VSL Sodba I Cpg 1286/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da

- se v I. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20341/2015 z dne 26. 2. 2015 razveljavi v prvem odstavku za znesek 402,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 dalje do plačila in se v tem delu predlog za izvršbo zavrne,

- v V. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.212,12 EUR stroškov pravdnega postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 45,03 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20341/2015 z dne 26. 2. 2015, ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20362/2015 z dne 26. 2. 2015, ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20355/2015 z dne 26. 2. 2015 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

IV. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20370/2015 z dne 26. 2. 2015, ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške tega postopka v višini 1.380,14 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

2Pritožbo je vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravdni stranki sta poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka opravljala storitve dostave blaga prejemnikom tožene stranke, ki se ukvarja s paketno dostavo. Pogodba je bila sklenjena ustno. Tožeča stranka je storitev obračunavala po številu prevoženih kilometrov, včasih pa je tožena stranka najela zgolj šoferja in je tožeča stranka v takih primerih zaračunala ceno po urni postavki. Višje sodišče je pritožbo preizkusilo ločeno po vsakem od izdanih računov, tako kot je o tem odločalo sodišče prve stopnje.

Glede računa 39/2014 z dne 18. 8. 2014 v znesku 921,68 EUR:

6Tožeča stranka vtožuje delno plačilo izdanega računa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v istem znesku ne obstoji, medtem ko je v zvezi z odstopom dela terjatve po tem računu upoštevalo trditve tožeče stranke. Ta je trdila, da je od zneska dela odstopljene terjatve po tem računu (676,64 EUR) s 402,91 EUR zaprla račun 37/2014, ki ni predmet te pravde, zato je bil (poleg kompenzacije v znesku 455,52 EUR, kar je tožeča stranka odštela) vtoževani račun delno poravnan še za 278,73 EUR. Razliko vtožuje v tej pravdi.

7Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na 9. točko obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je povzelo trditev tožene stranke, da je bil del računa poravnan, ostanek v višini 921,67 EUR pa se je zaprl s pobotom. Pritožnica trdi, da takšnih trditev ni postavila in se sklicuje na 4. točko svoje pripravljalne vloge z dne 22. 6. 2015. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbena trditev ne drži, saj iz ugovora zoper sklep o izvršbi izhaja, da je tožena stranka navedla točno to, na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe (prim. red. št. 3, list. št. 8 spisa). Tudi trditve iz ugovora zoper sklep o izvršbi so namreč del trditvene podlage tožene stranke.

8Ne glede na to, da je tožena stranka v postopku spreminjala svojo trditveno podlago, zaradi česar je sodišče prve stopnje kot prepričljivejše štelo sklicevanje tožeče stranke na svoje kontne kartice (te so le enostranske listine), iz katerih je razvidno, kako je zapirala terjatve do tožene stranke, pa višje sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo materialnopravnih določb o cesiji. Med strankama ni bilo sporno, da je bil del terjatve po tem računu v višini 676,64 EUR prenesen na novega upnika M. S. s.p., kar izhaja tudi iz priložene pogodbe. Odstop terjatve (prim. 417. člen Obligacijskega zakonika - OZ) neposredno učinkuje na premoženjsko pravico in jo prenaša v premoženjsko sfero drugega (prevzemnika) skupaj s pravico zahtevati izpolnitev terjatve. Zato je tožeča stranka pravico terjati izpolnitev terjatve v višini, v kateri je bila prenesena, izgubila, ne glede na to, kako je zapirala svoje odprte terjatve do tožene stranke.

9Posledično se pritožnica utemeljeno sklicuje na svoje trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je sama sopodpisala navedeno cesijsko pogodbo in se z odstopom terjatve tako tudi seznanila, kar pomeni da so pravne posledice cesije zanjo nastale z dnem sklenitve same pogodbe. Od tega trenutka dalje je namreč tožena stranka zavezana (samo še) prevzemniku terjatve (419. člen OZ). Ker ima ta nasproti toženi stranki enake pravice, kot jih je imela do odstopa tožeča stranka (prvi odstavek 421. člena OZ), le prevzemnik lahko terja toženo stranko na plačilo istega dela terjatve.

10Ker sodišče prve stopnje zgornjih materialnopravnih določb ni upoštevalo, je ob ugotovljenem dejanskem stanju višje sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje (5. alineja 359. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj zahtevek tožeče stranke, ki meri na plačilo dela odstopljene terjatve, ni utemeljen. Pritožnica utemeljeno trdi, da seštevek plačila s kompenzacijo in vrednost odstopljene terjatve skupaj znašata 1.132,16 EUR in tako razlika do celotnega računa znaša še 518,77 EUR. Ker je tožena stranka dolžna tožeči stranki le še 518,77 EUR in ne 921,68 EUR, je tožbeni zahtevek neutemeljen v višini 402,91 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo tako, kot izhaja iz prve alinee I. točke izreka te sodbe.

