VDSS Sodba Pdp 84/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba:

- v izpodbijani II. točki izreka v povezavi s III. točko izreka delno spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zviša za 18.000,00 EUR,

- v IV. točki izreka pa se delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižajo za 2.331,03 EUR.

II. V preostanku se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožnik podal na naroku 7. 11. 2017 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6.269,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 1012 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 56.758,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.718,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu dosodi višjo pravično odškodnino oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja z ugotovljenim mehanizmom nastanka poškodbe in navaja, da bi lahko imel viličar napačno nastavljen varnostni ventil, neobrazložena pa je tudi teža tovora v času dogodka. Sklicuje se na ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede prevažanja tovora z viličarji pri toženi stranki ni bilo ustreznih navodil, da so delavci prevažali pretežek tovor in je tožena stranka to vedela, pa ni ničesar ukrenila za varnost dela. Meni, da je glede na to sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da tožnik pri delu ni ravnal skrbno in da je njegova opustitev dolžne skrbnosti prispevala k nastanku škodnega dogodka. Nasprotuje odločitvi o njegovem 20-odstotnem soprispevku. Že ob upoštevanju sodne prakse glede dopuščanja opravljanja dela v nasprotju z navodili in varnim načinom dela mu po njegovem mnenju ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Pove, da oznaka nosilnosti viličarja v času škodnega dogodka ni bila vidna. Opozarja na dejstvo, da tožena stranka ni imela pooblaščenega delavca za servisiranje viličarja in je v dvomu glede pravilnosti ocene o tehnični izpravnosti viličarja. Pove, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju le približno tri mesece, delo z viličarjem pa je opravljal še krajši čas. Navaja, da ni bil teoretično poučen za delo z viličarjem, niti ni dobil navodil za prevažanje palet. Meni, da tudi če bi bil poučen, da ne sme prevažati več palet skupaj, se v praksi to ni izvajalo zaradi hitrejšega opravljanja dela. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno njegov soprispevek ocenilo le na podlagi splošne določbe drugega odstavka 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Ker ni imel navodil, kako postopati, s poskusom zadržati padajočo paleto ni kršil svojih obveznosti. Poudarja, da zaradi neizkušenosti dogodka ni mogel pričakovati. Pri oceni njegove sokrivde bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožena stranka krivdno in objektivno odgovorna za nastanek škodnega dogodka. V zvezi z dokaznim predlogom za predložitev plačilnih list v obdobju po poškodbi do 29. 8. 2014 pove, da je to predlagal v tožbi in na prvem naroku v zvezi z zahtevkom za rento zaradi izgube pri plači. Meni, da je podal ustrezno trditveno podlago, sodišče prve stopnje pa je z neizvedbo tega dokaza bistveno kršilo pravila postopka. Pritožbo vlaga tudi zaradi nestrinjanja z višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in nevšečnosti med zdravljenjem ter telesnih bolečin. Meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi celoten zahtevani znesek za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (še 5.000,00 EUR), saj je imel mesec dni hude bolečine, dva meseca srednje hude bolečine in nato še tri mesece blage in pretežno stalne telesne bolečine, bolečine pa trpi še danes in jih bodo tudi v bodoče (občasne blage telesne bolečine) posebej pri večjih fizičnih naporih. Navaja, da ima pogoste boleče krče, ki jih je pričakovati tudi v bodoče. Opozarja, da je bil več kot en mesec hospitaliziran, operiran v splošni anesteziji, po operaciji nepokreten, da je uporabljal invalidski voziček, da mu je bil ustavljen urinski kateter, da se v postelji ni mogel obračati in da je opravil številne preglede. Navaja, da je zdravljenje kontinuirano trajalo približno dve leti, zdravljenje v širšem smislu pa traja še vedno oziroma po mnenju izvedenca še v letu 2014 in 2015. Sklicuje se na pregled z dne 8. 