VSM Sodba IV Kp 978/2013

I. Pritožba zagovornika obtoženca M. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo I K 978/2013 z dne 1. 2. 2017 obtoženca M. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženemu je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 2.291,52 EUR in na 92,00 EUR odmerjeno sodno takso, dolžan pa je povrniti tudi stroške oškodovanca ter stroške in nagrado njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo sodišču znani.

2Zoper sodbo je zagovornik obtoženca vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno omili izrečeno kazensko sankcijo, še podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zagovornik obtoženca je v pritožbi zahteval, da se ga v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče na podlagi določbe 445. člena ZKP strank ni obveščalo o seji svojega senata, saj je odločalo o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku in ko predsednik senata ali senat nista spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev zadeve. Sicer pa pritožba razen predloga ne opredeli, kateri razlogi bi bili odločilni za nujnost njegove navzočnosti na seji pritožbenega senata in česar konkretno ni bilo mogoče navesti ali pojasniti v pisni vloženi pritožbi.¹

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne konkretizira, pritožbena izvajanja pa je razumeti za uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v izreku in razlogih sodbe pogreša konkretno kršitev predpisa, to je blanketno normo, katero bi naj obtoženec kršil. Po stališču pritožbe navedba obligatornega pravnega predpisa predstavlja podlago za presojanje obtožbenega očitka premajhne varnostne razdalje. Glede tega vprašanja so zaključki sodišča prve stopnje tudi v očitnem nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, ki zaključuje, da bi prometno nesrečo preprečil zgolj motorist, ki je imel možnost zaznati policijsko vozilo in varno ustaviti. Razlogi sodbe pa so tudi diametralno nasprotni s poročilom Komisije za razjasnitev okoliščin uporabe policijskih pooblastil, iz ugotovitev katerega izhaja, da je obtoženec ravnal strokovno in zakonito.

6Kršitev ni podana. Pomanjkljivosti v izreku in obrazložitvi pisno izdelane sodbe, zaradi katerih sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, ne predstavljajo odločilnega dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obtoženca, torej se ne nanašajo na dejanski temelj sodbe.

7Iz opisa izhaja, da je obtoženec hudo telesno poškodoval oškodovanca iz malomarnosti na način, da ga je z motornim vozilom na njivi prevozil. V opisu navedena "premajhna varnostna razdalja" ne predstavlja dolžnostnega ravnanja v smislu kršitve pravil cestnega prometa (konkretno 44. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - v nadaljevanju ZPrCP, ki ga pogreša pritožba, ki se na področju nesreče ne uporabljajo, ker gre za površino, na kateri se ne odvija javni promet, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), ampak predstavlja opustitev potrebne previdnosti in obvladovanja vozila v smislu varnega zasledovanja z varno zaustavitvijo pred zasledovanim voznikom motornega kolesa, to je oškodovancem, kar predstavlja pravno relevantno dejstvo glede ugotavljanja obtoženčeve krivde za povzročitev hude telesne poškodbe oškodovanca. Takšno razumevanje opisa kaznivega dejanja, v katerem po mnenju pritožbenega sodišča ni zatrjevane pomanjkljivosti in nasprotja, ima oporo v tudi v obrazložitvi sodbe, ki skupaj z izrekom predstavlja celoto in ki ugotavlja, da je bilo dolžnostno ravnaje obtoženca voziti na takšni varnostni razdalji, ki bi mu omogočala, da bi svoje vozilo lahko pravočasno ustavil in bi se s tem izognil trčenju v oškodovanca. Po navedenem se pokaže, da v pritožbi zatrjevana protispisnost prav tako ni podana.

