UPRS Sodba in sklep I U 697/2018-32

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-491/2018/5 (1312-09) z dne 29. 3. 2018 razveljavi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom, ki je izdan v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 628/2018-13 z dne 28. 3. 2018, je tožena stranka ponovno odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (oziroma B.), roj. ... 1998 v kraju ..., državljan Alžirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od ustne naznanitve dne 19. 3. 2018 od 14.00 ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka kot pristojni organ izpodbijano odločitev utemeljuje na podlagi določil 1. in 2. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v povezavi z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) v zvezi s 5. alinejo 1. odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ter na podatkih v listinah upravnega spisa, zbranih v dosedanjem postopku. Pri tem ugotavlja, da tožnik ob prihodu v Republiko Slovenijo ob prijetju s strani slovenskih policistov dne 14. 3. 2018 zaprosil za mednarodno zaščito ter tedaj pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta za ugotavljanje identitete. Tožena stranka je po preverjanju v bazi Eurodac ugotovila, da je že pred prihodom v Republiko Slovenijo tožnik zaprosil za mednarodno zaščito dne 14.11. 2017 v Grčiji. Tja je po lastnih navedbah prispel iz Turčije, po tem, ko je 6. 10. 2017 zapustil Alžirijo. V Grčiji ni želel ostati zaradi neurejene situacije za begunce. V Slovenijo je prispel preko Republike Srbije, BIH in Republike Hrvaške. Na hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tam ni bil lepo sprejet s strani policije, ki ga je pretepala. V tej zvezi je po ugotovitvah tožene stranke tožnik podajal nasprotujoče si izjave glede razlogov, zakaj v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je ob podaji prošnje dne 19. 3. 2018 na posebno vprašanje odgovoril, da se je na ozemlju Republike Hrvaške nahajal 5 dni, da tam ni bil lepo sprejet, policija pa ga je pretepala, medtem ko je drugače navajal na Policijski postaji Črnomelj, ko je podrobneje opisal način potovanja preko Republike Hrvaške, kot je razvidno iz registracijskega lista z dne 14. 3. 2018. Tedaj je tožnik izjavil, da je peš potoval po ozemlju Republike Hrvaške s pomočjo GPS v smeri Republike Slovenije ter da se je namerno izogibal vsem krajem in vozilom, da ga ne bi prijela hrvaška policija, pred katero se je skrival in s katero v času, ko se je nahajal na hrvaškem ozemlju, nikoli ni bil v neposrednem stiku, medtem ko je na osebnem razgovoru 23. 3. 2018 izrecno navedel, da so Hrvati rasisti in da mu ni bil všeč način njihovega obravnavanja ljudi. Na podlagi njegovih navedb na PP Črnomelj tožena stranka ugotavlja, da je tožnik izvorno državo zapustil zato, ker je njegova mati bolna, oče pa invalid in tožnik potrebuje zaposlitev, da bi preživljal družino. Glede na način njegovega prihoda v Slovenijo tožena stranka meni, da prošnje za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji tožnik ne bil vložil, če ga ne bi prijela policija. Opisano postopanje tožnika, ki ga je po oceni tožene stranke mogoče opredeliti kot okoliščino iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, potrjuje prepričanje tožene stranke, da bi tožnik, če ne bi bil pridržan v Centru za tujce, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje v smislu določil 3. člena v povezavi z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ki jo v nadaljevanju obrazložitve tudi povzema. Navaja še, da bo pristojnim organom Grčije in Republike Hrvaške tožena stranka poslala prošnjo za ponovni sprejem v obliki standardnega obrazca. V zvezi s presojo, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce, je tožena stranka prepričana, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, s tem pa onemogočil meritorno odločanje o njegovi prošnji, zato izrečena omejitev gibanja tožniku nujna, saj bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja pristojni državi članici. Izrečeni ukrep tožena stranka utemeljuje na podlagi 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, ob ugotovitvi, da ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega dom ne bil učinkovit, saj v Azilnem domu ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja glede na način, po katerem se izvaja varovanje, ki ga v svoji obrazložitvi podrobneje opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Glede trajanja izrečenega ukrepa tožena stranka povzema določilo 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in pojasnjuje, da bo pridržanje v konkretnem primeru trajalo od ustne naznanitve dne 19. 3. 2018 in da mora tako biti predaja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice EU.

