VSRS Sodba I Up 22/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 4., 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo toženke, št. 2142-464/2015/9 (1312-12) z dne 17. 2. 2017, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.¹ Ugotovila je, da tožnikova vrnitev v okraj Han Abad v provinci Kunduz ni mogoča, saj bi bil v primeru vrnitve v domači okraj soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi škodo zaradi mučenja, nečloveškega in poniževalnega ravnanja tam navedenih oboroženih skupin, pred katerimi ga nacionalne varnostne sile niso sposobne zaščititi. Lahko pa bi se vrnil v Kabul, kjer ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, zaradi njegovih osebnih okoliščin pa je mogoče utemeljeno pričakovati, da se bo tam naselil. V času približno enega meseca, ko je tam bival, si je poiskal zaposlitev, v osebnem razgovoru pa ni navedel, da bi imel takrat v Kabulu kakšne težave.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi med drugim navaja, da toženka pri presoji odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite v zvezi z ugotavljanjem možnosti notranje zaščite ni upoštevala aktualnih poročil o stanju v Afganistanu in Kabulu (ki jih je predložil tožnik pred izdajo odločbe),² zato je nepravilno ocenila stopnjo nediskriminatornega nasilja v Kabulu in obstoj ekonomsko-socialnih pogojev za tožnikovo preživetje v navedenem mestu. V zvezi z razumnostjo pričakovane nastanitve v Kabulu tudi ni upoštevala vseh tožnikovih osebnih okoliščin, med drugim: da tožnik v Kabulu ni živel, razen v kratkotrajnem enomesečnem obdobju, ko se je skrival po begu iz domačega kraja; da je zadnjih sedem letih živel v Iranu; da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi imel v Kabulu kakšnega sorodnika.

3Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Navaja, da iz več virov, ki se nanašajo na informacije o tožnikovi izvorni državi, izhaja, da imajo mladi moški, tudi tisti brez izobrazbe, v Kabulu možnost preživetja, čeprav tam nimajo sorodnikov. Meni, da to zadostuje za oceno, da bi se tožnik ob vrnitvi v Afganistan lahko nastanil v Kabulu. Ne zna si predstavljati, kako daleč in kako podrobno bi morala ugotavljati možnosti življenja v Kabulu. Od nje ni mogoče pričakovati, da bo za vsakega prosilca individualno preverjala, ali bo lahko v kraju razselitve dobil službo in nastanitev. V praksi je to nemogoče, zato zadostuje ocena, da obstaja realna možnost, da posameznik v kraju razselitve lahko živi. Ali bo posameznik to možnost izkoristil ali ne, ni stvar njene ocene, njena dolžnost je le, da presodi, ali ta možnost obstaja. Poudarja, da je tožnik polnoleten, mlad, zdrav moški, ki skrbi zase, presoja zadeve pa se nanaša na vprašanja, ali se lahko nastani v glavnem mestu svoje države. Če je prosilcu s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, to še ne pomeni, da bo oseba dejansko tudi vrnjena v izvorno državo, niti se ji z odločbo, s katero je bila prošnja zavrnjena, ne nalaga obveznosti zapustitve države, pač pa, da bo obravnavan po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V tem postopku, ki ga vodi policija, so spoštovani vsi standardi in mednarodne obveznosti, tudi načelo nevračanja. Dodaja, da v Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje odpravi in zavrne tožbo, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne ter potrdi prvostopenjsko sodbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6ZMZ-1 v 29. členu določa, da lahko organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz navedene določbe izhaja več kumulativnih pogojev za odklonitev mednarodne zaščite, in sicer obstoj varnega kraja (predela) v izvorni državi (varnega za prosilca, ker v njem ne bo izpostavljen preganjanju ali resni škodi), varne in zakonite možnosti prosilčevega potovanja v omenjeni kraj ter razumno pričakovanje, da se bo tam nastanil.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne temelji le na razlogih o vprašljivi razumnosti pričakovanja, da se bo tožnik naselil v Kabulu, ampak najprej na ugotovitvi, da toženka pri odločanju o zavrnitvi subsidiarne zaščite zaradi možnosti notranje zaščite v Kabulu ni upoštevala aktualnih poročil o stanju (tako varnostnem kot glede socialno-ekonomskih razmer) v Afganistanu in Kabulu, ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe.³ Pritožnica temu ne oporeka in ne trdi, da poročil ni spregledala oziroma da se je z njimi seznanila in jih presodila v okviru ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja ter o tem navedla razloge v svoji odločbi. Ker to pomeni, da je kršila tožnikovo pravico do dokazovanja odločilnih dejstev za odločitev kot sestavnega dela strankine pravice do izjave, konkretizirane v 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), že to zadošča za zavrnitev pritožbe. Ta s svojo vsebino, usmerjeno le zoper enega od več razlogov, na katerih temelji izpodbijana sodba, namreč ne more vplivati na odločitev v zadevi.

8Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na katerega se nanašajo pritožbene navedbe, opozarja na standarde, ki jih je v zvezi s presojo ocenjevanja možnosti notranje zaščite v skladu z 29. členom ZMZ-1 navedlo npr. v sodbi I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017. Med drugim mora pritožnica upoštevati, da je dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države na njej, saj z odločitvijo zavrne mednarodno zaščito prosilcu, ki bi bil do nje sicer upravičen⁴ in bi mu jo morala zagotoviti država članica, pa je zaradi možnosti notranje zaščite v izvorni državi te dolžnosti razbremenjena. Načelo nevračanja, določeno v 72. členu ZTuj-2, je zato ne odvezuje od dolžnosti, da pri ugotavljanju pogojev v zvezi z notranjo zaščito ugotovi, ali so za to izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji iz določbe 29. člena ZMZ-1, saj je ta v razmerju do omenjene določbe ZTuj-2 specialna. Tako mora pritožnica v zvezi z razumnostjo pričakovane nastanitve odgovoriti na vprašanja, ali posameznik lahko pričakuje, da se bo v kraju lahko nastanil in da si bo tam lahko zagotovil minimalno ekonomsko-socialno varnost, torej táko, ki bo omogočala življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Nerazumno bi bilo namreč pričakovati naselitev prosilca v kraju, kjer bo soočen z življenjskimi razmerami, nedostojnimi za človeka. Pri tem ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in preživel⁵ (kot to poskuša utemeljiti pritožnica v pritožbi), saj je treba pomen splošnih okoliščin, ki prevladujejo v relevantnem delu izvorne države in ki objektivno vplivajo na uresničljivost prosilčevih možnosti za preživetje, vedno presoditi v povezavi z njegovimi konkretnimi osebnimi okoliščinami.⁶ V okviru teh je treba vzeti v obzir ne le tiste, ki govorijo v prid temu, da se bo prosilec lahko nastanil v varnem kraju, ampak tudi tiste, zaradi katerih taka rešitev v povezavi s splošnim stanjem v kraju naselitve pomeni nerazumno pričakovanje.

9Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

¹ Iz odločbe toženke izhaja, da je prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred preganjanjem s strani oborožene skupine, ki je ubila štiri pripadnike druge oborožene skupine in zaradi preganjanja s strani talibanov.
² Poročili Amnesty International (My children will die this winter: Afghanistan's broken promise to the displaced) z dne 31. 5. 2016“ in Asylos (Afghanistan: evidence relating to the possibility of IFA in Kabul, Jalalbad and Mazar, Sharif Asylos) iz meseca maja 2016, ki se nanašata na varnostno situacijo v zvezi z notranjo razselitvijo v Afganistanu.
³ Pritožnik je navedeni poročili predložil v spis 21. 12. 2016, izpodbijana odločba pa je bila izdana 17. 2. 2017.
⁴ Toženka je v odločbi (10. stran) ugotovila, da bi bil tožnik ob vrnitvi v okraj Khanabad soočen z utemeljenim tveganjem nastanka resne škode, zato je v nadaljevanju presojala možnost notranje zaščite.
⁵ Tako tudi sodbe VS RS I Up 282/2014, I Up 13/2015 in I Up 106/2016.
⁶ Navedene smernice izhajajo iz sodne prakse ESČP, npr. sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014.