UPRS Sodba in sklep I U 2398/2017

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, od ustne naznanitve 25. 10. 2017 od 11.30 ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)¹, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-tih tednih od sprejema odgovornosti države članice ali od trenutka, ko preneha odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik 25. 10. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi namena predaje, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Pred tem je tožnika 21. 10. 2017 obravnavala Policijska postaja Novo mesto, saj pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov in je nezakonito prečkal državno mejo. Iz uradnega zaznamka Policijske Postaje Novo mesto 2253-63/2017/1 (3j691-5) z dne 22. 10. 2017 izhaja, da je matično državo Alžirijo tožnik zapustil, ker bi se moral poročiti, kar pa ni želel. Njegova ciljna država je Francija. Iz Alžirije je tožnik odšel v Libijo in nato v čolnu do Republike Hrvaške. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je navedel, da ciljne države nima, da je dokumente izgubil oz., da so mu jih odvzeli Kurdi med Turčijo in Grčijo ter, da je potoval preko Grčije, Makedonije, Kosova, Črne gore, Bosne in Hercegovine do Republike Hrvaške. Alžirijo pa je zapustil, ker se je želel poročiti z dekletom, a je njena družina temu nasprotovala in mu grozila. V Republiki Hrvaški je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je bil v to prisiljen, sicer bi ostal v zaporu. Vendar tu ne želi bivati, ker so rasisti, pa tudi bivalne in življenjske razmere so slabe.

3Kot podlago za svojo odločitev o omejitvi gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce je toženka navedla 28. člen Uredbe Dublin III. Skladno z prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Toženka bo pristojnim organom Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Tožniku pa je, skladno z Uredbo Dublin III (drugi in tretji odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS izrekla ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce, ker je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, a ga to ni zadržalo, da bi to državo samovoljno in nezakonito zapustil in odšel v Republiko Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Toženka se sklicuje tudi na 9. člen, 10. člen in 11. člen Recepcijske direktive. V predmetni zadevi pa so na strani tožnika tudi podane objektivne okoliščine, ki kažejo na znatno nevarnost pobega tožnika in so navedene v prvem odstavku 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Pri tem najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega glede na točko (n) člena 2 Uredbe Dublin III. Tožnik je izrazito begosumen, na kar kažejo okoliščine, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Hrvaški in jo pred dokončanjem postopka samovoljno zapustil in vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito, brez dokumentov. Ko so ga prijeli slovenski policisti je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Republiki Sloveniji. Svoje izjave v postopku je spreminjal. Navajal je različne razloge, zaradi katerih je zapustil matično državo, kar vzbuja dvom v verodostojnost tožnikovih navedb. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so na strani tožnika podane okoliščine iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in sicer nesodelovanje v postopku in dajanje lažnih podatkov. Vsi zbrani podatki in okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno na prostore in območje Centra za tujce samovoljno zapustil Azilni dom v Republiki Sloveniji in onemogočil dokončanje predmetnega postopka. V nadaljevanju toženka navaja drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in opiše pogoje bivanja v Azilnem domu ter navaja razloge za izrek strožjega ukrepa in sicer: omejitev gibanja na prostore in območje Centra za tujce in za njegovo sorazmernost. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Zaradi nadaljevanja postopka je nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije do dokončanja postopka po Uredbi Dublin III. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, pa v predmetni zadevi ni primeren in je tudi ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji za mednarodno zaščito.