5. 2014 ter na druge preglede (od 15. 5. 2014 do 17. 9. 2015). V zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi primarnega in sekundarnega strahu uveljavlja, da je primerna in pravična odškodnina 5.000,00 EUR, in ne le 3.000,00 EUR, kolikor mu je dosodilo sodišče. Navaja, da je trpel izjemno hud primarni strah, da je bil zaradi tega deležen tudi podpore klinične psihologinje in psihiatra med zdravljenjem, ta pa je pri tožniku ugotovil tesnobnost in nemir ter mu predpisal antidepresiv in pomirjevalo. Opozarja, da je šlo za agresiven dogodek, povezan z močnimi bolečinami, predvsem pa za nenadno praktično popolno ohromelost desne spodnje okončine in izpad funkcije ostalih treh okončin. Trdi, da se je nedvomno upravičeno ustrašil hude invalidnosti in celo za svoje življenje, nato pa je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Pove, da je za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti zahteval pravično denarno odškodnino v znesku 60.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je presodilo le 23.000,00 EUR. Sklicuje se na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da se tožnik za dosego slabših delovnih rezultatov kot pred poškodbo mora bolj potruditi, da se težje uveljavlja v svojem družbenem okolju, ter da je to glede na njegovo starost izjemno boleče. Ponavlja, da je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe vratu, nesposoben za dela, ki so povezana z dolgotrajnim sedenjem, v prisiljenem položaju, dela ki so povezana z dobro koordinacijo prstov desnice z močnim cilindričnim prijemom, ... Opozarja, da ima s strani ZPIZ priznan status delovnega invalida II. kategorije z določenimi omejitvami ter da je kljub iskanju zaposlitve brezposeln. Navaja, da je utrpel izjemno hude poškodbe, zaradi zloma vretenc pa je prišlo pri njem do delne ohromelosti vseh štirih okončin. Pove, da je popolnoma nesposoben za aktivnosti, povezane s tekom in poskoki (različne športne aktivnosti in ples). Opozarja, da je utrpel trajne posledice, ki se kažejo v zatrditvi vretenc IV do VI z nesposobnostjo pregibanja. Opozarja na anatomske trajne posledice in funkcionalne trajne posledice, ki jih trpi (zavrta gibljivost vratu srednje stopnje, oslabljena mišična moč mišic desne zgornje in spodnje okončine, zavrto iztezanje desnega stopala, oslabljena moč stiska desne roke, poslabšana koordinacija prstov desne roke, motenj prijema z desnico, slabša občutljivost za toploto, bolečino na dotik leve strani telesa od prsne bradavice navzdol). Meni, da je pri njem pričakovati hujše poslabšanje zdravja glede na razvoj degenerativnih sprememb vratne hrbtenice in prsne hrbtenice. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je mlad in invalid II. kategorije, da je sposoben opravljati dela s skrajšanim delovnim časom z določenimi omejitvami in da ima zaradi navedenega težave pri iskanju nove zaposlitve in bo ustrezno novo zaposlitev težko dobil. Pove, da potrebuje tujo pomoč in nego zaradi navedenih težav ter da se mu je zaradi trajnih posledic nesreče pri delu povsem spremenil način življenja, zaradi česar močno duševno trpi. Navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo stroške, ne da bi upoštevalo tožnikov uspeha v postopku.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, nasprotuje pritožbenim navedbam ter sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni.

7Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma da toženi stranki ni naložilo, naj predloži zahtevane listine, ki se nanašajo na dohodke tožnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da ta dokazni predlog ni bil potreben, saj se navedeni dokazi nanašajo na rentni zahtevek, ki ga tožnik v predmetni zadevi ni uveljavljal. Pritožbeno sodišče dodaja, da sodišču prve stopnje ni treba izvesti vseh dokazov, pač pa le tiste, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva. Tožnik s temi predlaganimi dokazi ni dokazoval pravno pomembnih dejstev v zvezi s svojim zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je uveljavljal v predmetni zadevi, pač pa v zvezi s premoženjsko škodo (rentni zahtevek), ki pa ni predmet tega postopka. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo navedenih dokazov oziroma toženi stranki ni naložilo, naj predloži navedene listine.

8Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), tožnikovemu tožbenemu zahtevku pa je delno ugodilo. Pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da se je tožnik 18. 9. 2008 poškodoval pri delu pri toženi stranki,

- da se je delovna nezgoda zgodila pri prevozu štirih palet s papirjem skupne teže 2.400,00 kg s plinskim viličarjem, tožnik je z viličarjem dvignil in premaknil palete, zapustil viličar in se napotil skenirat etikete na paletah, zunanji paleti pa sta se med dvigom in premikom nagnili ter padli na tožnika tako, da sta ga udarili, zaradi česar je padel na tla ter se pri tem poškodoval,

- da je tožnik poskusil padajoči paleti zadržati z rokami,

- da so zaposleni pri toženi stranki z viličarji dvigovali in premikali tovor, ki je presegal nosilnost viličarja,

- da je do padca tovora prišlo med običajno uporabo viličarja (dvig in premik tovora z viličarjem) in v okviru opravljanja delovnih nalog tožnika,

- da so delavci (tožnik, A.A. in B.B.) hiteli z delom zaradi pritiska nadrejenih in zato nalagali na viličar večjo težo, kot bi jo smeli, vendar pa so nadrejeni tak način dela poznali in ga dopuščali,

- da so tožnika uvajali v delo z viličarjem drugi zaposleni viličaristi in da so si zaposleni med seboj svetovali, kako se upravlja z viličarjem,

- da na viličarju in v skladišču, v katerem se je zgodil škodni dogodek, ni bilo navodil, kako premikati tovor ali ter da pri toženi stranki glede prevažanja tovora z viličarjem ni bilo ustreznih navodil.

9Pravilni so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila ustrezno skrbnost pri zagotavljanju varnega dela, saj je dopuščala, da so zaposleni manipulirali s paletami v nasprotju s pravili o varnosti in zdravju pri delu v prid hitrosti pri delu, takšno prakso je poznala, prav tako so se pred tem že zgodile nesreče s prevrnitvijo palet, tožena stranka pa ni reagirala in ni ukrepala, da bi v prihodnje v te nesreče preprečila. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je viličar v uporabi nevarna stvar, zaradi katere je tožena stranka tožniku za škodo odgovorna objektivno, saj padec tovora z vozila med opravljanjem delovnih nalog pomeni, da je škodo povzročilo vozilo.

10Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v višini 20 % soodgovoren oziroma soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Njegova pritožba je v tem delu utemeljena, sodišče prve stopnje pa je glede tega pravnega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo. Drži sicer, da je skladno z 12. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl. - ZVZD-1) delavec dolžan spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter ravnati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Vendar pa zaključek o tem, da je soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka 20 %, ni pravilen, glede na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tako objektivno kot tudi krivdno odgovorna za nastanek nesreče pri delu. V predmetni zadevi gre tako za spor, pri katerem je pomembno, kakšna je porazdelitev odgovornosti med odgovorno osebo in oškodovancem (171. člen OZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). V primeru, da obstaja objektivna in krivdna odgovornost delodajalca, je treba pri delavčevi soodgovornosti upoštevati, da ta načelno ustreza teži njegovega krivdnega ravnanja: za posledico ima zmanjšane odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti oškodovanca samega. Kadar pa je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode (primerjaj članek: Vprašanje krivde v odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu (pregled novejše sodne prakse), dr. V. Bergant Rakočevič, Pravosodni bilten, št. 3/2010, str. 101-112). Taka je tudi ustaljena sodna praksa. V zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 461/2002 se je delavec poškodoval varjenju dvigalke, kar je bilo ocenjeno kot delo s povečano stopnjo nevarnosti, zaradi česar je delodajalec odgovarjal objektivno, krivdo delavca, ki je delo opravljal sam in k temu ni pritegnil še enega delavca, pa je nevtralizirala krivda delodajalca, ki je bila v tem, da je takšno prakso dopuščal, zaradi česar delavec ni imel razloga, da bi jo spreminjal, tožnik pa niti ni imel izpita za varjenje, pa mu je bilo naloženo to delo. V drugem podobnem primeru (odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 242/2001) se je delavka poškodovala, ko je med obratovanjem z roko čistila stroj, ki je bil starejše izdelave in nesodoben, tehnologija dela pa nevarna, zaradi česar je delodajalec odgovarjal objektivno. Vrhovno sodišče RS je opozorilo, da je bila praksa čiščenja stroja z roko med obratovanjem izključno v korist delodajalca, saj stroj po ugotovitvah strokovnjaka, če bi se ustrezno skrbelo za varnost, ne bi bil rentabilen. Zaradi navedenega vrhovno sodišče ni pripisalo nobenega deleža sokrivde delavki, saj je delodajalec nevarno prakso dopuščal zaradi svojih ekonomskih interesov in krivdno ravnanje delavke ni bilo takega pomena, da bi lahko vplivalo na porazdelitev odgovornosti.

11V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik soodgovoren za nesrečo pri delu zato, ker je ogrožal svojo varnost s tem, da je skušal zadržati padajočo paleto in se ji ni izognil, čeprav je imel prostor za umik. Z navedenim naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje kršil določbo 12. člena ZVZD-1, saj bi se moral poskusiti izogniti padajočemu tovoru. Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da je treba upoštevati tudi tožnikovo trditveno izpovedbo, da pri upravljanju z viličarjem ni bil zadosti izkušen, to je, da ni bil suveren ter da je s tem tožnik ravnal neskrbno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugotovljena krivdna odgovornost tožene stranke oziroma neskrbnost tožene stranke večja, kot pa je v sodbi ugotovljena neskrbnost tožnika. Ob zgolj teoretični poučenosti tožnika za delo z viličarjem (praktični pa ne) in ob dopuščanju manipuliranja z blagom v nasprotju z navodili oziroma varnim načinom dela s strani tožene stranke je zaključek o 20 % soprispevku tožnika materialnopravno zmoten. Ob pravilni uporabi materialnega prava je za posledice nesreče pri delu z dne 18. 9. 2008 v celoti odgovorna tožena stranka, saj njena krivda nevtralizira ugotovljeno krivdo tožnika. Glede na to je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se prisojena odškodnina ne zniža za 20 % zaradi tožnikovega soprispevka, temveč se tožniku prisodijo celotni s strani prvostopenjskega sodišča odmerjeni zneski pravične denarne odškodnine za posamezne vrste nematerialne škode (30.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 23.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 3.000,00 EUR za strah in 3.000,00 EUR za skaženost).

12Pritožba tožnika je utemeljena tudi v zvezi z odmero pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine iz tega naslova, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine iz tega naslova, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku priznalo prenizko odškodnino za to vrsto nepremoženjske škode. Poudariti je treba, da je tožnik zmanjšano sposoben za različna dela (npr. tista, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe vratu, povezana z dolgotrajnim sedenjem v prisiljenem položaju ali z dobro koordinacijo prstov desnice z močnim cilindričnim ali s pincetnim prijemom z desnico, za tista, ki zahtevajo dolgotrajno hojo ali kratkotrajno hojo navkreber, po stopnicah ..., dela, ki zahtevajo uporabo težjega ročnega orodja, ki ga je treba držati z desnico in dela, ki potekajo s ponavljajočim se dvigovanjem bremen težjih od deset kilogramov ter da je nesposoben za daljše stoječe delo. Tudi sicer je tožnik nesposoben za aktivnosti, ki so povezane s tekom in poskoki, kot so različne športne aktivnosti, pa tudi ples. Tožnik ima anatomske trajne posledice - zatrditev vretenc četrtega do šestega vratnega vretenca z nesposobnostjo pregibanja med četrtini in petim ter petim in šestim vretencem, izguba manjšega koščka kostnine v predelu grebena leve črevnice, stanjšanje mišic v predelu desne strani prsnega koša, v predelu zgornje desne okončine in desne spodnje okončine in ukrivljenost prsne hrbtenice s konveksiteto v desno lažje stopnje, trakasta tkivna sprememba v smislu mielomalacije na desni strani vratnega dela hrbtenjače v višini med petim in šestim vratnim vretencem. Dalje ima funkcionalno trajne posledice - zavrto gibljivost vratu, oslabljeno moč mišic desne zgornje in spodnje okončine, zavrto iztezanje desnega stopala, oslabljeno moč stiska desne roke, poslabšano koordinacijo prstov desne roke z motnjami prijema z desnico, slabšo občutljivost za toploto, bolečino in dotik leve strani telesa od prsne bradavice navzdol. Trpi tudi estetske trajne posledice. V bodoče je pri tožniku pričakovati lažje poslabšanje zdravja glede na razvoj degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, zaradi ukrivljenosti prsne hrbtenice pa tudi predčasen razvoj degenerativnih sprememb prsne hrbtenice. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je ob gornjih ugotovitvah treba upoštevati, da mora za doseganje rezultatov kot pred poškodbo vložiti več truda, kar je glede na njegovo starost zanj obremenjujoče. Pri odmeri odškodnine je treba bolj upoštevati njegovo trajno zmanjšano sposobnost za določena dela in status delovnega invalida II. kategorije z določenimi omejitvami. Ne glede na to, da le splošno navaja, da je pri njem pričakovati hujše poslabšanje zdravja glede na razvoj degenerativnih sprememb vratne hrbtenice in prsne hrbtenice, pri čemer je sodišče prve stopnje pa je s pomočjo izvedenca pravilno ugotovilo, da je pričakovano poslabšanje lažje, je glede na vse navedeno treba odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišati za 7.000,00 EUR. Glede na ugotovitve pritožbenega sodišča je odškodnina v takem znesku (skupno 30.000,00 EUR) pravična denarna odškodnina, odmerjena skladno z OZ in sodno prakso, zavzemanje za še višji znesek pa je neutemeljeno.

