UPRS Sodba I U 2790/2017-28

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Gornja Radgona, št. 330-1266/2009-155 z dne 1. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 711,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku denacionalizacije zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. *26, del parc. št. *27, parc. št. *28 pripisane pri vl. št. ..., parc. št. *37/1, *37/2, *52, *53, *54, pripisane pri vl. št. ..., parc. št. *36/1, *36/2, pripisani pri vl. št. ..., ki so bile odvzete A.A., rojeni ..., pokojni od 3. 10. 1945, do celote. V obrazložitvi je navedel, da prejšnja lastnica A.A. ni bila državljanka Republike Slovenije in se od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko, zato sta denacionalizacijo uveljavljala kot dediča prvega dednega reda na podlagi vstopne pravice vnuka B.B. in C.C., ki se oba od 28. 8. 1945 štejeta za jugoslovanskega in slovenskega državljana, na podlagi vstopne pravice po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Organ je na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavljal, ali je prejšnja lastnica dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za razlaščeno premoženje od tuje države – Republike Avstrije. V zvezi s pogodbo med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) ugotavlja, da A.A. ni bila avstrijska državljanka in na dan 1. 1. 1960 ni imela stalnega prebivališča v Republiki Avstriji. Od 28. 8. 1945 do svoje smrti se tudi ni štela za jugoslovansko državljanko. Iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu, št. 208-51/96 z dne 17. 4. 2001, pa je razvidno, da je bila oseba nemške narodnosti in je do izselitve v Avstrijo leta 1945, kjer je tudi umrla, živela v ... Po Prilogi 1 (k členom 2 in 8) FIP, so v primeru smrti oškodovanca še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, do pravic, določenih v 2. členu pogodbe, upravičeni družinski člani (zakonec, otroci, vnuki), če izpolnjujejo pogoj državljanstva oziroma narodnosti in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da sta C.C. in B.B. rojena v ..., izseljena v Republiko Avstrijo leta 1945, pridobila avstrijsko državljanstvo leta 1953 in imela bivališče v Avstriji. Na podlagi navedenega sta na dan 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961 pa sta bila avstrijska državljana in osebi, ki sta izgubili prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenimi posledicami. Ne glede na to, ali sta dejansko dobila odškodnino od Avstrije, zadošča ugotovitev, da sta imela možnost dobiti odškodnino od tuje države, torej se glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen ne štejeta za upravičenca do denacionalizacije.

2Drugostopni organ je pritožbi tožnika in C.C. zavrnil. V obrazložitvi je soglašal z razlogi prvostopnega organa, da se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen vnuka prejšnje lastnice ne štejeta za upravičenca do denacionalizacije.

