VSK Sodba II Kp 60110/2012

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega V. V. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obdolženega V. V. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazenski sankciji obdolžencu spremeni tako, da mu izreče kazen pet mesecev zapora. Obdolženčev zagovornik navaja, da v celoti izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu, v katerem je obdolženec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka, zaradi vseh razlogov po 370. členu ZKP, in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo prve stopnje, podredno, da vrne zadevo v novo sojenje.

3Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča RS št. Su 1490/2016 z dne 8.8.2016.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obdolženčev zagovornik nima prav, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, v čem naj bi bila lažna vsebina obravnavanih računov, saj je v opisu dejanja v izreku sodbe ta očitek konkretno opredeljen z navedbo, da so bile z navedenimi računi zaračunane dobave blaga, ki je bilo prenešeno neodplačno, to je sodišče prve stopnje tudi utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 42). Nobenih nepravilnosti pritožbeno sodišče tudi ni našlo glede navedbe dopolnilne norme v izreku izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da so bili računi sestavljeni v nasprotju z določbami Slovenskih računovodskih standardov št. 21. Na tej podlagi smiselno uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena zato nista podani.

6Nesprejemljiva je argumentacija, s katero obdolženčev zagovornik utemeljuje svoje stališče, da je izrek sodbe glede računa št. 1 z dne 21.5.2010 nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Iz izreka sodbe izhaja, da je (tudi) ta račun lažen, ker je bilo blago po tem računu prenešeno neodplačno, temu sledijo tudi razlogi sodbe (točka 42), s tem obrazložitev v točki 21 sodbe (kjer je navedeno, da obdolženec ni imel pravic – bodisi ekskluzive bodisi prodaje s strani družb S. in A., da bi ju lahko prenašal na družbo E. d.o.o.) ni v nasprotju. Zato tudi v tem pogledu ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7V nasprotju z obdolženčevim zagovornikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe zagovornika in nanje pravilno odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. Sodišče prve stopnje je, na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene, zanesljivo ugotovilo, da so bili obravnavani računi lažni, in za to podalo prepričljive razloge (točka 42 obrazložitve). Prepričljivo je pojasnilo, zakaj šteje, da je bila novoustanovljena družba E. .o.o. dejansko v lasti obdolženca in ne R. Ž., ki je bil le slamnati direktor (točka 25, 26, 37, 38, 40 obrazložitve). Pri tem je ustrezno kritično analiziralo tudi izpovedbo priče R. Ž. in se do nje pravilno opredelilo. Okoliščina, da je obdolženec zoper R. Ž. in G. vložil kazensko ovadbo zaradi neplačila obravnavanih računov, kar je storil potem, ko je davčni organ zavrnil vrnitev vstopnega DDV-ja, na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ne more imeti nobenega vpliva. Tudi ostale okoliščine, ki jih zagovornik še izpostavlja v pritožbi (zadolženost družbe V. d.o.o. in obdolženca kot samostojnega podjetnika, v obravnavanih računih postavljenih rok plačila, prodaja družbe E. d.o.o. s strani R. G., odnašanje blaga iz družbe E. d.o.o.) so v izpodbijani sodbi pravilno ocenjene in navedenemu ni kaj dodati. Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke o obstoju subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja, kot je ugotovljen v izpodbijani sodbi (točka 45 obrazložitve). Res je, da je obdolženec pred prvostopenjskim sodiščem podal dokazne predloge za postavitev izvedenca grafologa in ponovno zaslišanje prič B. L., R. Ž. in D. G., vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je zavrnilo, saj ne morejo pripeljati do drugačnega dejanskega stanja objektivne in subjektivne strani obravnavanega kaznivega dejanja, kar je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo (točka 3 in 4 obrazložitve). Zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse bistvene okoliščine primera oziroma tiste, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obtoženca, pravilno ugotovljene in v izpodbijani sodbe tudi zelo podrobno obrazložene. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Okrožni državni tožilki ni mogoče slediti, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin izreči zaporno kazen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno spoznalo, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, kar pomeni, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek pogojne obsodbe. To je sodišče prve stopnje v 47. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Pri tem ni v preveliki meri upoštevalo olajševalnih okoliščin (obdolženčeva nekaznovanost in časovna odmaknjenost dejanja), kakor tudi ni premalo pozornosti posvetilo teži samega dejanja in obteževalnim okoliščinam (obdolženca je vodil nagib po pridobitvi premoženjske koristi družbi E. d.o.o. v višini 37.966,00 EUR). Ker obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z drugačno obliko krivde, ampak le z naklepom, te okoliščine (kot obteževalne) ni mogoče upoštevati pri izbiri kazenske sankcije, kot zmotno meni okrožna državna tožilka v pritožbi. Zato tudi v tem delu ni bilo razlogov za poseg v izpodbijano sodbo.

9Glede na povedano pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke in obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

10Po določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je tudi pritožbeno sodišče obdolženca glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz njegovih osebnih podatkov, oprostilo plačila sodne takse, nastale v pritožbenem postopku.