13Pritožnik uveljavlja še, da sta bili odmerjeni tudi odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter strah v prenizkem znesku, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki jih je tožnik ponovil v pritožbi, odškodnina v znesku 30.000,00 EUR pa je pravična denarna odškodnina za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot jih ponavlja tožnik v pritožbi. Ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi s tem tožnik ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tudi materialno pravo glede odmere odškodnine za to obliko nematerialne škode sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo. Enako velja za odškodnino za strah v višini 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da bi bila primerna in pravična odškodnina za to obliko škode v višini 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri že pravilno upoštevalo, da je trpel izjemno hud primarni strah, da je bil zaradi tega deležen tudi podpore klinične psihologinje in psihiatra med zdravljenjem, da je šlo za agresiven dogodek, povezan z močnimi bolečinami, predvsem pa za nenadno praktično popolno ohromelost desne spodnje okončine in izpad funkcije ostalih treh okončin, da se je ustrašil hude invalidnosti in celo za svoje življenje, in da je bil nato zaskrbljen za izid zdravljenja. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in skladno z načelom individualizacije odškodnine in skladnosti odškodnine z drugimi podobnimi primeri tožniku odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi strahu v višini 3.000,00 EUR. Tožnikova pritožba je v tem delu neutemeljena.

14Tožniku je bila tako odmerjena pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v naslednjih zneskih: 30.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (v presežku, glede 5.000,00 EUR je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen), 30.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (pritožbeno sodišče jo je zvišalo za 7.000,00 EUR, v presežku - za 30.000,00 EUR je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen), 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu (v presežku - za 2.000,00 EUR je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen). Pritožbeno sodišče je glede na ugotovitev o tem, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode, tožniku priznalo iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem še 6.000,00 EUR, iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 4.600,00 EUR + 7.000,00 EUR, iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti še 600,00 EUR in iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu še 600,00 EUR, skupno torej 18.800,00 EUR.

15Zaradi drugačnega uspeha tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje (40 %) je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožniku je treba priznati naslednje potrebne stroške skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. - ZOdvT): nagrado za postopek po tar. št. 3100 v povezavi s 36. členom ZOdvT v višini 335,40 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 309,60 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 412,80 EUR, nagrado za narok v ponovljenem postopku 309,60 EUR, za materialne stroške v ponovljenem postopku po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22 % DDV po tar. št. 6007 v višini 309,63 EUR, strošek sodne takse v višini 50,00 EUR, strošek kilometrine (7x55kmx0,37 EUR) v višini 142,45 EUR in strošek za delo izvedenca dr. C.C. v višini 200,00 EUR, skupno torej 2.109,48 EUR. Glede na uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka dolžna tožniku plačati 843,79 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

16Sodišče prve stopnje je toženi stranki skladno z ZOdvT priznalo stroške v višini 3.718,10 EUR. Glede na uspeh (60 %) ji pripada 2.230,86 EUR stroškov postopka. Po pobotu priznanih stroškov tožnika in tožene stranke je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.387,07 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožnik dolžan plačati toženi stranki, znižalo za 2.331,03 EUR.

17Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odškodnino zvišalo tako kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP), v presežku pa je pritožbo zavrnilo, saj niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi niti ni sodišče prve stopnje ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

18Tožnik stroškov pritožbe ni priglasil, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).