11Neutemeljeno pa je pritožbeno sklicevanje na trditve tožeče stranke, da ta pri toženi stranki ni nikoli najemala tovornih vozil ali prikolice, če pa je šlo za dogovor, da se opravi prevoz s sredstvi tožene stranke, je tožeča stranka obračunala le urno postavko za najem šoferja. Pri tem po stališču pritožnice tožeča stranka naj ne bi tudi zanikala, da je imela vozilo v najemu (posesti) od 1. 1. do 31. 7. 2014 in z njim opravljala prevoze (6.142 km). Samo dejstvo, da je imela tožeča stranka vozilo tožene stranke v posesti, še ne izkazuje, da je bil med strankama sklenjen dogovor o najemu vozila. Da bi bila med strankama dogovorjena najemnina za vozilo, namreč iz trditev tožene stranke nikjer ne izhaja. Tožena stranka nadalje povzema izpovedbo zaslišanega T. M. Sodišče prve stopnje je prepričljivo, logično in skladno obrazložilo svoje zaključke po izvedenem dokaznem postopku, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da imata T. M. in D. Z., da v sporu zmaga tožeča stranka. Tudi sicer se višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo pravzaprav nelogično, da bi za s strani tožeče stranke opravljen prevoz tožeča stranka toženi izstavljala račun za prevožene ure, tožena stranka pa tožeči račun za najem vozila.

Glede računa 42/2014 z dne 31. 8. 2014 v znesku 2.339,72 EUR:

12Neutemeljene so pritožbene trditve, da izpodbijana sodba v zvezi s terjatvijo po navedenem računu nima razlogov. Če sodišče ni do natankosti povzemalo izpovedbe, na podlagi katere je zaključilo, da je priča prepričljivo izpovedala in s tem dokazala trditve tožeče stranke, to še ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi o verodostojnosti priče, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so jasni in prepričljivi, višje sodišče pa upošteva tudi, da je sodišče prve stopnje tisto, ki ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi.

13Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki se tičejo CMR listin. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na svoje trditve iz pripravljalne vloge z dne 22. 6. 2015. Vse trditve, za katere sedaj pritožnica trdi, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, se nanašajo na neveljavnost CMR listin v zvezi z vtoževanim računom. Sodišče ni dolžno posebej odgovoriti na vsak razlog stranke. Tožeča stranka je svojo terjatev utemeljila z drugimi trditvami in dokazi, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v CMR listine, vendar vsebine listin ni upoštevalo kot dokaz, ker niso podpisane. Dejstvo, da listine niso veljavne, je tako upoštevalo že sodišče prve stopnje, zato navedbe tožene stranke o neveljavnosti CMR listin za odločitev v zadevi niso bile relevantne in se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe o njih ni bilo dolžno izčrpno izrekati.

14Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka ni podala nobenih argumentov v zvezi z ugovori tožene stranke o številu opravljenih kilometrov. Tožeča stranka se je v svoji pripravljalni vlogi izrecno sklicevala na specifikacije, kot izhajajo iz priloženih faktur, priča pa je vse prevoze in torej tudi dejansko opravljene kilometre potrdila, ne glede na uradne podatke o razdaljah med kraji. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da bi morala tožeča stranka imeti s strani tožene stranke potrjeno, da je prevoz opravila, ravno tako bi morala dokazati, da ji je bil prevoz naročen. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo potek oziroma način sodelovanja med pravdnima strankama in glede na ustaljeno prakso med njima ter upoštevaje dejstvo, da so vsi vozniki potrdili opravljene storitve, zaključilo, da je tožeča stranka do plačila upravičena. Pri tem je upoštevalo, da je tožeča stranka račune izstavila na podlagi evidenc šoferjev, iz izpodbijane sobe pa izhaja, in tega pritožnica ne izpodbija, da je tudi priča tožene stranke, A. V., izpovedala, da je že v preteklosti tožena stranka tožeči stranki plačevala račune brez specifikacije in sicer na lastno odgovornost. Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bila očitno praksa med strankama vzpostavljena tako, da so se računi tožeče stranke plačevali brez priloženih dokumentov.

15Ker taka praksa med strankama pred sporom očitno ni bila problematična, so neutemeljene tudi vse pritožbene trditve, ki se sklicujejo na ugovore tožene stranke v postopku v zvezi s tem, da bi tožeča stranka, ker šofer ni stranka poslovnega razmerja, morala poskrbeti za ustrezno in verodostojno evidentiranje svojih storitev. Pomanjkljiva evidenca lahko tožeči stranki oteži zgolj dokazovanje opravljene storitve, ne pomeni pa, da storitve, ki jih tožeča stranka vtožuje, ne bi bile opravljene, zato pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na pomanjkanje skrbnosti tožeče stranke.

