UPRS Sodba II U 232/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanec za zaposlovanje invalidov zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) plačati prispevek za november in december 2015 v višini 4.428,08 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi pa znesek 4.499,07 EUR. Prav tako mora plačati zamudne obresti od 14. 3. 2016 dalje do plačila. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe ZZRZI, v skladu s katerimi so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS. Navedeni predpis je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju: Uredba). Kvota je glede na dejavnost lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih pri delodajalcu. V kvoto se vštevajo vsi invalidi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec pa lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov ali s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali pa s plačilom prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Na podlagi uradnih evidenc je Sklad ugotovil, da je imela tožeča stranka v mesecu novembru in decembru 2015 zaposlenih 96 oziroma 95 delavcev, od tega dva invalida. Kvota invalidov za tožečo stranko po Uredbi znaša 6 %, kar pomeni 6 zaposlenih invalidov. Ker tožeča stranka zaposluje le dva invalida, je za manjkajoče 4 invalide do predpisane kvote dolžna za oba meseca 2015 plačati prispevek v znesku 4.428,08 EUR.

2Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke, saj je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 5. 2. 2009 ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. S tem, ko je zakonodajalec določil, da mora vlada pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, iz katerega tudi izhaja, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. Pritožbeni očitki glede višine kvote, so zato neutemeljeni. Delodajalci so z ozirom na dejavnost, ki jo opravljajo, razvrščeni v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Pri tem Uredba kvote določa na prvem nivoju področja dejavnosti navedene standardne klasifikacije. Do sedaj se način določanja kvote ni spremenil, saj socialni partnerji o tem niso dosegli soglasja. Prvostopni organ je pri izdaji odločbe upošteval stanje obveznosti na dan 14. 3. 2016, pri čemer je s prejetimi plačili v skladu z določbo 93. člena ZDavP-2 najprej poravnal obveznosti iz naslova neplačanih obresti, nato pa šele glavnice, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti. V odločbi Sklad zamudne obresti obračuna do dne navedenega v odločbi, zavezanec pa je poleg navedenih zamudnih obresti dolžan poravnati tudi zamudne obresti od glavnice od datuma navedenega v odločbi do dneva plačila. V zvezi z odločitvami upravnega sodišča v nekaterih zadevah pa tožena stranka pojasnjuje, da so bile sodbe razveljavljene in zadeve vrnjene v novo sojenje. Pri tem je Vrhovno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov, da za tožečo stranko kot potovalno agencijo velja 6 % kvota. Torej je Vrhovno sodišče do navedenega vprašanja sprejelo svoje pravno stališče, s katerim se mora uskladiti in poenotiti tudi upravno sodna praksa Upravnega sodišča. Na podlagi navedenega je tako Upravno sodišče v nekaj zadevah že zavrnilo tožbe tožnika.

3Tožeča stranka v tožbi obširno pojasnjuje svoja stališča v zvezi z neustavnostjo Uredbe z določili ZZRZI. Meni, da področje dejavnosti N, kamor sodi tudi dejavnost tožeče stranke, ni ustrezna za določitev kvote na prvem nivoju dejavnosti. Odstotek zaposlenih invalidov na ravni dejavnosti potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti namreč ne presega 2 %, od tožeče stranke pa se zahteva najmanj 6 % zaposlenih invalidov. Glede na navedeno je z Uredbo kršeno ustavno načelo zakonitosti, saj se po določbi 62. člena ZZRZI kvote določi različno po dejavnostih, in sicer glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Uredba pa je osnovno kategorijo za določanje kvot - torej dejavnost, spremenila v novo kategorij za določanje kvot - področje dejavnosti. Prav tako Uredba le pri določenih dejavnostih upošteva dejansko zaposlenost invalidov in mimo zakonskih okvirov vzpostavlja drugačno podlago za določanje kvot. Posledično tako pride do razvrstitve posameznih dejavnosti v skupino kvot, kamor glede na določila tretjega odstavka 62. člena ZZRZI in namen zakonodajalca sploh ne sodijo. Na navedeno neustavnost je tožeča stranka opozorila tudi v pritožbi, na kar tožena stranka ni vsebinsko odgovorila ter se je sklicevala na uradne evidence ter na odločitev Ustavnega sodišča. Prav tako ugovarja izračunu zamudnih obresti. Predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke ter spremeni izpodbijano odločbo tako, da tožeča stranka za meseca november in december 2015 ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov v Sklad. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka ter vrnitev zneska, plačanega na podlagi izpodbijane odločbe.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Vrhovno sodišče je v več zadevah, ki so v bistvenem pravnem in dejanskem stanju identične obravnavani, že razveljavilo sodbe Upravnega sodišča ter pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov, da za tožečo stranko velja 6 % kvota. Na podlagi navedenega je Upravno sodišče v nekaj zadevah že zavrnilo tožbe tožeče stranke ter sprejelo pravno razlago, da je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna 6 % kvota. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožeča stranka na navedbe tožene stranke odgovarja, da je zoper vse zavrnilne sodbe vložila ustavne pritožbe s predlogom presoje ustavnosti in zakonitosti uredbe.