3Tožnik v tožbi navaja, da se s takšno ponovno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper njo pravočasno vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da bi bilo potrebno v njegovem primeru glede na konkretne okoliščine odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, tožnika pa izpustiti iz Centra za tujce, saj v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Toženi stranki tožnik očita, da je sedaj izpodbijani sklep izdala (pre)hitro po tem, ko je bil nje predhodni sklep odpravljen s sodbo naslovnega sodišča št. I U 628/2018-13 z dne 28. 3. 2018, češ da naj bi tožena stranka v ponovljenem postopku morala ponovno zaslišati tožnika upoštevajoč določila 9. člena ZUP. Ker tega ni storila, naj bi tožniku ne bila dana možnost izjaviti o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik ponovno navaja, da s tem, ko je zapustil Grčijo in zgolj potoval preko Republike Hrvaške, niso izpolnjeni objektivni kriteriji po določilih 3. do 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, zato naj bi tožena stranka napačno uporabila pravno podlago za njegovo pridržanje, brez upoštevanja okoliščin preden je podal izjavo na PP Črnomelj. Po mnenju tožnika izrečeni ukrep ni zakonit in ni sorazmeren, češ da tožnik ni evidentno begosumen in da nadaljnjo odločitev lahko počaka v Azilnem domu. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit in ga odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 s katero zahteva, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu, češ da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Izvrševanje le-tega pa tožniku lahko prizadene nepopravljivo škodo, saj dni brez osebne svobode ne more nihče nadomestiti. Še zlasti zato, ker kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi, kar terja zagotovitev učinkovitega sodnega varstva v smislu določil 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 4. odstavka 15. člena Ustave.

4Tožena stranka je na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila listine predmetnega upravnega spisa in vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri izdanem sklepu, za katerega meni, da je pravilen in zakonit, zato sodišču predlaga, da naj tudi ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse tožbo zavrne. Dodatno sporoča, da je dne 3. 4. 2018 prejela odgovor pristojnega hrvaškega organa, da Republika Hrvaška ne bo sprejela tožnika, zato je bil še istega dne, to je 3. 4. 2018 nameščen v Azilni dom.

5Naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan 4. 4. 2018 ob 14.00 uri, se tožena stranka ni udeležila in je svojo odsotnost pisno vnaprej opravičila, prav tako pa se ga osebno ni udeležil niti tožnik. Vendar tožnik svoje odsotnosti ni kakorkoli opravičil; prav tako odsotnosti tožnika ni opravičil ali kakorkoli argumentirano pojasnil njegov pooblaščenec, ki je bil sicer osebno navzoč ob oklicu naroka, temveč je tedaj celo izrecno vztrajal pri podanem dokaznem predlogu za ustno zaslišanje (odsotnega) tožnika; prav tako pa izrecno pri vseh navedbah in predlogih v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, kljub vedenju, da se tožnik sedaj nahaja v odprtem oddelku Azilnega doma. Sodišče je tako ob upoštevanju 3. odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki 1:

6Tožba je delno utemeljena.

7Predmet sodne presoje je uvodoma navedeni izpodbijani sklep, ki ga je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku po (pravnomočni) sodbi in sklepu št. I U 628/2018-13 z dne 28. 3. 2018, s katero je naslovno sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo tožbi zoper predhodni sklep tožene stranke št. 2142-491/2018/5 (1312-09) z dne 20. 3. 2018 tako, da je tedaj izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, z izrekom pod točko 2 pa je zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sprejeto odločitev pa je utemeljilo na določilih 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1.

8V obrazložitvi (pod tč. 13) tedaj sprejete odločitve je bilo med drugim ugotovljeno, da „v konkretnem primeru toženka nevarnosti tožnikovega pobega utemeljuje z ugotovitvijo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je za mednarodno zaščito že zaprosil, na dokončanje postopka pa ni počakal. Pri tem toženka ne navede niti tega, katere izmed prej navedenih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 naj bi tožnik s takim ravnanjem izpolnil oziroma kako naj bi jih izpolnil, niti tega, zakaj to v tej zadevi, torej na podlagi individualne presoje, pomeni znatno nevarnost tožnikovega pobega. Toženka namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe v pogledu dejanske podlage za svojo odločitev in presoje te podlage poleg navedenega navaja le še tožnikov opis poti do Slovenije ter ugotovitev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji. Tako pomanjkljivo obrazložen sklep pa sodišču tudi ob izvedeni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, ne omogoča preizkusa njegove pravilnosti in zakonitosti, saj sploh ni jasno, katere so tiste tožnikove individualne okoliščine, ki pri toženki utrjujejo sklep, da obstoji nevarnost za tožnikov pobeg in da je ta nevarnost znatna. Med strankama nesporno dejstvo, da je tožnik predčasno zapustil postopek mednarodne zaščite v Grčiji, sicer kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku (kar je objektivni kriterij begosumnosti iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), vendar pa toženka ne opravi preizkusa tega kriterija in ugotovljenih dejstev glede na individualne okoliščine tožnikovega primera, iz katerih bi bilo mogoče napraviti sklep, da je nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, izkazana kot tako očitna in znatna, da bi utemeljevala izdajo izpodbijanega sklepa".

9Z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 je zakonodajalec predpisal, da mora pristojni organ v primerih iz 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, kar pomeni, da mora pristojni organ izdati nov akt najpozneje v tridesetih dneh od vročitve sodbe. Pri tem gre po mnenju sodišča za instrukcijski (ne pa za materialni) zakonski rok, ki je sicer predpisan z zakonom, vendar za razliko od materialnega zakonskega roka nima prekluzivnega učinka. Sodišče zato ne more slediti tožbenemu očitku, da je bil v ponovljenem postopku po vročitvi pravnomočne sodbe naslovnega sodišča št. I U 628/2018-13 z dne 28. 3. 2018 toženi stranki sedaj izpodbijani sklep, št. 2142-491/2018/5 (1312-09) z dne 29. 3. 2018, izdan zelo hitro niti prehitro, saj ga je tožena stranka pravočasno izdala v okviru zakonsko predpisanega roka iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 oziroma še pred iztekom zakonsko predpisanega (instrukcijskega) roka, kar med strankama niti ni sporno.

10Prav tako med strankama ni sporno, da je bil tožnik dne 3. 4. 2018 iz Centra za tujce Postojna premeščen v Azilni dom v Ljubljani, kjer mu gibanje ni omejeno. Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz navedb obeh strank v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, kar bi utegnilo utemeljevati zaključek, da pravni interes tožnika za predmetno tožbo ni (več) podan oziroma izkazan in kar je razlog za zavrženje tožbe po uradni dolžnosti na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom istega člena. Vendar sodišče svoje odločitve ne opira na določilo 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom istega člena, ker je ocenilo, da je tožnikov pravni interes v konkretnem primeru še podan, glede na to, da tožena stranka ni niti na ponovni poziv sodišča z dne 4. 4. 2018 skladno s 3. odstavkom 38. člena ZUS-1 poslala sodišču zahtevanih (manjkajočih) upravnih spisov oziroma listin. Tožena stranka namreč sodišču niti po ponovnem pozivu ni posredovala morebitnega individualnega konkretnega upravnega akta o odpravi izrečenega spornega ukrepa pridržanja tožnika na območje in prostore Centra za tujce v Postojni, izdanega po uradni dolžnosti na podlagi 5. odstavka 84. člena ZUS-1, ki bi utemeljeval premestitev tožnika iz Centra za tujce v Postojni v Azilni dom v Ljubljani. Po povedanem je sodišče na podlagi 3. odstavka 38. člena ZUS-1 v povezavi s 5. odstavkom 84. člena ZMZ-1 tožnikovi (izpodbojni) tožbi v konkretnem primeru le deloma ugodilo in sicer tako, da je izpodbijani sklep razveljavilo, kar onemogoča njegovo nadaljnje pravno učinkovanje (ex nunc), ker razlogi za pridržanje niso več podani. Ker je bilo potrebno že na podlagi predhodno navedenih razlogov izpodbijano odločitev razveljaviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov, ki za sprejeto odločitev niso bili pomembni, ni posebej opredeljevalo.

K točki 2:

11Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda. Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma tako imenovanih procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da prej navedeni pogoj za vložitev zahteve za začasno odredbo ni več izpolnjen oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa. Sodišče je zato zahtevo zavrglo.