3Tožnik v tožbi meni, da je upravni organ pri odločanju kršil materialno pravo, procesno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožniku je bila kršena pravica stranke do seznanitve z odločilnimi dejstvi v postopku v slovenskem jeziku, saj zakoni, na katere se upravni organ sklicuje, niso bili vloženi v spis v tem jeziku. Poudarja, da je bilo z nekaterimi odločbami že dokončno odločeno o vrnitvi dela nacionaliziranega premoženja, izpodbijana odločba pa se nanaša na isti temelj zahtevka. Prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazložil svojega stališča ter odgovoril na številne pripombe tožnika, ki jih je navedel v vlogah z dne 31. 1. 2011, 5. 5. 2011 in 7. 6. 2011, ki so se nanašale prav na razloge, zaradi katerih je upravni organ zahtevo zavrnil in sicer, da tožnika in C.C. ni mogoče šteti za osebi, ki bi imeli pravico do odškodnine od Republike Avstrije. Upravni organ tudi ni upošteval, da je pristojni organ Republike Avstrije odločil, da B.B. ni imel te pravice in tudi ni dobil nobene odškodnine. Odločitev upravnega organa ne more biti drugačna od odločitve države, ki naj bi to pravico in odškodnino dala. Prav tako ne more biti drugačno tolmačenje in uporaba predpisov od tolmačenja, ki ga daje država, ki je predpis sprejela. Prav tako pa se praksa upravnih organov in sodna praksa ne more spreminjati glede na finančno sposobnost države. Upravni organ iste države ne more in ne sme uporabljati zakona, ki je ves čas veljal v nespremenjeni obliki, za določene osebe drugače in v njihovo škodo, samo zaradi s strani A. naročenega mnenja. Organ se sklicuje na FIP, omenja Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG) in Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG), pri čemer ne konkretizira, na podlagi katerega izmed njih naj bi tožnik imel pravico zahtevati odškodnino od Avstrije. A.A. ni bila upravičenka po FIP. Na dan 1. 1. 1960 ni imela stalnega prebivališča v R Avstriji, niti ni bila njena državljanka. Pred smrtjo je živela v ... v Sloveniji, v Sloveniji se je tudi poročila in skupaj s svojimi otroci tam živela. B.B po avstrijskih predpisih ni mogoče šteti kot upravičenca, saj on ni bil oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ zaradi ali v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic. Prav tako pa po babici ni mogel podedovati pravic, ki jih ta v Avstriji ni imela. Tako je odločil tudi avstrijski organ, ki je v potrdilu navedel, da tožnik ni dobil odškodnine v Avstriji ter do nje ni bil upravičen. Upravni organ se sklicuje zgolj na dejstvo, da je imel tožnik dne 27. 11. 1961 državljanstvo R Avstrije ter prebivališče ter da naj bi imel zato pravico do odškodnine po pogodbi. Na podlagi česa naj bi se ga štelo kot osebo, ki je izgubila prebivališče v SFRJ zaradi druge svetovne vojne, ni razvidno. Ni tudi nepomembno, da se vsi predpisi, ki se kot temelj za pridobitev odškodnine navajajo v odločbi, nanašajo zgolj na odvzete premične stvari gospodinjstva, A.A. pa so bile odvzete nepremičnine. Tudi ZDen se nanaša zgolj na popravo krivic v zvezi z odvzemom nepremičnega premoženja in premičnega premoženja kulturne, zgodovinske, umetniške in večje vrednosti. V nasprotju z namenom ZDen bi bilo, da se že enkratni socialni prispevek tuje države šteje kot pravično odškodnino po ZDen tudi za odvzeto nepremično premoženje velikega obsega in vrednosti. Poleg tega je upoštevati tudi 72. člen ZDen. Organ se do potrdila Zveznega Ministrstva za finance Avstrije z dne 5. 9. 2009 ni opredelil in ga niti ne omenja. Bil pa je bistven za odločitev v tem primeru. Soglaša, da po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je oseba, ki je upravičenec do denacionalizacije po naših predpisih, imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, vendar pa ta odločitev ne bi smela biti v nasprotju s predpisi države, ki pravico do odškodnine določa. Upravni organ je pri tem vezan oziroma je celo dolžan upoštevati podatke ter odločitve tujih pristojnih organov s področja, na katerem so le ti edini pristojni za odločanje. Poleg tega poudarja, da se je doslej v vseh upravnih postopkih v RS vse osebe ob enakih pogojih štelo za upravičence in bi predstavljalo drugačno obravnavanje oseb v zadevah, kjer odločbe brez njihove krivde niso bile izdane, za hudo kršitev enakosti pred zakonom. Ob tolmačenju A. nobena oseba, ki je bila avstrijski državljan leta 1961 in imela tam stalno prebivališče, avtomatično ne bi smela biti upravičenec v denacionalizacijskih postopkih, kar pa ni bil namen zakonodajalca pri določanju vsebine 10. člena ZDen. Dosedanja praksa pa je bila taka, da se je pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavljala zgolj na podlagi avstrijske državne pogodbe. Takšno je bilo tudi stališče A. Ostali predpisi so se nanašali zgolj na pravico do odškodnine za nastalo škodo v premičnem premoženju ter torej v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev. Po mnenju dr. Č.Č. in dr. D.D., na katera se sklicuje A in ga sprejema in povzema tudi upravni organ, pa naj bi takšno upravičenje do odškodnine za odvzete nepremičnine izhajalo iz Zakona o enkratni pomoči iz leta 1976. Takšno stališče pa je napačno in v nasprotju z zakonom. V 2. členu KVSG so kot upravičenci po tem zakonu navedene osebe, ki jim je nastala škoda na premičnem premoženju in to premoženju iz gospodinjstva. Poleg teh oseb so lahko upravičenec še osebe, ki so s to osebo živele v skupnem gospodinjstvu, to je njegov zakonec in otroci. V obravnavanem primeru bi se torej lahko štela kot upravičenec le A.A., pa še to le, če bi bila avstrijska državljanka in če bi ji bile odvzete premične stvari v Avstriji. Prvi člen pa izrecno določa, da se pravica nanaša na odvzem stvari na območju Republike Avstrije. Kdaj in kakšne premične stvari naj bi bile A.A. odvzete, zaradi katerih bi se lahko njo in vnuka, ki z njo nikoli ni živel v skupnem gospodinjstvu, štelo za upravičenca do odškodnine po tem zakonu in se ga iz tega razloga izključilo iz kroga upravičencev po ZDen, ni mogoče razbrati in upravni organ tega tudi ni ugotavljal. V 5. členu so določeni pogoji, ki jih je morala oseba izpolnjevati, da se jo je štelo za upravičenca. Izpolnjevati je morala tudi kriterij glede na višino prihodka, ki ga je imela v tekočem letu 1955. Oba pogoja sta bila kumulativna in soodvisna. Iz samega teksta Zakona o enkratni pomoči je razvidno, da gre za pravico do enkratne pomoči. Ta pomoč pa ima socialno noto. Prav tako pa je znesek določene odškodnine izredno majhen. Da ne gre za odškodnino, kaže