UPRS Sodba IV U 1/2017-14

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS št. DT 40-00009-0 z dne 13. 1. 2016 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki za leto 2014 odmerjena dohodnina v znesku 3.837,43 EUR, z upoštevanjem dohodkov, ki jih je prejela na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu v Avstriji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2014 na podlagi samoprijave dne 11. 11. 2015, v kateri je uveljavljala tudi olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, ki pa pri odmeri dohodnine ni bila upoštevana.

2Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Pritožniku je glede uveljavljanja olajšave za vzdrževanega družinskega člana pojasnila, da Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v šestem odstavku 267. člena določa v primeru, ko zavezancu do 15. junija ni vročen informativni izračun dohodnine, da do 31. julija sam vloži napoved za odmero dohodnine za preteklo leto in da mora v skladu z določbo prvega odstavka 61. člena, v povezavi s prvim odstavkom 270. člena ZDavP-2 v napovedi navesti podatke potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine. Zakon določa torej način uveljavljanja davčnih ugodnosti, kar pomeni, da zavezanec, ki pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisan način izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. V konkretnem primeru davčni zavezanec napovedi ni vložil v zakonskem roku in je s tem izgubil pravico do uveljavljanja olajšave za vzdrževanega družinskega člana.

3Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija navedeno odločitev zaradi kršitve materialnega prava. Navaja, da je vložila napoved za odmero dohodnine za leto 204 na podlagi samoprijave dne 11. 11. 2015 in v njej uveljavljala olajšavo za sina, vzdrževanega družinskega člana. Utemeljuje trditev, da je samoprijava institut, ki zavezancem omogoča. da lahko napoved vložijo tudi po izteku roka, zato je v nasprotju z določbo drugega odstavka 271. člena ZDavP-2, da se olajšave v primeru samoprijave ne bi upoštevale. Drugi odstavek 271. člena ZDavP-2, ki ureja uveljavljanje posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane izrecno določa, da lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Napačna je tako razlaga, da zavezanci zaradi prepozne napovedi izgubijo pravico do ugodnosti (olajšav), saj bi se jih na takšen način sankcioniralo za zamudo, kar pa nikakor ni namen instituta samoprijave.

4Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev davčnega organa, ki je v izpodbijani odločbi tožeči stranki odmeril dohodnino tako, da ni upošteval uveljavljene olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Izhajal je iz stališča, da se položaja davčnega zavezanca, ki davčno napoved odda pravočasno in davčnega zavezanca, ki vloži napoved na podlagi samoprijave (kot je to bilo v primeru tožeče stranke), razlikujeta v tolikšni meri, da za slednjega ne utemeljujeta le naložitve plačila obresti za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do njene vložitve na podlagi samoprijave, temveč tudi določitev davčne osnove pod drugačnimi pogoji.

8V zvezi z navedenim vprašanjem je Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017 sprejelo materialno pravno stališče, ki zavezuje tudi upravno sodišče, da se davčna napoved vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2 vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 namreč lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma, če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave (drugi odstavek 63. člena ZDavP-2). Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat (tretji odstavek 63. člena ZDavP-2). Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek. Če je davek plačan na podlagi samoprijave, se zavezanec ne glede na 1. točko 394. člena, 1. točko 395. člena ter 7. in 8. točko prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 za prekršek na kaznuje (396. člen ZDavP-2). Zakon torej opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).

9Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je v obravnavani zadevi tožeča stranka napoved za odmero dohodnine za leto 2014 vložila 11. 11. 2015, kot napoved v obliki samoprijave po 63. členu ZDavP-2 in v njej uveljavljala znižanje davčne osnove zaradi olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja olajšave za vzdrževanega družinskega člana, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2014 ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2014 brez upoštevanja olajšave za vzdrževanega družinskega člana, nepravilna in nezakonita. Upoštevaje citirano materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS, da se napoved vložena na podlagi samoprijave vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi, je namreč ostalo dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno.

10Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu, da v ponovljenem postopku dejansko stanje dopolni z ugotovitvijo glede tega, ali je tožeča stranka olajšavo za vzdrževanega družinskega člane uveljavljala utemeljeno in ali ta olajšava, ki jo je uveljavljala tožeča stranka v davčni napovedi, znižuje davčno osnovo in ob upoštevanju vseh ostalih podatkov, ki so potrebni za odmero davka in s katerimi razpolaga davčni organ, ugotovi pravilno davčno osnovo in dohodnino za leto 2014 ponovno odmeri.

K II. točki izreka:

11Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).