8Pritožba neutemeljeno uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da bi naj bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je v obtožbi očitano kaznivo dejanje kaznivo. Kršitev utemeljuje z navedbo, da iz opisa ni razvidna blanketna določba predpisa, ki bi ga naj obtoženec kršil, za odločitev o kazenski odgovornosti obtoženca pa je ključno vprašanje ali mu je mogoče očitati, da je s svojo protipredpisno vožnjo povzročil prometno nesrečo s premajhno varnostno razdaljo. Definicijo prometne nesreče ureja 109. člen ZPrCP². V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje sicer storjeno z motornim vozilom, vendar na njivi, torej v okoliščinah, ki niso značilne za javni cestni promet, zato obtoženčevo ravnanje ustreza biti kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti in ne povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Ob takšnem razumevanju opisa kaznivega dejanja v pritožbi pogrešana blanketna pravna norma ne predstavlja zakonskega znaka obtoženemu očitanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe.

9Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče namreč nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in izvedene dokaze pravilno ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec ravnal na način, opisan v izreku prvostopenjske sodbe in s tem izvršil očitano mu kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, storjeno iz malomarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo obširne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek iz pritožba zagovornika obtoženca ne prinaša ničesar kar bi povzročilo dvom v njihovo pravilnost. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopenjske sodbe ter le še v zvezi s posameznimi pritožbenimi izvajanji zagovornika navaja:

10Bistvo pritožbe je v izpostavljanju oškodovančeve vožnje z motornim kolesom v nasprotju s pravili cestnega prometa, nadalje, da varnostna razdalja, na kateri bi moral voziti obtoženec, sploh ni bila ugotovljena, da ne obstoji vzročna zveza med obtoženčevim ravnanjem in nastalo posledico, in to je hudo telesno poškodbo oškodovanca in da je prometno nesrečo mogoče pripisati zgolj naključju in ne obtoženčevi krivdi.

11Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Očitek obtožencu je, da med zasledovanjem oškodovanca ni ravnal s potrebno pazljivostjo, torej na takšni varnostni razdalji, ki bi mi omogočala, da bi svoje vozilo lahko pravočasno ustavil in se s tem izognil trčenju v oškodovanca. Za obtožencu očitano kaznivo dejanje ni bistvenega pomena varnostna razdalja za zasledovanim voznikom motornega kolesa v smislu pravil cestnega prometa, saj se na njivi ne opravlja javni promet in zato to področje ni podvrženo določbam ZprCP. Z vidika presoje obstoja zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja so zato neupoštevne pritožbene navedbe, da ni bila z izvedencem ugotovljena tehnično primerna bočna in vzdolžna varnostna razdalja za vožnjo po njivi. Sicer pa je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke dr. I. C. v delu, da bi obtoženec lahko svoje vozilo zaustavil, če bi od oškodovančevega vozila vozil na razdalji 15,5 metra, ker pa je vozil na razdalji 6 metrov, pa tega ni mogel storiti. Na podlagi teh ugotovitev pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje v točki 9, da je obtoženčeva zasledovalna vožnja po njivi, s katero ni ohranjal dovoljšnje varnostne razdalje napram zasledovanemu vozilu, torej oškodovancu, bila izključni vzrok za to, da svojega vozila ni uspel pravočasno ustaviti v trenutku, ko je oškodovanec zadel v oviro in padel, kar je imelo za posledico, da je ob tem, ko je zapeljal čez njega, ta zadobil številne telesne poškodbe, navedene v izreku prvostopenjske sodbe, katere je sodišče pravilno, na podlagi izvedenca medicinske stroke, opredelilo kot hude telesne poškodbe. Soglaša pa tudi s presojo sodišča prve stopnje, da obtoženec glede na svoje izkušnje, ki jih je imel kot policist, način zasledovalne vožnje, to je vožnje po neravnem terenu, ko je šlo za njivsko polje, torej neutrjeno in za motorna vozila težko vozno pot, z globokimi mejnimi jarki med posameznimi kulturami, ni ravnal s potrebno pazljivostjo, torej vozil je preblizu, lahko pa je predvideval, da lahko oškodovanec pade, da se lahko pri padcu poškoduje, pa je lahkomiselno mislil, da se mu to ne bo zgodilo ali bo lahko to preprečil. V takšnem ravnanju pa je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je obtožencu mogoče očitati krivdno obliko zavestne malomarnosti. Takšni oceni po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče odreči tehtnosti in prepričljivosti, tako v dejanski kot v pravni argumentaciji.