tudi določba 5. člena, po kateri lahko dobi pomoč le oškodovanec, ki je pretrpel izgubo premoženja. V primeru, da ta umre pred odločitvijo komisije, ali pa je prejel ponudbo Finančne deželne komisije, velja kot oškodovanec njegov zakonec. Navedeno kaže, da je normalno dedovanje izključeno. Meni, da B.B. kot dedič ni mogel podedovati pravice, ki je že njegova pravna prednica ni imela, ker zanjo ni izpolnjevala zakonskega pogoja državljanstva. Glede na to, da je bil Zakon o enkratni pomoči sprejet leta 1976, za obravnavani primer tudi iz tega razloga ne more biti merodajen. Na socialno naravo enkratne socialne pomoči direktno samo oškodovancem, katerem so bile stvari izrecno odvzete in njihovim dedičem, pa kaže tudi določitev cenzusa, ki ga mora izpolnjevati oseba, da se šteje kot oškodovanec, glede na višino osebnih prejemkov (člen 8 zakona). Tega pogoja pa organ ni ugotavljal, niti ali so ga izpolnjevali morebitni dediči. Prav vezanost pravice na premoženjsko stanje upravičencev pa potrjuje socialno noto te pomoči in kaže na to, da ne gre za odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožnik tudi ni oseba nemške narodnosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča je že od avgusta 1945 jugoslovanski in slovenski državljan. Iz obrazložitve je razvidno, da je živel z materjo in delal na kmetiji na narodnostno mešanem območju, kar pa še ne more avtomatično pomeniti, da je bil nemške narodnosti, kar bi lahko med drugim dokazal tudi z zaslišanjem prič, če bi bilo to potrebno, kot je to predlagal v svoji pripravljalni vlogi in na kar organ ni odgovoril. Organ je tudi predvsem spregledal, da je bilo premoženje, ki je predmet tega postopka, nacionalizirano po več predpisih, ne samo po Odloku AVNOJ, temveč tudi po Zakonu o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe in Zakonu o agrarni reformi. Takšne nacionalizacije pa sploh ni mogoče v celoti pripisati zgolj posledicam druge svetovne vojne, ampak tudi posledicam političnih sprememb, katerih posledice pa na katerikoli pravni osnovi ni bila dolžna povrniti Avstrija niti Nemčija in jih tudi ni. Tožnik pa nasprotuje tudi mnenju upravnega organa glede razlage drugega odstavka 10. člena ZDen, po kateri bi pristojni organ moral po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je bivši lastnik nacionaliziranega premoženja imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije tudi po kakšnem internem zakonu v Republiki Avstriji, oziroma v povezavi z mednarodno pogodbo, sklenjeno med tujimi državami. Navedeno ne izhaja iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Za ekstenzivno razlago zakona ni nobene potrebe, niti ni v takšnem obsegu dopustna. Po pričanju tožnika je imel zakonodajalec ZDen pri izločevanju denacionalizacijskih upravičencev na podlagi drugega odstavka 10. člena v mislih le tiste primere, ko je bila bivšim lastnikom že izplačana odškodnina v breme premoženja FLRJ. Ne soglaša tudi z drugim mnenjem, da z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen niso pomembne kategorije premoženja, za katere je tuja država pod določenimi pogoji dala odškodnino. Na primer že iz vsebine zakona – UVEG je jasno, da se ne nanaša na nepremičnine ali lastniške deleže podjetij. Poleg tega je takšno stališče nenatančno, saj je Zakon o prijavi škode v 11. členu izrecno določil premoženjski cenzus. Tako je jasno, da pravica do odškodnine, ki jo je R Avstrija namenila za predmete gospodinjske opreme in premičnine, potrebne za opravljanje poklica, ni bila univerzalna. Pri tem pa ZDen odškodnine za te predmete sploh ni predvidel oziroma jih je smiselno izločil, ko je določil v prvem odstavku 17. člena, da se premičnine vračajo le, če gre za predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti. Ne soglaša tudi z mnenjem, da je avstrijski Zakon o enkratni pomoči spadal med akte iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ki določa le mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Ta zakon je izrazito socialne narave in selektivno določa upravičence. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri bodo lahko tožnik in priče izpovedale o tem, ali je bil pregnanec iz SFRJ, ali ga je bilo mogoče šteti kot osebo nemške narodnosti ter ali je v Avstriji prejel kakšno odškodnino iz naslova odvzetega mu premoženja ali kot dedič takšnega upravičenca, odpravi prvostopno odločbo in zadevo vrne v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4Stranka z interesom A. je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

6Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sodbo, I U 632/2012 z dne 22. 1. 2013, tožbo zavrnilo. Zoper to odločitev je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo, X Ips 86/2013 z dne 3. 6. 2015, zavrnilo. Tožnik je nato vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo, Up-594/15 z dne 12. 12. 2017, ugodilo, sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 86/2013 z dne 3. 6. 2015 in sodbo, I U 632/2012 z dne 22. 1. 2013, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A.A. pravni prednici tožnika, iz razloga, opredeljenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

9Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

10O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

11Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

12Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

13V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

14Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali sta imela pravna naslednika bivše lastnice glede na vstopno pravico po 12. členu ZDen, na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba, X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

16Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da sta imela pravna naslednika na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

17Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bila pravna naslednika upravičena do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

18Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

19Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).

20Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu) in stroške revizijskega postopka v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se glede na drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife uporablja v tem postopku, ob upoštevanju tarifne številke 3300 ZOdvT v višini 282,00 EUR, povišano za 22 % DDV, ter tarifne številke 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj v višini 711,74 EUR.