UPRS Sklep II U 357/2017-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Župan Občine Lovrenc na Pohorju je z izpodbijanim obvestilom tožečo stranko obvestil, da v postopku javnega natečaja za zasedbo prostega položajnega delovnega mesta direktor občinske uprave, ki je bil objavljen dne 7. 4. 2017, ni bil izbran noben kandidat. Prav tako je tožečo stranko obvestil, da ji lahko na njeno željo vrnejo predložene dokumente.

2Tožeča stranka v tožbi navaja, da zoper navedeno obvestilo vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po določbah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in Uredbi o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju: Uredba) lahko predstojnik v postopku javnega natečaja izda le sklep o neuvrstitvi v izbirni postopek, sklep o izbiri oziroma neizbiri kandidata ali pa obvestilo o neuspelem natečaju. Odločitev, da se ne izbere noben kandidat, ni v prosti presoji komisije oziroma župana, temveč je mogoča le, če nihče od prijavljenih kandidatov po merilih izbirnega postopka ni dovolj strokovno usposobljen za razpisano uradniško delovno mesto. Obvestilo o neuspelem natečaju je torej mogoče izdati samo v primeru, če se na podlagi meril izbirnega postopka ugotovi, da nihče izmed prijavljenih kandidatov ni dovolj strokovno usposobljen. Zakon sicer županu daje za položajne javne uslužbence pooblastilo, da odloči, da nihče izmed kandidatov ni primeren, vendar ne tako, da arbitrarno, subjektivno in popolnoma neargumentirano odloči, da ne izbere kandidata, ki je najbolj strokovno usposobljen za opravljanje nalog. Prepričana je, da v obravnavani zadevi župan ni imel zakonske podlage, da ne izbere nobenega kandidata, zato meni, da gre za evidentno zlorabo obvestila z namenom, da se tožnici onemogoči pravno sredstvo, saj je po določbi 65. člena ZJU pritožba mogoča le zoper sklep. Seznanjena je s sodno prakso, da zoper obvestilo o neuspelem javnem natečaju ni pravnega sredstva, zato vlaga to tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, v skladu s katero je zagotovljeno sodno varstvo zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru gre za poseg v ustavne pravice in sicer 49. člena Ustave RS, ki zagotavlja vsakomur dostopnost do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Pri navedeni pravici gre za pravico kandidata, da se pod enakimi pogoji kot drugi kandidati poteguje za prosto delovno mesto, na drugi strani pa ta ustvarja obveznost delodajalca, da o prijavi odloči in jo obravnava. To pa tudi pomeni, da mora biti odločitev obrazložena. Sporno obvestilo pa je brez vsake obrazložitve, kar pomeni poseg v njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. ZJU sicer ne določa, da mora obvestilo o neuspelem javnem natečaju imeti vsebinsko obrazložitev, vendar pa je vsak državni organ dolžan uporabljati zakon v skladu s osnovnimi ustavnimi načeli, ki obsegajo tudi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ena od teh pravic pa je tudi pravica do obrazložene odločitve, ki spada v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče obvestilo Župana Občine Lovrenc na Pohorju odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ZJU ne določa in tudi ne nalaga dolžnosti, da se v obvestilu zapišejo razlogi, zakaj nihče od kandidatov ni bil izbran. V skladu z zakonskim pooblastilom je župan v obravnavanem primeru sam izvedel izbirni postopek, ter je na podlagi sprejetih meril ocenil strokovno usposobljenost kandidatov, uvrščenih v izbirni postopek. Njegova ocena je razvidna iz ocenjevalnih listov posameznih kandidatov, s čimer se je lahko seznanil vsak prijavljeni kandidat. Tožeča stranka takšne zahteve na toženo stranko ni naslovila, zato ne drži očitek, da ji je bilo onemogočeno uveljavljanje njenih pravic. Ker obvestilo ni upravni akt, zoper katerega bi bilo možno sprožiti upravni spor, ne gre za poseg v tožničine pravice in pravne koristi. Gre za odločitev procesne narave, zato tožeča stranka ne more uspeti z vsebinskimi ugovori. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4Tožnica s tožbo izpodbija obvestilo tožene stranke o tem, da v postopku javnega natečaja za zasedbo prostega položajnega delovnega mesta direktorja občinske uprave ni bil izbran noben kandidat.

5V skladu z ustaljeno sodno prakso, čemur tudi ne ugovarja tožnica, obvestilo kandidatom, da ni bil izbran nihče od prijavljenih kandidatov, ni upravni akt ali drug akt iz 2. člena ZUS-1, katerega zakonitost bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Pri tem namreč ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe in zato ne vpliva - spreminja pravnega položaja kandidatov, ki so se prijavili na javni razpis.

6V obravnavnem primeru je tožnica vložila tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Odločanje v subsidiarnem upravnem sporu je namreč omejeno na varstvo človekovih pravic, ki bi bile z odločitvijo pristojnega organa lahko prizadete. Za navedeni spor je torej relevantno ali je z obvestilom samim zase sploh lahko poseženo v katero od v tožbi zatrjevanih ustavnih pravic.

7Tožnica v tožbi zatrjuje poseg v ustavno pravico iz 49. člena Ustave RS, ki vsakomur pod enakimi pogoji zagotavlja dostop do vsakega delovnega mesta. Pri tem izpostavlja, da iz pravice do kandidiranja pod enakimi pogoji izhaja obveznost delodajalca, da o njegovi prijavi odloči in jo obravnava, kar posledično pomeni, da mora svojo odločitev vsebinsko obrazložiti, kar izhaja tudi iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po določbi 49. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do enake dostopnosti do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, ne pa tudi, da bo določen kandidat izbran na delovno mesto, za katerega se poteguje. Okoliščin, ki bi kazale na kršitev navedene pravice, tožnica ne navaja. Tožničina vloga je namreč bila obravnavana, v skladu z določbami ZJU pa tožena stranka ni bila dolžna nikogar izbrati.

8Ker torej v obravnavanem razpisnem postopku ni bil izbran nihče ob prijavljenih kandidatov, v obravnavnem primeru tudi z obvestilom ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Navedena določba je procesna in zagotavlja jamstva v postopkih, ki pomenijo odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristi, torej v postopkih, ki se končajo z odločitvijo, s katero se posega v pravni položaj posameznika, zato je lahko zgolj tak akt obremenjen z napako, ki pomeni kršitev navedene ustavne pravice (tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 11/2017). Po določbah ZJU pa ni predpisano, da bi moralo biti obvestilo obrazloženo, niti takšna zahteva ne izhaja iz narave sprejete odločitve, saj v postopku ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici. Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi navedene ustavne pravice. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 13/2018.

9Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

10Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.