4Tožnik v tožbi ugovarja, da ni podane znatne nevarnosti, da bo pobegnil (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III). Poleg navedenega, izrečen ukrep tudi ni sorazmeren, saj je v danem primeru možno uporabiti tudi milejši ukrep. Toženka je nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Pri tožniku ni nevarnosti, da bi zapustil Republiko Slovenijo. Ne želi se vrniti v Republiko Hrvaško, saj tam zanj obstajajo neživljenjske razmere. Kolikor bo tožnika Republika Slovenija vrnila v Republiko Hrvaško, se bo ponovno vrnil v Republiko Slovenijo. Toženka je zmotno uporabila merila iz Uredbe Dublin III. V danem primeru bi morala uporabiti diskrecijsko klavzulo po prvem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III in sprejeti svojo vlogo kot odgovorna država članica v predmetni zadevi. Tožnik je jasno navedel razloge, zaradi katerih je zapustil Republiko Hrvaško. Tožnik želi v Republiki Sloveniji pridobit mednarodno zaščito. Iz izpodbijanega akta pa ne izhajajo razlogi o obstoju znatne nevarnosti za pobeg. Poleg navedenega pa izrečeni ukrep tudi ni sorazmeren. Tožnik bi lahko do dokončanja predmetnega postopka počakal v Azilnem domu. Tožnikovih razlogov, zaradi katerih je zapustil Republiko Hrvaško ni možno enačiti z begosumnostjo. Ukrep, ki v praksi dejansko pomeni odvzem prostosti za prosilce mednarodne zaščite po ZMZ-1, pa ni dopusten. Sklicuje se na sodno prakso, ki jo navaja.

5Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču tudi predlaga sprejem začasne odredbe in sicer, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa sodišča prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Iz tožbenih razlogov izhaja, da pri tožniku niso podani zakonsko navedeni razlogi za omejitev gibanja tožnika in bi se mu tako z omejitvijo gibanja na prostore in območje Centra za tujce prizadela nepopravljiva škoda. Kršitev pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS in 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah) že sama po sebi predstavlja škodo (sklep Ustavnega sodišča RS Up 729/03 z dne 11.12 2003). Dni brez osebne svobode tožniku ne bo mogel nihče nadomestiti. Izvršitev izpodbijanega ukrepa bo tako tožniku povzročilo nepopravljivo škodo. Osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno sredstvo in pravno varstvo. Postopek do pravnomočne rešitve tovrstnih zadev poteka vedno nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživite v Centru za tujce, kljub kratkim zakonsko določenim rokom, za kar navaja sodno prakso. Po mnenju tožnika brez izdaje predlagane začasne odredbe za ureditev stanja, tožnik ne bi imel učinkovitega sodnega varstva. Po povedanem tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce v Postojni do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Sodišče je na podlagi 3 alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici, ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.

8K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce za čas, naveden v izreku izpodbijanega sklepa. Sporno je tako tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so potrebni za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

11Sodišče je 3. 11. 2017 v izvedeni glavni obravnavi vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, v tožbo s prilogami ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je odšel iz matične države Alžirije, ker mu je prenehalo delovno razmerje z delodajalcem in ker družina dekleta, s katerim se je želel poročiti, tega ni odobravala in mu je grozila. Alžirija mu ničesar ni dala, izpostavljen pa je bil stalnemu nasilju. Iz Alžirije je odšel v Turčijo in nato v Grčijo, Makedonijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino v Republiko Hrvaško. Potoval je peš ali z avtobusom. Osebne dokumente so mu odvzeli Kurdi na meji med Turčijo in Grčijo. Na glavni obravnavi je tožnik tudi izjavil, da bo ostal v Republiki Sloveniji in je ne bo zapuščal. Ko so ga v Republiki Hrvaški prijeli policisti, so ga odpeljali v zapor. Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški je bil prisiljen dati, čeprav ni želel, saj so rasisti in so tu slabe življenjske in zdravstvene razmere. Res je, da so mu povedali, da države ne sme zapustiti pred dokončanjem postopka in ve tudi, da se državnih mej ne sme prečkati brez osebnih dokumentov, vendar so bile v Republiki Hrvaški razmere take, da jo je bil primoran zapustiti, sicer bi vrsto let ostal v zaporu. Na železniški postaji v Novem mestu so ga prijeli policisti in ga ob prisotnosti prevajalke za francoski jezik zaslišali. Različnost danih izjav v postopku pa tožnik ni znal pojasniti. V Republiki Hrvaški je bil 38 dni v zaporu, ker je prišel ilegalno. Če tu ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, bi bil obsojen na 6-mesečno zaporno kazen. V Republiki Sloveniji pa so ljudje prijazni, niso rasisti, kot v Republiki Hrvaški. V Centru za tujce se počuti dobro, pa tudi razmere za bivanje so tu dobre.

