VSL Sodba I Cp 112/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati odmerjene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83476/2016 z dne 25. 8. 2016 in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 8 dni plačati toženki pravdne stroške v znesku 1.147,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje.

2Tožnica s kondikcijskim zahtevkom iztožuje znesek plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter druge prejemke iz delovnega razmerja, tj. znesek, ki ga je po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 353/2015 z dne 18. 12. 2015 plačala toženki (v tem delovnem sporu tožnici). Ta sodba sodišča druge stopnje je bila s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 88/2016 z dne 7. 6. 2016 razveljavljena in vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pred tem, in sicer 31. 3. 2016 sta stranki sklenili Sporazum (Sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi), po katerem je delovno razmerje toženke pri tožnici prenehalo. Delovni spor se je sicer po ponovljenem pritožbenem postopku vrnil v novo sojenje pred sodišče prve stopnje, kjer pa se je tožnica (današnja toženka) zahtevku odpovedala.

3Pritožbo vlaga tožnica, formalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da pravdni postopek med strankama ob podpisu sporazuma z dne 31. 3. 2016 še ni bil končan. V trenutku podpisa omenjenega sporazuma namreč spora oz. postopka ni bilo več, saj je bil že zaključen s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 353/2015 z dne 18. 12. 2015. Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi po prepričanju pritožnice ne more pomeniti veljavne pravne podlage za zadržanje prejetih zneskov na strani toženke. Pravna podlaga za sklenitev spornega sporazuma je bila pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 353/2015, ki pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 88/2016 razveljavljena. S tem naj bi odpadla pravna podlaga za izplačilo. Brez podlage pa je sporazum v skladu s 4. odst. 39. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ničen in ne more ustvarjati nobenih pravnih učinkov. Nadalje tožnica navaja, da sporno določilo sporazuma, tj. da ni odprtih zadev med strankama, za odločanje o utemeljenosti zahtevka ne more biti uporabno, saj je kondikcijski zahtevek nastal po datumu sklenitve sporazuma, in sicer s sklepom Vrhovnega sodišča, ki je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zaradi česar novonastala terjatev tožnice ni obsežena v sporazumu. Pritožnica očita, da se sodišče do teh njenih navedb v sodbi ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Enako velja tudi za njene navedbe v zvezi z kasneje odpadlo podlago sporazuma in ničnostjo le-tega. Sodišče prve stopnje tudi naj ne bi upoštevalo dejstva, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo v delovnem sporu (I Pd 1158/2016 z dne 10. 11. 2016) tožbeni zahtevek toženke zavrnilo, kljub temu, da je bilo seznanjeno s spornim sporazumom in njegovo vsebino, s čimer je tudi vsebinsko odločilo, da pravni temelj za prejeta plačila toženke s strani tožnice ne obstoji. Sodišče prve stopnje je na navedeno odločitev pristojnega sodišča vezano. Tožnica navaja tudi, da je bilo v postopku kršeno razpravno načelo, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko je navedlo, kaj bi tožnica morala vključiti v sporazum in česa ne, ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Nazadnje tožnica izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu, saj je sodišče napačno vezalo tek zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov na dan izdaje sodbe, s čimer je kršilo 3. odst. 313. čl. ZPP.

4Toženka na pritožbo ni podala odgovora.

5Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov, sicer pa ni utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje je glede glavne stvari pravilna in zakonita, čeprav delno podprta z napačnimi razlogi, delno pa je tudi pomanjkljivo obrazložena.

7Dejanski okvir zadeve ni sporen in je povzet v 2. točki obrazložitve zgoraj. Zaradi popolnosti je treba dodati še nadalje, kar je nesporno in je ključno za odločitev v tem sporu, to je izrecen zapis v sporazumu, da je z njim urejeno sporno razmerje med strankama.

8Stališče tožnice bi v celoti držalo, če ne bi bilo tega sporazuma. Če bi bil (edini) pravni naslov za izplačilo pravnomočna sodba, ki bi bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena, bi pravni naslov odpadel in tožničin kondikcijski zahtevek bi bil (vsaj do nadaljnje odločitve v delovnem sporu) utemeljen (po 190. čl. OZ). Tako pa temelj za izplačilo spornega zneska ni bila sodba, pač pa sklenjeni sporazum. Ta je veljaven, ni nedopusten, ni brez podlage, ni niti ničen niti razveljavljen.

9Najprej je treba pojasniti, da (poslovna) podlaga (imenovana tudi kavza, opredeljena v 39. čl. Obligacijskega zakonika; OZ) in pravni temelj nista eno in isto. Pravni temelj je namreč pravno dejstvo oziroma skup pravnih dejstev, katerih nastop povzroči nastanek, spremembo oziroma prenehanje določenega pravnega razmerja (in s tem tudi pravic in obveznosti subjektov tega razmerja), medtem ko je veljavna (poslovna) podlaga ena izmed predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe ali izvedbo drugega (enostranskega) pravnega posla, ki povzroči nastanek poslovne obveznosti.¹ V skladu z navedenim tožnica pritožbo utemeljuje na zmotnih pravnih naziranjih.

