdavčitev ni relevantno. Iz 5. člena ZDoh-2 izhaja, da je rezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in izven Slovenije. Nerezident pa je zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji. Tako je tožnica zavezanka za odmero davka. V nadaljevanju je pritožbeni organ presojal v kateri državi mora tožnica plačati davek oz. katera država je upravičena do odmere davka v konkretni zadevi. Konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO, v nadaljevanju Konvencija) v 6. členu navaja, da se dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin v drugi državi pogodbenici lahko obdavči v tej državi (smiselno enako prvi odstavek 23. člena Konvencije). Tudi v primeru, če bi tožnica izkazala, da je rezidentka Republike Avstrije, Konvencija ne določa, da gre pravica do obdavčitve davka od dohodka iz oddajanja premoženja v najem izključno državi pogodbenici, katere rezident je oseba, ki dohodek prejme, ampak govori o tem, da se lahko obdavči v drugi državi, kar je logično glede na dejstvo, da je vir dohodka premoženja v Sloveniji in ne v Avstriji. Namen konvencij je, da se ne obdavčujejo dohodki dvakrat in da je tožnica za prejete dohodke v Sloveniji obdavčena le enkrat. ZDavP-2 sicer omogoča uporabo davčnih bonitet, med katere sodi tudi odpis plačila davčne obveznosti, vendar zgolj v primeru, ko plačilo davka ogroža preživljanje zavezanca. V konkretni zadevi pa je iz podatkov v spisu razvidno, da tožnica poseduje dve nepremičnini, ki ju oddaja v najem, zato ni mogoče govoriti o ogroženosti tožnice za preživljanje.

4Glede tožničinega ugovora, da njena volja ni bila vložitev napovedi za odmero davka v Sloveniji, ampak le posredovanje ustreznih podatkov davčnim organom v Republiki Avstriji in da je prišlo do nesporazuma, pritožbeni organ pojasnjuje, da 72. člen ZDavP-2 določa, da se davčni postopek lahko začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Davčni postopek se začne po uradni dolžnosti, ko davčni organ prejme davčno napoved, carinsko deklaracijo ali drug dokument ali ko davčni organ opravi kakršno koli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka. Na podlagi 134. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevannju ZUP) lahko stranka delno ali v celoti umakne svoj zahtevek ves čas med postopkom na prvi in drugi stopnji. Na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP v primeru, če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu, ga pristojni organ nadaljuje. Iz določbe četrtega odstavka tega člena izhaja, da v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga lahko organ tudi ustavi. Davčni postopki se vodijo na podlagi vložene napovedi za odmero davka oz. so začeti s kakršnimkoli procesnim dejanjem davčnega organa z namenom uvedbe davčnega postopka. To so pretežno postopki po uradni dolžnosti. V takšnem postopku stranka ne razpolaga z enakimi procesnimi pravicami kot v postopku, ki se začne na zahtevo strank. V davčnih postopkih gre zaradi varovanja javnega interesa praviloma za postopke, ki jih začnejo davčni organi po uradni dolžnosti in zato je zakonodajalec v 72. členu ZDavP-2 določil, da se tudi v primeru, ko zavezanec vloži davčno napoved, postopek začne po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je pritožbeni organ tožničino pritožbo zavrnil.

5Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja, da izpodbijani akt posega v tožničine ustavne in človekove pravice in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Gre za odločbo, ki ogroža preživetje tožnice. Tožnica je rezidentka Republike Avstrije. V Sloveniji je v letu 2015 oddala v najem stanovanje v ... in stanovanje na ... Edini prihodek tožnice je tožničina pokojnina. Ker je tožnica oddajala leta 2015 v Sloveniji navedeni nepremičnini, za katere ima tudi vpisano lastninsko pravico, ni mogla živeti v Sloveniji in je dejansko celo leto živela v Republiki Avstriji, kjer je imela uradno stalno prebivališče. Meja socialne pomoči v Republiki Avstriji za območje Dunaja v letu 2015 je znašala 827,82 EUR. Tožnica je oddajala navedeni nepremičnini v Sloveniji, da se je s tem preživljala v Republiki Avstriji in živela na robu revščine, saj je imela dodatno še stroške vzdrževanja stanovanj, ki pa jih davčni organ ni upoštevali pri odmeri davka. Za nepremičnino na ... je imela stroške v višini 2.023,56 EUR. Tožnica je dohodke iz oddajanja predmetnih nepremičnin v najem prijavila v obliki samoprijave z namenom, da bo Finančna uprava iz Slovenije posredovala podatke v Avstrijo, kjer tožnica dejansko prebiva. Tožnica ni prava vešča stranka, zato bi jo moral davčni organ opozoriti. Meni tudi, da je z izdajo izpodbijane odločbe davčni organ posegel v pravico do človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine o temeljnih pravicah, ker je izdal izvršbo in je tožnica tako ostala brez kakršnega koli dohodka, saj je v letu 2016 oddala samo eno nepremičnino. Tožnica prebiva skupaj s tremi mladoletnimi otroci. Toženka pa je napačno ugotovila, da je tožnica lastnica dveh nepremičnin, saj je bila nepremičnina na naslovu ... pridobljena na podlagi darilne pogodbe od matere, ki je umrla 12. 1. 2017 in je stanovanje postalo del zapuščinske mase. Zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na dveh nepremičninah toženki ne daje pravice do socialne pomoči. Sklicuje se na Konvencijo, ki dopušča, da Slovenija lahko ali pa ne obdavči dohodke iz naslova oddajanja nepremičnin v najem rezidentom Republike Avstrije. Vztraja, da je to edini dohodek, ki pa ne bi smel biti obdavčen. Sodišču predlaga, da presodi v sporu polne jurisdikcije, izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da ni dolžna plačati davka iz naslova oddajanja predmetnih nepremičnin v najem, ker ta davek ogroža preživljanje tožnice. Presodi pa naj tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse stroške postopka, pod izvršbo, pri čemer tožnica priglaša nepremoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR oz. v višini po presoji sodišča, ker izdan akt posega v tožničino dostojanstvo in ker ni imela sredstev za preživljanje.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijana odločba davčnega organa, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je z izpodbijano odločbo davčni organ tožnici pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dohodkov iz naslova oddajanja nepremičnin v C. in v S. v najem v letu 2015.