12Kot podlago za izpodbijano odločitev je toženka v izpodbijanem sklepu navedla določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katere lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Pravna podlaga za odločitev toženke je tudi določba prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na podlagi katerega lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Po navedeni določbi je tako mogoče izreči dva različna ukrepa. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 28. člena Uredbe Dublin III, kot izhaja iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

13Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo ZMZ-1, je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici EU pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici EU. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

14Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča že zakonska izvedba uresničitve načela sorazmernosti iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter uresničitev obveznosti, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le, kolikor ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Toženka pa mora pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki pomeni odvzem prostosti prosilca za mednarodno zaščito, upoštevati pogoje, kdaj lahko odredi strožji ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (ob predhodno ugotovljeni nevarnosti pobega, ki mora biti izkazana pri izreku obeh ukrepov – po prvem in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1): - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali; - da je prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

15Na tožnikovo begosumnost kažejo z veliko mero verjetnosti tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nezakonito prehajal državne meje ter, da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kar med strankama tudi ni sporno in kar je tudi potrdil tožnik 3. 11. 2017 na zaslišanju v upravnem sporu. Iz tožnikovih navedb na temu zaslišanju tudi izhaja, da je bil seznanjen, da ne sme zapuščati Republike Hrvaške do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pa je to državo kljub temu samovoljno in nezakonito zapustil (brez osebnih dokumentov). Tožnik je nesporno Republiko Hrvaško zapustil po lastni volji. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito (Republika Hrvaška), ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Zgolj zatrjevanje o slabih življenjskih razmerah, nasilju nad njim v Republiki Hrvaški, ki pa ni bilo v ničemer izkazano in ostaja zgolj na ravni zatrjevanja tožnika, po presoji sodišča ne opravičuje takšnega tožnikovega ravnanja. V zvezi s temi tožnikovimi razlogi, navedenimi tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kot tudi na zaslišanju 3. 11. 2017, zaradi katerih tožnik ne želi biti vrnjen v Republiko Hrvaško sodišče tudi pojasnjuje, da Uredba Dublin III določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in ne dopušča prosilcu možnosti izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (preprečitev pojava „asylium shopping“ v praksi). Skupni evropski azilni sistem je zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države članice, ki sodelujejo v njem, spoštujejo temeljne pravice, pravice iz Ženevske konvencije iz leta 1967 in Evropske konvencije o človekovih pravicah (glej sodbo SEU v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Cilj, ki izhaja iz uvodnih določb Uredbe Dublin III je zagotoviti jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Po povedanem tožnikovi ugovori glede razmer v Republiki Hrvaški za odločitev v predmetni zadevi niso relevantni. Tudi zato sodišče tem tožnikovim navedbam ne more slediti. Po presoji sodišča tožnik ne bi smel samovoljno zapustiti Republike Hrvaške. Tudi po mnenju sodišča predhodno opisano tožnikovo ravnanje kaže na nesodelovanje tožnika v postopku, kar je pravilno navedla tudi že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako ugotovljena dejstva po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 28 Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopku pristojne države tožnik ni sodeloval in je državo (Republiko Hrvaško) zapustil še pred koncem postopka. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da toženka ni upoštevala tožnikovih utemeljenih razlogov, zaradi katerih je zapustil Republiko Hrvaško. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhajajo razlogi, zakaj toženka tožnikov samovoljni in nezakoniti odhod iz Republike Hrvaške navaja kot okoliščino, iz katere sklepa na nesodelovanje tožnika v postopku. Glede tožnikovih izjav v predmetnem postopku pa je po presoji sodišča relevantna tudi okoliščina, da je tožnik v postopku svoje izjave spreminjal, kar je toženka tudi podrobno opisala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in kar nesporno izhaja tudi iz listin upravnega spisa. Glede navedenega tožnik na zaslišanju 3. 11. 2017 sodišču tudi ni dal prepričljivega pojasnila. Navedeno prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov, kot enemu od kriterijev, ki tudi po presoji sodišča kaže na tožnikovo begosumnost (nevarnost pobega). Tudi druga tožnikova dejanja v dosedanjem postopku, ki so bila ugotovljena in so navedena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sicer, da je meje med državami prehajal na nezakonit način (brez osebnega dokumenta) pri čemer je vedel, da takšen prehod mej ni dopusten (izjava tožnika na zaslišanju 3. 11. 2017), v Republiki Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko ga je prijela slovenska policija. Iz spisov tudi sledi, in o tem niti ni spora, da je tožnik imel ves čas postopka na razpolago tolmača za francoski jezik, ki ga razume (kar izhaja iz vseh tožnikovih izjav danih v upravnem postopku in na zaslišanju 3. 11. 2017). Tolmač za francoski jezik je bil prisoten tako na zaslišanju, izvedenem na Policijski postaji v Novem mestu 21. 10. 2017, kot tudi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 25. 10. 2017, kjer pa je bil navzoč tudi pooblaščenec - svetovalec za begunce. Glede na povedano izhaja, da je tožnik lahko in po podatkih spisov tudi je sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in so pomembne za odločitev. Sodišče pa se strinja tudi s presojo izjav in z zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Po povedanem je tako neutemeljen tožbeni ugovor, da bi v danem primeru morala toženka uporabiti diskrecijsko klavzulo po prvem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III in sprejeti svojo vlogo kot odgovorna država članica v predmetni zadevi.

