VSL Sodba II Cp 2499/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 356,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Upravnega odbora toženke (v nadaljevanju UO OPZS) z dne 23. 7. 2015, s katerim je bil iz članstva izključen tožnik, in sklep skupščine OPZS z dne 4. 9. 2015, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper prvi navedeni sklep. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V treh istovrstnih postopkih, v katerih so že bile izdane sodbe, so razlogi odločitev tako podobni, da je podan sum o usklajevanju in sodelovanju sodnic, ki sta vodili zadeve. Zaradi tega je podana kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je nekritično sledilo razlogom tožnika in spregledalo toženkina stališča. V sodbi ni upoštevano, kakšna organizacija je toženka in kakšne so njene pristojnosti. Stališča sodbe o pravilnem postopku izključitve člana ne temeljijo na veljavnih predpisih, ki zavezujejo toženko, niti na razumevanju poslanstva in vloge toženke. Zahteve so pretirane in nimajo stika z realnim življenjem. Stališče sodbe o pravici do obrambe in do pravnega sredstva ne temelji na pravnih podlagah. Tožnik je izkoristil pravico do ugovora in ga vložil na osmih gosto tipkanih straneh s šestnajst prilogami ter v njem uveljavljal praktično vse ključne razloge, ki jih uveljavlja tudi v pravdi. Razloge je prek odvetnika podal tudi na skupščini. Opis kršitve je bil dovolj jasen in razumljiv, da je bila zoper njega možna kvalificirana obramba.

V pravdi ni bilo sporno, kdo je podal predlog za razrešitev. Sporno je bilo, ali je bila toženka dolžna priskrbeti predhodno soglasje Območne obrtne zbornice K. (v nadaljevanju OOZ K.). Predhodno soglasje je bilo pogoj za veljavnost statuta OOZ. Zmotno je stališče sodbe, da je bilo soglasje dano, ker UO OZS ni obrazložil odklonitve. Zadnji stavek drugega odstavka 10. člena Statuta OZS predstavlja sankcijo za zamudo roka, ne pa za pomanjkanje obrazložitve. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšni naj bi bili legitimni postopki v primeru neutemeljene odklonitve soglasja. Tak primer bi bilo treba reševati na organih OZS, ne pa enostavno ignorirati odločitev UO in ravnati po svoje. Sodišče se ni opredelilo do stališča Ministrstva za gospodarstvo kot skrbnika toženke, da gre za kršitev Obrtnega zakona (v nadaljevanju ObrZ).

Napačno so bila uporabljena pravila o dokaznem bremenu. Tožnik – in ne toženka – je bil dolžan dokazovati nezakonitost izpodbijanih odločitev.

Nesprejemljivo je stališče sodbe, da ni jasno, v čem naj bi sporna sprememba nasprotovala ObrZ in Statutu. Toženka je dolžna po ObrZ zagotavljati enoten sistem organiziranja in delovanja obrtno-podjetniških zbornic. Uvedba neposrednih volitev predsednika je bila zato odmik od dosedanjega enotnega sistema.

Ni jasno, na kakšni pravni podlagi temelji stališče sodbe o potrebnosti milejšega ukrepa.

Med izključenimi člani so bili le tisti, ki so bili v OOZ K. odgovorni za spoštovanje pravne ureditve v OZS in za spoštovanje sklepov organov OZS.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka izpodbija le del samostojnih razlogov izpodbijane sodbe, ne pa vseh. Sklep skupščine se ne izreka o nobeni tožnikovi navedbi iz ugovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Za navedeno kršitev gre, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Sodbo je izdala sodnica, ki je izvedla glavno obravnavo. Četudi bi bili razlogi v izpodbijani sodbi podobni razlogom v sodbah, izdanih v zadevah, podobnih obravnavani v dejanskem in v pravnem pogledu, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ne bi bila podana. Ti razlogi so predmet preizkusa pravilnosti in zakonitosti sodbe v okviru drugih pritožbenih razlogov.

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je UO OPZS na seji 23. 7. 2015 sprejel sklep, s katerim je tožnika izključil iz članstva v toženki,

- da je skupščina OPZS 4. 9. 2015 zavrnila tožnikov ugovor in sklep UO potrdila,

- da se po Statutu OPZS lahko izključi člana v primeru, ko grobo krši dobre poslovne običaje ali poslovno moralo oziroma s svojimi ravnanji škodi ugledu zbornice ali ne izpolnjuje svojih obveznosti in odgovornosti (prvi odstavek 17. člena),

- da odločitev sprejme UO OPZS na predlog organa zbornice, OOZ, člana zbornice, sekcije ali častnega razsodišča z dvotretjinsko večino oddanih glasov (drugi odstavek 17. člena Statuta),

- da ima član v osmih dneh od prejema sklepa UO pravico podati ugovor in da je sklep skupščine dokončen (17. člen Statuta),