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v nekaterih istovrstnih zadevah tega sodišča v zvezi s tožbami tožeče stranke zaradi plačila prispevka za zaposlovanje invalidov (II U 222/2014, II U 270/2014) že odločilo o revizijah tožene stranke (npr. X Ips 69/2015, X Ips 70/2015). V vseh primerih je odločitve tega sodišča razveljavilo in zadeve vrnilo v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče glede skladnosti 3. člena Uredbe z ZZRZI in sicer, da je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, upoštevaje različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Menilo je, da okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote, tako kot je to zatrjevalo prvostopno sodišče v sodbi. Zakonodajalec je kot temeljni razlikovalni znak določil dejavnost delodajalca ter naložil vladi, da na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in vlade, določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na določen zakonski okvir od 2 % do 6 % je tako v prosti presoji vlade, ki pa je omejena z mnenjem Ekonomsko socialnega sveta. Tako je po stališču Vrhovnega sodišča ustreznost oziroma primernost višine kvot po posameznih dejavnostih strokovno in ne pravno vprašanje. Na podlagi navedenega zaključuje, da ureditev v 3. členu Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 62. člena ZZRZI in ne presega zakonsko določenega okvira višine kvot.

8V obravnavani zadevi dejanske okoliščine, ki se nanašajo na število zaposlenih invalidov in vseh zaposlenih pri tožeči stranki v relevantnem obdobju, niso sporne. Prav tako ni sporen sam izračun višine dolgovanega mesečnega prispevka glede na število zaposlenih invalidov (2 zaposlena invalida) ter manjkajočim številom invalidov (4 manjkajoči invalidi) do doseganja 6 % kvote, ki je po Uredbi določena za dejavnost pod oznako: N) Druge raznovrstne poslovne dejavnosti, kamor spada tudi dejavnost potovalnih agencij, ki jo opravlja tožeča stranka. V zadevi je tako sporno le pravno vprašanje glede skladnosti Uredbe z ZZRZI. Glede navedenega pa je Vrhovno sodišče v že citiranih odločitvah sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi to sodišče in se nanjo sklicuje. Tako je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna kvota 6 %, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov. Ker je tožeča stranka v mesecu novembru in decembru 2015, na katera se nanaša izpodbijana odločba, imela 2 zaposlena invalida (kar ni sporno), ji je Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevka do izpolnitve kvote na podlagi ZZRZI. Glede na sprejeto pravno stališče, da ureditev po Uredbi ni neskladna z ZZRZI, je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da takšna ureditev vnaša nesprejemljivo neenakost v obravnavanju posameznih zavezancev. Vrhovno sodišče je namreč menilo, da okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote.

9Tožeča stranka je v tožbi ugovarjala tudi odločitvi glede teka zamudnih obresti od dolgovanega zneska. Iz 1. točke izreka izpodbijane odločba izhaja da je Sklad od dolgovanega zneska (glavnice) obračunal zamudne obresti za čas od datuma zapadlosti do dneva izdaje odločbe. V 2. točki izreka pa je odločil, da je zavezanec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zneska glavnice iz 1. točke izreka po obrestni meri, določeni z zakonom o davčnem postopku, od 14. 3. 2016 do plačila. Zamudne obresti se plačujejo od obveznosti, to je od glavnice, in sicer od dneva zapadlosti do plačila. V izpodbijanem sklepu je v 1. točki izreka višina glavnice natančno navedena, zato je tudi obveznost glede plačila zamudnih obresti, kot izhaja iz 2. točke izreka in se nanaša na čas od 14. 3. 2016 dalje do plačila, določljiva in ne zavezuje tožeče stranke k plačilu zamudnih obresti od že nateklih obresti, zato je tudi v tem delu tožba neutemeljena.

10Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.