16Po presoji sodišča je dejstvo, da v danem primeru ni mogoče učinkovito dokončati predmetni postopek z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma obrazloženo na eni strani z opisom načina varovanja v Azilnem domu, po drugi strani pa z obširnim opisom okoliščin, podanih na strani tožnika, iz katerih tudi po mnenju sodišča izhaja, da nima prav tožnik, da toženka teh okoliščin, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega in da je potrebno izreči strožji ukrep, ni obrazložila. Po drugi strani pa tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da na njegovi strani ni podanih objektivnih okoliščin, iz katerih bi izhajala njegova begosumnost ter, da je tožnik zapustil Republiko Hrvaško iz opravičljivih razlogov.

17Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) v izpodbijanem sklepu je tudi zakaj manj prisilnih ukrepov (namestitev v Azilni dom), kot je namestitev tožnika v Center za tujce v predmetni zadevi ni bilo mogoče uporabiti. Le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi mogoče zagotoviti uspešno dokončanje predmetnega postopka. Toženka pa je tudi argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

18Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku 3. 11. 2017, kjer je tožnik navedel, da se v Centru za tujce, kjer sedaj biva, počuti dobro. Z ostalimi prosilci za azil, s katerimi biva v sobi se tudi dobro razume. Sanitarne in zdravstvene razmere so prav tako dobre. Možnost ima uporabe televizorja, hrana je zelo dobra, na vsake tri dni pa jih tudi pregleda zdravnik in povpraša po fizičnem in psihičnem počutju. Pri izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča toženka pravilno upoštevala tudi načelo sorazmernosti. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da izrečen ukrep ni sorazmeren in da je toženka zmotno uporabila merila iz Uredbe Dublin III.

19Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

20K točki II izreka:

21Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

22Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odložitev izvršitve izpodbijanega akta je možna le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

23Na podlagi tretjega odstavka 32. člena, na katerega tožnik opira svoj predlog za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe. V predmetni zadevi pa na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočnosti sodne odločbe. V konkretnem primeru je ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe tudi že odločeno o tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev odločitev ne bi imela nobenih učinkov. Zato je bilo potrebno predlog za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi zavreči.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.