VSL Sklep II Cp 899/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 511,87 EUR zviša za 181,18 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec prost obveznosti izročiti garderobno omaro A s tremi belimi policami in regal B, če tožnici plača 550 EUR, in tožencu naložilo, naj tožnici povrne stroške v višini 511,87 EUR, v korist proračuna pa 330,33 EUR.

2Tožnica v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni ob upoštevanju pritožbenih navedb. Odločitve ni mogoče preizkusiti, ker ji količnik 56 in faktor 30 v povezavi z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) nista poznana. Napačno je ugotovljena vrednost spornega predmeta v zvezi z verzijskim zahtevkom. Ta znaša 789,14 EUR, in ne 145 EUR, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, to pa pomeni, da je preostanek izračuna nepravilen. Ni bil upoštevan strošek ene pritožbe in pripadajoči materialni stroški, v zvezi z drugo pritožbo pa je priznani strošek prenizek. Ni odločeno o priglašenih stroških tožnice za prihod na naroka iz Črnomlja do Krškega. Ker je zahtevek za vračilo hladilnika umaknila takoj po njegovi izpolnitvi, je v tem delu uspela. Strošek odgovora na pritožbo je bil potreben, ker ima tožnica pravico do odgovora in ker je toženec v pritožbi navedel nova dejstva. Materialni stroški ji pripadajo za vsako stopnjo postopka. Ker je tožničin delež uspeha višji, je nepravilna tudi odločitev o vračilu sodnih taks.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ker je sodišče priznalo tožnici več stroškov, kot ji jih pripada, je pritožba neutemeljena.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Z izrazoma količnik 56 oziroma faktor 30 je sodišče prve stopnje očitno opredelilo osnovni znesek nagrade po količniku 1,0. Očitek o nerazumljivosti navedbe ni utemeljen.

6Utemeljen je očitek o zmotno ugotovljeni vrednosti spora v prvem sojenju. Ta je znašala 1.900 EUR, po delnem umiku tožbe pa 1.339 EUR. Poleg nagrade za postopek v višini 72,80 EUR gre zato tožnici še 40,30 EUR, poleg nagrade za narok v višini 67,20 EUR pa še 15,60 EUR. Ob upoštevanju 22 % davka na dodano vrednost ji gre še 68,20 EUR.

7Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je tožnica upravičena do povrnitve potnih stroškov. Ker ima pravico biti navzoča na glavni obravnavi, gre za potrebne stroške postopka. Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Po podatkih s spletne strani http://www.racunovodja.com/RazdaljeMedKraji razdalja med krajem tožničinega prebivališča in sedežem sodišča znaša 130 km v obe smeri, kilometrina pa je v času prvega naroka znašala 0,17 EUR, v času drugega naroka pa 0,18 EUR. Iz tega naslova je torej tožnica upravičena še do povrnitve 45,50 EUR (22,10 EUR + 23,40 EUR).

8Utemeljen je očitek, da gre tožnici nagrada za dva pritožbena postopka, priznana pa ji je bila le za enega. Tudi za pritožbeni postopek v zvezi s sklepom o stvarni nepristojnosti ji gre nagrada po tar. št. 3220 v višini 50 EUR in pavšalni znesek stroškov v višini 20 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost pa 85,40 EUR. Očitek o prenizkem ovrednotenju nagrade za pritožbeni postopek v zvezi z odločitvijo o taksni obveznosti ni utemeljen. Gre za procesno odločitev, tako da je bila nagrada pravilno ovrednotena po tar. št. 3220.

9Ni utemeljen očitek o nepriznanju nagrade za odgovor na pritožbo. Stranki gre ena nagrada za pritožbeni postopek, ta pa ji je bila priznana že za vloženo pritožbo zoper sodbo.

10Skupni stroški prvega postopka torej ne znašajo 328,42 EUR, kot je ugotovljeno v sodbi, ampak 199,10 EUR več, tj. 527,52 EUR. Na ugotovljeni delež uspeha ne vpliva dejstvo, ali je bil umik tožbe glede hladilnika posledica izpolnitve ali ne. Ob upoštevanju v izpodbijani sodbi ugotovljenega 91 % uspeha je toženec dolžan tožnici v tem delu povrniti 480,04 EUR.

11Toženčevo stališče v odgovoru na pritožbo, da so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni, ker so ji bili priznani stroški v previsokem znesku, ne more vplivati na odločitev v zadevi. Navedeno stališče bi bilo upoštevno, če bi vložil pritožbo.

12Ob upoštevanju stroškov drugega sojenja v višini 213,01 EUR je tožnica upravičena do povrnitve 693,05 EUR, tj. do 181,18 EUR več kot po izpodbijani sodbi.

13Ker ni utemeljeno pritožbeno stališče o višjem deležu tožničinega uspeha v pravdi, tudi ni utemeljen očitek o zmotnosti odločitve glede vračila sodnih taks.

14Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožnici, zviša za 181,18 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

15Glede na delen tožničin pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).