Glede računa 41/2014 z dne 31. 8. 2014 v znesku 415,48 EUR:

16V zvezi s tem računom pritožnica sodišču prve stopnje očita prekoračitev trditvene podlage tožeče stranke. Trdi, da tožeča stranka ni postavila trditve, da sta stranki poslovali na način, da so se računi tožeče stranke plačevali brez priloženih dokumentov. Vendar iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je smiselno tožeča stranka zatrjevala prav to. Navedla je namreč, da med strankama pisna pogodba ni bila sklenjena in je šlo za ustne dogovore na način, da je tožena stranka naročila prevoz, tožeča stranka ga je opravila in svojo storitev obračunala na podlagi števila prevoženih kilometrov. Prav v tej smeri so izpovedovale tudi zaslišane priče. Zato dejstvo, da sodišče ni imelo nobenih listinskih dokazov, da bi lahko sklepalo na poslovanje pravdnih strank pri izdaji in plačevanju računov, ni relevantno. Glede konkretnega računa pa je tožeča stranka navedla tudi, da so, ker je šlo za pakete tožene stranke, prejemniki šoferju podpisali dobavnico, vse dobavnice (in morebitne odkupnine) pa so šoferji izročili toženi stranki. Na dobavnicah so bili podatki o šoferju, vozilu in paketu, ker pa je šlo za dokumente v elektronski obliki in vso dokumentacijo hrani tožena stranka, je tožeča stranka toženo tudi pozvala, naj dokumentacijo vloži v spis. Tožena stranka se ni odzvala, prav tako ne na poziv k predložitvi poštne knjige. Glede na pavšalno zanikanje tožene stranke glede opravljenih prevozov višje sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka do plačila upravičena. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Pri tem višje sodišče še dodaja, da se tožena stranka neprepričljivo sklicuje na dejstvo, da gre za gospodarska subjekta in da se prevozne pogodbe izvajajo na podlagi dokumentacije, ki je obvezna sestavina posla. Pritožnica sama je namreč predhodno izpodbijala veljavnost CMR listin. Ker so bile torej dokazne listine v postopku enako sporne tudi za toženo stranko, pritožnica zgolj s trditvami, da se sodba opira na izjave zastopnikov stranke in prič, prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku ni omajala.

Glede računa 43/2014 z dne 31. 8. 2014 v znesku 1.379,17 EUR:

17Neutemeljene so pritožbene trditve, da je obrazložitev skromna in nezadostna le zaradi ugoditve zahtevku na podlagi prepričljive izpovedbe priče. V zvezi s ponovljenim sklicevanjem na evidence šoferjev v primerjavi s poštno knjigo, razlike v evidencah ter dejanskih relacijah in skrbnost tožeče stranke pri dokumentiranju storitev se višje sodišče sklicuje na že zgoraj podane odgovore.

18Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je sodišče izpodbijano odločitev delno spremenilo, se je s tem spremenil tudi uspeh vsake od pravdnih strank v postopku.

19Tožena stranka je v pravdi ob skupni vrednosti spornega predmeta 5.056,05 EUR uspela s 402,91 EUR, kolikor znaša razlika med vtoževanimi 921,91 EUR po računu št. 39/2014 in v tem pritožbenem postopku prisojenimi 518,77 EUR. Zato je dolžna povrniti stroške pravdnega postopka skladno s spremenjenim, 7,97 % uspehom (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je stroške pravdnega postopka tožeče stranke odmerilo na 1.380,14 EUR, skladno z uspehom tožene stranke pa je sedaj upravičena do 92,03% tega zneska, kar znaša 1.270,14 EUR.

20Od stroškov, priglašenih v predloženem stroškovniku, je višje sodišče toženi stranki priznalo 400 točk po tarifni številki 19/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) za pripravljalno vlogo z dne 22. 6. 2015, 300 točk po tarifni številki 19/2 OT, 400 točk po tarifni številki 20/1 za pristop na narok 18. 3. 2016 in 200 točk po tarifni številki 20/2 OT za pristop na narok 11. 7. 2016. Stroške trajanja pristopa na narok 18. 3. 2016 je višje sodišče kot neutemeljene zavrnilo (6. člen OT), prav tako stroške pripravljalnih vlog za posamezne od združenih zadev, enako, kot je to za tožečo stranko storilo sodišče prve stopnje. Skupno je tako višje sodišče toženi stranki priznalo 596,70 EUR, kar povečano za 22% DVV znaša 727,97 EUR. Upoštevaje 7,97% uspeh tožene stranke gre zato toženi stranki 58,02 EUR stroškov pravdnega postopka in je po medsebojnem pobotu tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.212,12 EUR stroškov pravdnega postopka, kot to izhaja iz druge alinee I. točke izreka te sodbe.

21Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Višje sodišče je skladno s 155. členom ZPP toženi stranki za pritožbo priznalo 500 točk oziroma 229,50 EUR po tarifni številki 21 OT, kar z 22% DDV znaša 280,00 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 285,00 EUR pa 565,00 EUR. Tožeča stranka je skladno z uspehom te pritožbe dolžna povrniti toženi stranki 7,97% tega zneska, kar znaša 45,03 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.