- da je bil tožnik – sledeč obrazložitvam izpodbijanih sklepov – izključen iz članstva, ker je grobo kršil dobre poslovne običaje in poslovno moralo in s svojimi ravnanji škodoval ugledu toženke in OOZ ter ni izpolnjeval svojih obveznosti in odgovornosti s tem, ko kot predsednik OOZ v mandatnem obdobju 2011 – 2015 kljub sklepom toženke teh ni spoštoval in je kot predsednik zbornice v juniju 2015 sodeloval pri izvedbi nezakonitih in neveljavnih volitev za mandatno obdobje 2015 – 2019,

- da so bile tožnikove navedbe iz ugovora zavrnjene z utemeljitvijo, da so nebistvene in niso mogle vplivati na drugačno odločitev,

- da je bil tožnik z obtožbami, ki so bile razlog za izključitev, seznanjen s prejemom sklepa UO,

- da je tožnik vložil ugovor pisno in se nato ustno zagovarjal na skupščini,

- da člani skupščine niso prejeli tožnikovega ugovora,

- da se statut OOZ lahko sprejme po predhodni pridobitvi soglasja UO OPZS, da mora UO podati soglasje v 30 dneh od prejema vloge ali v enakem roku sporočiti, če soglasja ne poda in svojo odločitev obrazložiti, in da se v primeru, če UO v 30 dneh na vlogo OOZ ne odgovori, domneva, da je soglasje podano,

- da je OOZ K. želela spremeniti določbo svojega statuta, po kateri predsednika OOZ volijo člani skupščine OOZ izmed sebe, tako da bi predsednika volili člani OOZ,

- da je vodja pravne službe OPZS sprva odgovorila, da v nameravani spremembi ne vidi težav, UO OPZS pa je kasneje odločil, da soglasja k spremembi ne poda, kasneje pa k sklepu še dodal, da taka sprememba ni v skladu s Statutom OPZS,

- da zgolj zato, ker Statut OPZS za toženkinega predsednika ne določa neposrednih volitev, statut OOZ K. še ni v nasprotju s Statutom OPZS,

- da je spremembo statuta OOZ K. sprejela skupščina OOZ,

- da tožnik kot predsednik OOZ ni imel take vloge, da bi lahko konkretno vplival na spremembo statuta,

- da je bila to prva kršitev, ki jo je tožniku očitala toženka, in da mu je bila očitana kršitev, ki naj bi jo bil storil kot predsednik OOZ.

7Izpodbijana sodba zaključuje, da iz sklepov ne izhaja, katero (konkretno) dolžno ravnanje je tožnik opustil, niti ne izhaja, kako je očitana opustitev vplivala na izvedbo volitev v juniju 2015, ali bi tožnik z izpolnitvijo svoje obveznosti volitve lahko preprečil in zakaj so sporne volitve neveljavne. Ker sklepa o izključitvi nista bila obrazložena, so bili kršeni minimalni procesni standardi, ki bi mu omogočili enakopravno, učinkovito in pošteno varstvo njegovih pravic. Posledično sta sklepa nezakonita. Poleg tega sta izpodbijana sklepa nezakonita, (1) ker iz njune obrazložitve ne izhaja, ali je bil postopek začet na predlog pristojnega organa, (2) ker toženka ni dokazala, da je bila sprememba statuta OOZ K. neveljavna in da so bile posledično neveljavne tudi volitve, izvedene na njegovi podlagi, (3) ker tožnik kot predsednik zbornice ni imel možnosti vplivati na spremembo statuta OOZ in (4) ker je šlo kvečjemu za napačno presojo učinka neobrazložene zavrnitve soglasja in je zato izključitev iz članstva pretirana sankcija.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da je pritožnica v postopkih izključitve članov dolžna spoštovati minimalne procesne standarde, ki prizadeti osebi omogočajo enakopravno, učinkovito in pošteno varstvo njenih pravic. Ne glede na to, ali je tožnikov članski položaj v OPZS varovan z ustavno pravico do združevanja (drugi odstavek 42. člena Ustave) ali – glede na njen status pravne osebe javnega prava (33. člen ZObr) – ne, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da morajo biti v postopku odločanja o izključitvi iz članstva zagotovljena minimalna procesna jamstva, ki so sestavni del vsakega pravno urejenega postopka. Táko je utrjeno stališče sodne prakse glede disciplinskih postopkov, ki tečejo znotraj društev.¹ Še toliko bolj navedeno velja za toženko kot združenje, katerega namen je prav tako kot pri društvih uresničevanje skupnih interesov, poleg tega pa mu zakon daje položaj pravne osebe javnega prava in mu podeljuje izvrševanje javnih pooblastil. Zakon ne prepoveduje ustanovitve drugih zbornic z namenom uresničevanja istovrstnih interesov. Zainteresiranim osebam je tako dana možnost, da te interese uresničujejo tudi v drugih združenjih in ne le v toženki. Ne glede na to je toženka prav zaradi svojega javnopravnega položaja še bolj kot zasebnopravno združenje dolžna pri odločanju zborničnih organov o članstvu v OPZS spoštovati minimalna procesna jamstva. Ta zahteva izhaja iz temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave), katerih sestavni del sta prepoved samovolje in zapoved enakega obravnavanja.

9Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti stališča, da bi moral biti tožnik pred izrekom izključitve iz članstva seznanjen z očitkom, katero (konkretno) dolžno ravnanje je opustil. Izključitev iz članstva ni prepuščena nevezani presoji pristojnega toženkinega organa, ampak je bila po toženkinih pravilih mogoča (le) v primeru, če član grobo krši dobre poslovne običaje ali poslovno moralo oziroma s svojimi ravnanji škodi ugledu zbornice ali ne izpolnjuje svojih obveznosti in odgovornosti. Temeljna sestavina poštenega postopka je možnost prizadete (obdolžene) osebe, da se izreče o očitanih ravnanjih, katerih posledica bi bil lahko izrek disciplinske sankcije. Da bi se bil tožnik lahko branil zoper očitke, ki naj bi jih bil upravičeni predlagatelj naslovil zoper njega, bi moral biti z njimi predhodno seznanjen. Pravilno je tudi stališče sodbe, da bi bila tožniku zagotovljena pravica do izjave zoper izključitev iz članstva kot najtežji (skrajni) ukrep šele, če bi bila teža očitanega ravnanja natančneje opredeljena (vključno z opisom vzročno-posledične povezave med očitanim ravnanjem in volitvami in navedbo razlogov za neveljavnost volitev). Nenazadnje je pravica do ugovora urejena tudi v toženkinem temeljnem aktu. Če prizadeta oseba ne bi bila seznanjena z očitki in če se organ, ki odloča o sankciji, ne bi bil dolžan izreči o navedbah prizadete osebe, bi pravica do ugovora ostala brez vsebine.

10Neutemeljeno je pritožbeno stališče o postavljanju previsokih standardov. V postopku izključitve niso bile spoštovane minimalne zahteve, potrebne za učinkovito zagotovitev pravice do izjave. Noben od toženkinih organov, ki so odločali o tožnikovi izključitvi, se ni dejansko opredelil do razlogov, s katerimi je tožnik nasprotoval izključitvi iz članstva. Pred odločitvijo UO OPZS se tožnik o očitkih sploh ni imel možnosti izreči; pred odločitvijo skupščine OPZS je ugovor sicer vložil, vendar člani skupščine z njim niso bili seznanjeni; iz razlogov sklepa ni razvidno, da bi skupščina vsebinsko obravnavala tožnikove ustno predstavljene ugovorne navedbe. Vsebina sklepa skupščine je enaka sklepu UO, tožnikove navedbe iz ugovora pa so zavrnjene kot nepomembne. Iz obrazložitve torej ni razvidna kakršnakoli opredelitev do tožnikovih navedb, s katerimi je nasprotoval izključitvi.

11Obrazložitev, podana v sklepu skupščine OPZS, bi morda lahko zadostovala v primeru, če bi bile tožnikove navedbe očitno neutemeljene, take pa niso bile. Jedro spora med OOZ K. in toženko je bila veljavnost spremembe statuta, s katero je bil spremenjen način volitev predsednika OOZ in h kateri toženka ni dala soglasja. Veljavnost statuta območne zbornice je po zakonu vezana na soglasje OPZS (četrti odstavek 38. člena ObrZ), vendar so območne zbornice hkrati samostojne pravne osebe (37. člen ObrZ). Odločitev OPZS o zavrnitvi soglasja zato ni bila prepuščena zgolj njeni volji. Ker toženkin statut ne prepoveduje, da bi bile volitve predsednika v območnih zbornicah izvedene neposredno, iz neobrazložene odločitve o zavrnitvi soglasja ni mogoče sklepati, ali so bili zanjo podani zadostni razlogi.

12Ugotovitev, da v postopku odločanja o tožnikovi izključitvi iz članstva niso bila spoštovana minimalna procesna jamstva, zadostuje za sklep o nezakonitosti izpodbijanih toženkinih, kar ob analogni uporabi 14. člena Zakona o društvih (ZDru-1) utemeljuje zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov.

13Ker je izpodbijana sodba že iz navedenih razlogov pravilna, se o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov, s katerimi pritožnica izpodbija pravilnost drugih razlogov, zaradi katerih toženkina sklepa nista veljavna, ni bilo treba izreči.

14Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev odgovora na pritožbo (625 točk) in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 356,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 119/2014 z dne 19. 12. 2014 in sodbi VSL I Cp 1461/2017 z dne 6. 12. 2017 in I Cp 1926/2002 z dne 20. 8. 2003.