12Po stališču pritožbe je izrečena kazenska sankcija pretirano stroga. Dejstvo je, da, je do posledice prišlo zaradi poseganja oškodovanca samega v vzročno zvezo, sodišče pa je kot obteževalno okoliščino upoštevalo zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, to je zavestno malomarnost, ni pa upoštevalo olajševalnih okoliščin, to je dejstva, da je obtoženec oče nepreskrbljenih otrok, nekaznovan in da ima zaradi spornega dogodka težave na poklicnem področju.

13S povzetimi pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritožba ne navaja nobenih tehtnih razlogov, ki bi utegnili vplivati na spremembo prvostopenjske odločbe o kazenski sankciji. V pritožbi izpostavljene olajševalne okoliščine je sodišče pravilno ugotovilo in jim dalo primerno težo. Utemeljeno je kot obteževalno okoliščino upoštevalo okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ko je obtoženec sledil oškodovancu tudi potem, ko je obvestil OKC in že razpolagal s podatkom o lastniku motornega vozila, ki ga je oškodovanec upravljal, tako da potreba po trdovratnem vztrajanju pri vožnji po njivi ni bila več nujna. Pravilno je ugotovilo in ocenilo stopnjo obtoženčeve krivde, to je zavestno malomarnost, in težo kaznivega dejanja, predvsem številčnost poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, ki sta elementa kaznivega dejanja, ki vplivata na odmero kazni in na njeno višino. Ob upoštevanju, da pa gre vendarle za osebnostno urejenega človeka z redno zaposlitvijo in urejenim družinskim življenjem, z dokaj dobrimi osebnimi prejemki in premoženjem ter da gre v obravnavanem primeru za osamljeni dogodek, ki se je pripetil v življenju obtoženca, pritožbenega sodišča pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da povsem na mestu izrek sankcije opozorilne narave. Pri odmeri višine zaporne kazni je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot obteževalno obdolženčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, ko z oškodovancem ni navezal kontakta in se ni pozanimal za njegovo zdravstveno stanje, s tem pa pokazal nekritičen odnos do samega kaznivega dejanja in njegovih posledic, zlasti številčnosti poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, zato je zgolj slučaju pripisati, da ni prišlo do hujšega razpleta. Pritožbeno sodišče ob obstoju vseh teh okoliščin ugotavlja, da obtožencu v pogojni obsodbi določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let obtožencu ni pretirano stroga.

14Pritožba graja odločbo o stroških kazenskega postopka z navedbo, da obtoženec prejema skromne prihodke in je skromnega premoženjskega stanja s preživninskimi obveznostmi in lahko se zgodi, da bo ostal brez zaposlitve. S takšnimi pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče ne soglaša. Iz izreka prvostopenjske sodbe in podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obtoženec zaposlen, prejema plačo tako kot je zaposlena in prejemnica plače njegova žena, ter razpolaga s premičninami, saj je lastnik dveh osebnih avtomobilov, treh motornih koles in enega kolesa z motorjem ter solastnik parcele, kar mu tudi po oceni pritožbenega sodišča, predstavlja zadostno premoženje, da bo zmogel plačilo stroškov brez lastnega ogrožanja in ogrožanja treh polnoletnih otrok, za katera skrbi skupaj z ženo.

15Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbi zagovornika obtoženega odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16Izrek o stroških temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obtoženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, ki je nastal s tem rednim pravnim sredstvom. Glede na izrečeno kazensko sankcijo in upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obtoženca, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je pritožbeno sodišče odločilo, da je obtoženec dolžan plačati sodno takso v višini 144,00 EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 in 7122 Taksne tarife, ki je priloga Zakonu o sodnih taksah).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 319/2009 z dne 14. 1. 2010
² Po navedeni zakonski določbi je prometna nesreča nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v katero je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda.