UPRS Sodba II U 6/2017-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS, št. DT 21-02979-0 z dne 4. 4. 2016 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2013 v znesku 5.187,78 EUR, pri čemer razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 3.103,95 EUR ter jo je tožeča stranka skupaj z obračunanimi obrestmi v višini 216,45 EUR dolžna plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je zavezanec dne 18. 2. 2016 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2013 na podlagi samoprijave. Zavezanec je v napovedi uveljavljal odbitek davka plačanega v tujini in stroške za prehrano med delom in prevoza na delo. Za upoštevanje navedenih stroškov pa bi moral zavezanec napoved za odmero dohodnine za leto 2013 vložiti do 31. 7. 2014. Ker pa je napoved vložil po roku kot samoprijavo, se mu navedeni stroški za delo v tujini ne priznajo.

2Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka, pri čemer se sklicuje na določbo 270. člena ZDavP-2, da mora davčni zavezanec uveljavljati davčne olajšave in navesti vse potrebne podatke za odmero dohodnine v napovedi, ki se mora vložiti do 31. 7. za preteklo leto, česar pa zavezanec ni storil. Prav tako se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. IV U 204/2015, v kateri je sodišče jasno potrdilo, da mora zavezanec priznanje stroškov uveljavljati v pravočasni napovedi. Ker napoved ni bila vložena do 31. 7. za preteklo leto, pri odmeri ne morejo biti upoštevani dejanski stroški. Glede instituta samoprijave ni nikakršne podlage za zaključek, da naj bi za davčni odmerni postopek veljala drugačna načela ali da naj bi bila samoprijava možnost za uveljavljanje že prekludiranih materialnih pravic.

3Tožeča stranka v tožbi ugovarja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev materialnega prava. Institut samoprijave po 63. členu ZDavP-2 davčnim zavezancem omogoča, da lahko davčno napoved vložijo tudi v primeru, če so zamudili rok za vložitev napovedi oziroma te sploh niso vložili. Namen navedenega instituta je v stimuliranju davčnih zavezancev, pri katerih davčni organi ne razpolagajo s podatki, da sami prijavijo svoje prihodke in da se na tej podlagi odmeri davek. Rok, v katerem mora to storiti, pa določa že sam 63. člen ZDavP-2, ki je v razmerju do šestega odstavka 267. člena istega zakona lex specialis. Tako je bila samoprijava pod pogoji iz 63. člena ZDavP-2 vložena pravočasno. Rok za samoprijavo je namreč omejen do vročitve odmerne odločbe oziroma začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Do tedaj pa lahko zavezanec navaja podatke, ki so potrebni za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine ter tudi uveljavlja davčne olajšave. Meni, da ni namen instituta samoprijave sankcioniranje davčnih zavezancev z izgubo pravice do ugodnosti, saj se tudi v postopku davčno inšpekcijskega nadzora upoštevajo olajšave, kot so določene v ZDoh-2, saj se skuša odločitev čimbolj približati resničnemu dejanskemu stanju. Razlago, ki je bila podlaga za sprejeto odločitev, je v letu 2015 sprejel Generalni finančni urad FURS, vendar navedena razlaga za davčne organe ni obvezujoča, vsekakor pa nanjo ni vezano sodišče. Ker dohodnina v obravnavanem primeru ni bila odmerjena po uradni dolžnosti, bi moral davčni organ pri odmeri dohodnine upoštevati podatke, ki jih je navedel zavezanec glede stroškov v zvezi z delom. Glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante pa tožeča stranka navaja, da je treba navedeno olajšavo upoštevati v postopkih odmere dohodnine do 1. 1. 2014. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, tako da pri odmeri dohodnine upošteva stroške za delo v tujini ter posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih in obrazložitvi svoje odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba je utemeljena.

6Predmet spora se nanaša na odmero dohodnine v zvezi z davčno napovedjo, ki jo je tožnik vložil na podlagi samoprijave, pri čemer davčni organ tožniku ni priznal uveljavljanih stroškov in olajšav. Pri tem je izhajal iz razlage, da gre pri uveljavljanju davčnih ugodnosti za materialno pravico, ki jo mora davčni zavezanec uveljaviti na način in v roku, kot to določa zakon ter da zamuda navedenih rokov (za kar gre v situaciji samoprijave) pomeni izgubo ugodnosti.

7Za presojo v obravnavanem primeru je tako odločilna razlaga instituta samoprijave. O navedenem pravnem vprašanju je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče v sklepu št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017. Poudarilo je, da je samoprijava poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanaša na pravočasnost vložene vloge. Davčna napoved vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2 se tako vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 namreč lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave (drugi odstavek 63. člena ZDavP-2). Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat (tretji odstavek 63. člena ZDavP-2). Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek. Če je davek plačan na podlagi samoprijave, se zavezanec ne glede na 1. točko 394. člena, 1. točko 395. člena ter 7. in 8. točko prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 za prekršek ne kaznuje (396. člen ZDavP-2). Zakon torej opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).

8Prav tako se je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu opredelilo do uveljavljanja olajšave za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 ter navedlo, da je omenjeno olajšavo treba upoštevati v postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe pa do ukinitve te davčne olajšave z novelo ZDoh-2 M z dne 1. 1. 2014, če jo je zavezanec v samoprijavi uveljavljal.

9Navedena stališča Vrhovnega sodišča je v več zadevah, ki so se nanašale na odmero dohodnine na podlagi samoprijave, upravno sodišče že upoštevalo v svojih odločitvah pri reševanju konkretnih sporov, tako da o pravni razlagi instituta samoprijave obstaja ustaljena sodna praksa, ki jo je skladno z določbo 2. člena Ustave RS dolžno upoštevati tudi sodišče pri reševanju konkretnega upravnega spora.

10V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik napoved za odmero dohodnine za leto 2013 vložil dne 18. 2. 2016 kot samoprijavo po 63. členu ZDavP-2 in v njej uveljavljal znižanje davčne osnove za stroške prehrane in prevoza na delo, česar pa tožena stranka, glede na njeno stališče, da gre pri rokih za uveljavljanje davčnih ugodnosti za materialne roke, ter da ima zamuda teh rokov za posledico izgubo davčnih ugodnosti, ni niti ugotavljala niti priznala. Ker je takšna razlaga instituta samoprijave iz razlogov, navedenih v točki 7. obrazložitve te sodbe napačna, je torej davčni organ v zadevi napačno uporabil materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, saj je, upoštevaje načelo ekonomičnosti, ocenilo, da bo navedene nepravilnosti hitreje odpravil organ prve stopnje, zato ni sledilo predlogu tožeče stranke, da samo odloči o stvari. V ponovnem postopku bo prvostopni organ, upoštevaje pravno stališče zavzeto v tej sodbi, dejansko stanje dopolnil z ugotovitvijo glede višine stroškov in olajšav, ki jih je uveljavljal tožnik v davčni napovedi in ob upoštevanju vseh ostalih podatkov, ki so potrebni za odmero davka in s katerimi razpolaga davčni organ, ugotovil pravilno davčno osnovo in dohodnino za leto 2013 ponovno odmeril.

11Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožnika pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.