10Na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin (premoženja) v najem. Za oddajanje premoženja v najem pa se šteje vsako oddajanje premoženja na podlagi pogodbe ali na drugi pravni podlagi, s katero najemodajalec prepusti najemniku določeno premoženje v uporabo ali mu pripusti pravico do uporabe premoženja, najemnik pa mu je zato dolžan plačati ustrezno najemnino ali drugo nadomestilo.

11Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica sama na predpisanem obrazcu vložila napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem za leto 2015, ki jo je davčni organ prejel 14. 3. 2016 (kot samoprijavo) in svoje dohodke iz tega naslova, ki jih je prejela v Republiki Sloveniji z oddajanjem dveh nepremičnin, ki ju v napovedi navaja, napovedala v višini 4.690,00 EUR. Tožničin ugovor, da njena volja ni bila vložitev napovedi za odmero davka v Sloveniji, ampak le posredovanje ustreznih podatkov davčnim organom v Republiki Avstriji in da je prišlo do nesporazuma pa na pravilnost odločitve ne more vplivati. Smiselno namreč tožnica zatrjuje, da ni rezidentka Slovenije. Kot je to tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ, je na podlagi 5. člena ZDoh-2 nerezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji. Tožnica v postopku ni ugovarjala, da je v letu 2015 oddajala nepremičnini, ki se nahajata v C. in v S., v najem, kakor tudi ni ugovarjala dejstvu, da je z oddajanjem nepremičnin prejela v letu 2015 dohodek v višini 4.690,00 EUR. Ravno nasprotno, dohodek iz tega naslova je sama napovedala in ga je bila po predhodno citirani določbi 5. člena ZDoh-2 tudi dolžna napovedati. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ, gre v predmetni zadevi za vlogo davčnega zavezanca, ki jo je dolžan vložiti na podlagi zakona in ne po lastni volji v primeru, ko so na podlagi podanih dejstev izpolnjeni pogoji za odmero davčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki obdavčitev določa. Ker pa se nepremičnini nahajata v Sloveniji in je bil dohodek dosežen z oddajanjem v najem v Sloveniji, ima ta dohodek nesporno vir v Sloveniji. Za plačilo dohodnine od dohodka, ki ima vir v Sloveniji, pa je zavezan tako rezident Republike Slovenije, kot tudi nerezident. Po povedanem ugovori tožnice glede rezidentstva tako tudi po presoji sodišča na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Tudi po mnenju sodišča je tožnica zavezana za plačilo sporne dohodnine, pri čemer pa sami višini odmerjene dohodnine niti ne ugovarja.

12Neutemeljen je tudi tožničin ugovor, da je to dohodek, ki pa ne bi smel biti obdavčen, ter, da je oddajala navedeni nepremičnini v Sloveniji, da se je s tem preživljala v Avstriji in živela na robu revščine, ter imela s stanovanjem dodatno še stroške vzdrževanja, ki pa jih davčni organ ni upoštevali pri odmeri davka. Tožnici je pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da gre za davek, ki se se cedularno odmerja in ni povezan z letno odmero dohodnine. Na pravilnost odmere davka dejstvo, ali tožnica prejema še druge dohodke ali ne, ne vpliva. Neutemeljen pa je tudi tožničin ugovor, da davčni organ pri izpodbijani odmeri dohodnine ni upošteval stroškov vzdrževanja stanovanj. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je davčni organ pri odmeri upošteval 10 % normirane stroške v višini 469,00 EUR. Na podlagi 77. člena ZDoh-2 je davčna osnova dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšana za normirane stroške v višini 10 % od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem oz. v primeru, da je dohodek dosežen z oddajo kmetijskega ali gozdnega zemljišča v najem dosežen dohodek. Zavezanec lahko uveljavlja tudi dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja, če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dejanski stroški vzdrževanja pa se priznajo na podlagi računov.

13Na tožničine ugovore vezane na Konvencijo je pravilno odgovoril že pritožbeni organ in se sodišče s temi navedbami v celoti strinja. Povsem pavšalen je tožničin ugovor, da izpodbijani akt posega v njene ustavne in človekove pravice, saj ga v tožbi v ničemer ne obrazloži in ga tako sodišče ni moglo presoditi. Neizkazan je tudi tožničin ugovor, da plačilo predmetnega davka ogroža preživljanje tožnice, saj je v zadevi sporen davek na dohodek iz naslova oddajanja nepremičnin v najem, čim pa je tožnica lastnica nepremičnine, ne more izkazati, da je njeno preživljanje ogroženo.

14Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je bilo tudi uporabljano materialno pravo, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

16Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.