VSM Sklep II Kp 45306/2015

Pritožbi zagovornice obdolženega B.B. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

1Okrožno sodišče v Mariboru je po preiskovalnem sodniku 25. 1. 2017 zavrnilo predlog za uničenje dokazov, ki ga je 27. 9. 2016 podala zagovornica obdolženega B.B.. To je bilo storjeno s sklepom X Kpr 45306/2015.

2Zoper sklep se je zagovornica pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi "kršitev temeljnih človekovih pravic iz Ustave Republike Slovenije ter kršitev človekovih pravic iz Evropske konvencije za človekove pravice". Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da navedenemu predlogu ugodi in dokaze, pridobljene s posebnimi preiskovalnimi ukrepi, uniči ali ga razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje drugemu preiskovalnem sodniku. Predlagala je še, da se jo o seji pritožbenega sodišča obvesti in nato 27. 10. 2017 tudi, da naj to zadevo obravnava prednostno.

3Zadnjemu predlogu je pritožbeno sodišče sledilo že zaradi faze, v kateri se zadeva nahaja, predlogu za obvestilo o seji pa ne. Določba 445. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je kot posebna določba (lex specialis) v razmerju do prvega odstavka 378. člena ZKP kot splošne določbe (lex generalis), jasna in jasno je, da se del v pritožbi citirane obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017 nanaša na navzočnost strank v pritožbenem postopku v zvezi s sodbo ali s to primerljivo sodno odločbo in ne na pritožbeni postopek v zvezi z drugimi, nemeritornimi odločbami.

4V nadaljevanju se pritožbeno sodišče ni strinjalo s pritožnico niti tedaj, ko smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Res je sicer, da je preiskovalni sodnik po 4. točki obrazložitve sklepa predlog za uničenje dokazov štel kot predlog za izločitev dokazov, kar ni isto, vendar je hkrati iz pretežnega dela obrazložitve sklepa razvidno, da je dejansko odločal o prvem in ne drugem predlogu. Res je tudi, da preiskovalni sodnik ni poslal obdolžencu in ne pritožnici predloga okrožnega državnega tožilca za zavrnitev pritožničinega predloga, kar po presoji tega pritožbenega sodišča ni bil dolžan storiti. Določba četrtega odstavka 120. člena ZKP, na katero se pritožnica sklicuje, je izvedbena določba, ki ima opraviti s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in ne s pravnim jamstvom iz 3. alineje 29. člena Ustave, če je že ostalo prezrto, da preiskovalni sodnik ni odločal po predlogu okrožnega državnega tožilca ampak po pritožničinem predlogu. To je pomembno zaradi odločbe Ustavnega sodišča Up-431/14 z dne 17. 12. 2014, na katero se pritožnica prav tako sklicuje in ki se nanaša na drugačen/obrnjen položaj od obravnavanega. Enako velja še za sklep pritožbenega sodišča II Kp 45306/2015 z dne 9. 2. 2017, medtem ko gre pri odločbi Ustavnega sodišča Up-185/14 z dne 28. 9. 2016 za položaj, ki se z obravnavanim ne more primerjati. Ali je pritožnica z navedbami o "spornosti" odločanja preiskovalnega sodnika, ki naj bi izdal vse odredbe v zvezi z uporabo posebnih preiskovalnih ukrepov v predmetni zadevi in posledično kršitvi obdolženčeve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, imela v mislih uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka ali kakšno drugo, je po pritožbeni obrazložitvi dvoumno, kot je po drugi strani jasno, da so pogoj za kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zakonske kršitve ali kršitve pravic obrambe in ne katerekoli druge, čeprav ustavnopravne kršitve.

5Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Pritožnica jih kot prava vešč procesni udeleženec ni identificirala, pritožbeno sodišče pa jih v pritožbeni obrazložitvi ni prepoznalo. Po drugi strani je bilo treba slediti pritožničini graji v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi. Utemeljena so namreč njena opozorila z jedrom v povezanosti obravnavane zadeve z zadevo X Kpr 13176/2011, vodeni zoper druge obdolžene in za kazniva dejanja, za katera po opisih v sklepu o preiskavi z dne 24. 10. 2012, na katerega se preiskovalni sodnik sklicuje, ni videti, da bi izhajala iz kaznivih dejanj, za katera je zoper obdolženega B.B. zahtevana preiskava, ali da bi bila s temi kako drugače povezana. Razen tega niti dejavnost okrožnega državnega tožilca, ki jo je ta navajal v odgovoru na pritožničin predlog z dne 11. 10. 2016 ni bila podrobno raziskana, ko ni znan kontekst dopisa z dne 27. 2. 2013, poslanega v zgornji zadevi in ne konkretna vsebina sestanka na Uradu RS za nadzor proračuna z dne 19. 3. 2014. Gre za pomembna dejstva, brez katerih o pritožničinem predlogu za uničenje dokazov ni mogoče pravilno odločiti ter je bilo zato pritožbi v navedenem delu ugoditi.

6Preden bo preiskovalni sodnik o zgornjem predlogu znova odločil, bo najprej opravil primerjavo med dejstvi, opisanimi v zahtevi za preiskavo zoper obdolženega B.B. in dejstvi, opisanimi v sklepu o preiskavi X Kpr 13176/2012 z dne 24. 10. 2012 ter preizkusil njihovo objektivno povezanost (koneksiteto) in na tej podlagi še morebitno obdolženčevo osebno povezanost z dejstvi ali obdolženci iz druge zadeve. Nato bo od okrožnega državnega tožilca zahteval dopolnitev odgovora z dne 11. 10. 2016 v nakazani smeri, s čemer bo nabor odločilnih dejstev tako dopolnil, da o delovanju znotraj ali o (ne)upravičeni prekoračitvi roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP ne bo nobenega dvoma.

7Glede na to, in ker pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo nobenih vsebinskih razlogov, zaradi katerih bi moral o pritožničinem predlogu za uničenje dokazov odločati drug preiskovalni sodnik, je o pritožbi odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).