VSM Sklep II Kp 30589/2016

I. Pritožba obsojenca M.L. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila stroškov pritožbenega sodišča in sicer sodne takse.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 30589/2016 z dne 21. 9. 2017 odločilo, da se predlog obsojenca M.L. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrne.

2Zoper ta sklep se je pritožil obsojenec. V laični pritožbi navaja, da je napaden sklep kontradiktoren sam sebi in obstoječi sodni praksi ter pravnim aktom, ki jih našteva v pritožbi. Meni, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati njegove predkaznovanosti, saj je bil v zadnjih dveh kazenskih postopkih, ko je krivdo priznal, pravno izigran, zaradi prestajanja kazni zapora pa so mu tudi onemogočeni stiki z družino. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi njegovemu predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik navaja, da je napadeni sklep kontradiktoren sam sebi, obstoječi sodni praksi, temeljnim določbam Ustave Republike Slovenije in ratificiranemu mednarodnemu pravu, ki so ga slovenska sodišča dolžna izpolnjevati. Pritožbeno sodišče pa takšnih pritožbenih navedb ni moglo preizkusiti, saj so ostale neobrazložene in nekonkretizirane. Pritožnik namreč ne pove, v čem naj bi bil napadeni sklep v nasprotju s seboj, niti ne navede v nasprotju s katerimi sodnimi odločbami bi naj bil, kot tudi ne v nasprotju s katerimi določbami Ustave Republike Slovenije in ratificiranih mednarodnih pogodb bi naj bil. Kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5Soglašati ni mogoče s pritožbo niti v delu, ko prvostopnemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z devetim odstavkom 86. člena KZ-1 sodišče pri odločanju o izvršitvi zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Pri odločanju o načinu alternativnega prestajanja zaporne kazni gre za diskrecijsko pravico sodišča, pri čemer mora sodišče pri odločanju o tem upoštevati tudi osebnostno urejenost obsojenca in presojati, ali je le-temu mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil.

6Za potrebe odločitve o obsojenčevem predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist je sodišče prve stopnje pridobilo poročilo Centra za socialno delo Velenje o socialnih in družinskih razmerah obsojenca, izpisek iz kazenske evidence za obsojenca ter mnenje okrožnega državnega tožilca, ki predlogu obsojenca nasprotuje.

7Pri presoji vseh zgoraj navedenih kriterijev in okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ukrep nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu ni utemeljen, svojo odločitev pa je v napadenem sklepu tudi prepričljivo obrazložilo (točka 8). S takšnimi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pravilno je presodilo, da teža kaznivega dejanja, način storitve in obsojenčeve osebne okoliščine ne dopuščajo izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Ne gre prezreti, da je obsojenec povratnik, saj iz podatkov kazenske evidence izhaja, da je bil že večkrat obsojen za istovrstno kaznivo dejanje (neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami), kot tudi za različna kazniva dejanja zoper premoženje (tatvina, velika tatvina), zoper življenje in telo (ogrožanje varnosti), zoper pravni promet (ponarejanje listin) in zoper varnost javnega prometa (nevarna vožnja v cestnem prometu), izrečene kazenske sankcije pa nanj niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Da obsojenec osebno ni primeren za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist sodišče prve stopnje pravilno zaključuje na podlagi dejstva, da je kljub predhodno izrečenim in že prestanim zapornim kaznim nadaljeval s svojim kriminalnim početjem, kar kaže na njegov negativen odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih ne spoštuje, zaradi česar ni mogoče ustvariti pozitivne prognoze glede njegovega nadaljnjega vedenja in ravnanja. Ob tem ne gre prezreti, da je bil obsojenec tudi v času odločanja sodišča prve stopnje v zaporu, kjer prestaja kazen dve leti in štiri mesece zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 32614/2016 z dne 6. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je obsojenčevo predkaznovanost utemeljeno upoštevalo tudi pri oceni nevarnosti, ki jo predstavlja za družbo in pravilno zaključilo, da obsojencu ne gre zaupati, da alternativnega načina izvrševanja kazni zapora ne bo zlorabil, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča namena kaznovanja ni mogoče doseči drugače kot z izvršitvijo zaporne kazni. Pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, pa ni mogoče pritrditi.

8Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da je bil obsojenec v obravnavanem kazenskem postopku in v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju K 32614/2016 pravno izigran, ko je priznal krivdo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da sta sodbi, s katerima je bil obdolženec spoznan za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja ter kaznivih dejanj nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1 pravnomočni in zato obsojenčevo polemiziranje o pravilnosti tovrstnih zaključkov prvostopnih sodišč ne more biti predmet tega pritožbenega postopka.

9Skrb za družino, in sicer za mladoletna otroka, mater ter partnerko, kar vse v pritožbi izpostavlja obsojenec, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi, ob upoštevanju velike nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, narekovale nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagal obsojenec. Odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja je namreč redna, pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenec moral računati že v času storitve kaznivega dejanja. Sicer pa ne gre prezreti, da je za obsojenčeva otroka poskrbljeno, saj za njiju skrbi njuna mati z novim partnerjem, obsojenčeva mati po lastni izjavi lahko skrbi zase, za obsojenčevo partnerko pa skrbijo v Centru starejših Z., kjer se nahaja zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je povzročil obsojenec.

10Odločitev sodišča prve stopnje se tako pokaže kot pravilna in zakonita, pritožba obsojenca pa kot neutemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, pri čemer je upoštevalo materialne razmere obsojenca, ki se nahaja na prestajanju zaporne kazni.