10Tako gradi tožnica na zmotnem stališču, da Sporazum ne more pomeniti veljavne podlage (pravilno pravnega temelja), na podlagi katerega bi toženka lahko zadržala prejete zneske. Za to pravdo ključna 3. tč. Sporazuma se glasi takole: „S tem dogovorom obe stranki sporazumno ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev na strani delodajalca niti na strani delavca.“ Omenjeni Sporazum je bil med pravdnima strankama sklenjen 31. 3. 2016, torej v času, ko je bil delovni spor s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 353/2015 z dne 18. 12. 2015 že pravnomočno končan. Zato sicer drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da med pravdnima strankama ob podpisu Sporazuma pravdni postopek še ni bil končan. Vendar je sodišče v nadaljevanju vseeno pravilno obrazložilo neutemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi jasne 3. tč. Sporazuma. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo Sporazum kot samostojen pravni temelj za odločitev o zahtevku, neodvisno od kasnejše odločitve Vrhovnega sodišča v delovnem sporu v prid tožnice.

11Ovire za sklenitev veljavnega sporazuma ne predstavlja niti pravnomočna sodba niti zoper njo vložena revizija, prav nasprotno. Stranki sta se očitno dogovorili ravno upoštevaje to dvoje. Sama nadaljnja razveljavitev pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča s strani Vrhovnega sodišča na ta sporazum v ničemer ni vplivala, saj tega sporazum ni predvidel – kljub dejstvu, da je bila v času njegovega sklepanja revizija očitno že vložena. Kot že rečeno, je Sporazum predstavljal samostojen in veljaven pravni temelj, na podlagi katerega je toženka bila upravičena zadržati prejeti znesek. S podpisom Sporazuma se je tožnica tako odpovedala vračilu spornega zneska oziroma natančneje – uveljavljanju le-tega.

12Zmotna pa je bila tudi nadaljnja interpretacija tožnice, da je z odpadlo pravno podlago (na podlagi sklepa VS RS), na podlagi 4. odst. 39. čl. OZ, Sporazum prenehal veljati oziroma je le-ta ničen. Obstoj podlage (kavze) sploh ni (bil) sporen in ta z odločitvijo Vrhovnega sodišča nikakor ni odpadla. »Odpadla« je le pravnomočna sodba, ki je bila sicer nedvomno ena od okoliščin, ki so vodile do sklenitve sporazuma. Ena od okoliščin pa je bila tudi vložena revizija. Navedbe o ničnosti zato niso na mestu in očitno izhajajo iz zamenjevanja pojmov (poslovne) podlage in pravnega temelja.

13Tudi ne drži, da Sporazum ne more obsegati zahtevka, nastalega šele kasneje. Sporazum se nanaša namreč izrecno prav na to razmerje, ki je bilo v času njegovega sklepanja predmet revizijskega preizkusa, a kar njegovega sklepanja v ničemer ni preprečevalo.

14Drži sicer pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do tožničinih navedb, da sporno določilo Sporazuma za odločanje o utemeljenosti ne more biti uporabno, ker naj bi kondikcijski zahtevek nastal po datumu njegove sklenitve, niti do navedb, da je naknadno odpadla pravna podlaga tega sporazuma, zaradi česar naj bi bil ta na podlagi 4. odst. 39. čl. OZ ničen. Pa bi se moralo. Uveljavljano absolutno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je lahko saniralo to pritožbeno sodišče (glej 11. do 13. tč. zgoraj).

15Neutemeljena je pritožba tudi v delu, da naj bi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo na podlagi odpovedi I Pd 1158/2016 z dne 10. 11. 2016, s katero je tožbeni zahtevek (toženke) zavrnilo, vsebinsko odločilo o tem, da pravni temelj za prejeta plačila toženke ne obstoji. Navedeno ne drži, saj sodišče v navedenem delovnem sporu o tem ni odločalo. Toženkina (tam tožničina) odpoved zahtevku je le dosledna in logična posledica sklenjenega (in tedaj tudi izpolnjenega) sporazuma, ki je uredil vsa sporna razmerja med strankama. Kot že večkrat poudarjeno, je podlago za zadržanje prejetega zneska na strani toženke predstavljal Sporazum, ne pa odločitev sodišča v delovnem sporu.

16Delno drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje po nepotrebnem razlaga, kaj bi tožnica morala vključiti v Sporazum in česa ne, saj je to v dispoziciji strank. A razpravno načelo tu vendarle ni bilo kršeno, saj sodišče ni ugotavljalo kakršnihkoli dejstev mimo navedb strank, da bi nanje oprlo svojo odločitev, ampak je zgolj na drugačen (odvečen) način še dodatno obrazložilo, zakaj je Sporazum temelj, na podlagi katerega je toženka upravičeno zadržala prejete zneske in da bi moral biti za drugačno odločitev Sporazum pač drugačen.

17Tožnica pa - sicer neodvisno od pravilnosti odločitve o glavni stvari – utemeljeno graja obrestni del stroškovne odločitve oz. določen paricijski rok. Pritožnica ima prav, ko očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 313. čl. ZPP. Po tej določbi začne rok za izpolnitev dajatve (naložene s sodbo) teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev, ne pa že z dnem izdaje sodbe. Pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti stranka tudi ne more biti v zamudi, poleg tega ta rok po 2. odst. 313. čl. ZPP znaša 15 in ne 8 dni.

18Pritožbeno sodišče je pritožbi v zvezi s stroškovnim delom ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki spremilo, kot to izhaja iz I. točke izreka te odločbe, sicer pa pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v preostalem delu (I. točka izreka izpodbijane sodbe) potrdilo, kot to izhaja iz II. točke izreka te odločbe (2. tč. 365. čl. in 353. čl. ZPP).

19Tožnica je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov in naj jih nosi sama (3. odst. 154. čl. ZPP).

¹ Glej več v N. Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo (splošni del), GV Založba, 2009, str. 88, 239-240.