VSL Sklep II Cp 2612/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu, to je točki II/ 2 in II/3 izreka, razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju ugotovilo, da v zapuščinsko premoženje (med drugim) spadajo nepremičnine parc. št. 1 k. o. X ter parc. št. 2 in 3, obe k. o. Y, pri katerih je zapustnik vknjižen kot skupen lastnik (točka II/1). Te nepremičnine so mu bile vrnjene na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) z odločbama UE ... z dne 20. 9. 2000 oziroma 18. 10. 2000. Odločilo je, da to premoženje (ob upoštevanju 8. člena ZPVAS) postane lastnina Občine x (točka II/2), saj nihče od dedičev ni član Agrarne skupnosti ... V nadaljevanju je odredilo še ustrezen vpis v zemljiški knjigi (točka II/3).

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo Občina x.

Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo njeno pravico do izjave, saj je s postopkom ni seznanilo. Zanj je izvedela z vročitvijo izpodbijanega sklepa.

Sklepa po njenem mnenju tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni obrazloženo, zakaj je za dedovanje uporabilo dve različni pravni podlagi, čeprav gre pri vseh nepremičninah za premoženje agrarne skupnosti.

Pri odločanju je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. 8. člen ZPVAS ni podlaga, da bi sodišče nepremičnine lahko dodelilo v last pritožnici, saj so dediči v upravnem postopku uveljavljali vrnitev premoženjskih pravic. V konkretnem primeru, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, bi moralo sodišče uporabiti Zakon o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZAgrS). Gre namreč za zakonsko praznino, ki jo je treba zapolniti z analogijo (II Cp 2233/2016).

Priglaša pritožbene stroške.

3Dediči na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev v delu, ki se nanaša na dedovanje premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), to je točki I izreka, postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. Njene pravilnosti zato pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

6Izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je njegov pritožbeni preizkus mogoč. To velja tudi v pogledu pravne podlage, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo za dedovanje. Iz razlogov dovolj jasno izhaja, da sta bila za dedovanje vrnjenega premoženja uporabljena različna zakona (ZDen ter ZPVAS) zato, ker je bila zakonska podlaga vračila različna¹.

7Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je kršilo njeno pravico do izjave. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanilo s postopkom in ji ni dalo možnosti, da se v njem izjavi. V postopku so sodelovali le dediči, pritožnici pa je bil vročen šele izpodbijani sklep. S takšnim ravnanjem je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sega tudi na ustavno raven (22. člen Ustave).

8Zapuščinsko premoženje (na katerega se nanaša izpodbijani del odločitve) predstavljajo nepremičnine, ki so bile zapustniku vrnjene po določilih ZPVAS kot članu Agrarne skupnosti ... Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odločanju izhajalo iz določil ZPVAS². Vendar pa je pri tem spregledalo, da položaja, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja in je zato podana podlaga za analogno uporabo pravil ZAgrS o določitvi prednostnega vrstnega reda med dediči istega dednega reda (50. člen). Gre namreč za zakonsko praznino, ki jo je treba, če je le mogoče, zapolniti z analogijo (tretji odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Ker se sodna praksa iz obdobja pred uveljavitvijo ZAgrS ni poenotila v stališču, da v takem primeru pripade premoženje občini, je pritožbeno sodišče že v zadevi II Cp 2233/2016 z dne 22. 2. 2017 zavzelo stališče, da je analogna uporaba pravil ZAgrS v takem primeru ustreznejša³, ponovilo pa ga je tudi kasneje⁴. Sodišče prve stopnje je zato v konkretnem primeru, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ravnalo nepravilno, ko je ob sklicevanju na 8. člen ZPVAS odločilo, da zapuščinsko premoženje vrnjeno zapustniku na podlagi ZPVAS, postane last pritožnice.

9Zaradi storjene bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava je bilo zato treba pritožbi ugoditi in sklep o dedovanju v izpodbijanem delu razveljaviti ter v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ko bo v zadevi ponovno odločalo, bo iz zgoraj navedenih razlogov, če se dejansko stanje glede članstva v agrarni skupnosti ne bo spremenilo, moralo pri presoji, kdo je dedič zapuščinskega premoženja, uporabiti 50. člen ZAgrS.

10V zapuščinskem postopku stranka stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka trpi sama (prvi odstavek 174. člena Zakona o dedovanju). Pritožbeno sodišče je zato, ne glede to, da je pritožnica s pritožbo uspela, odločilo, da do njihovega povračila ni upravičena.

¹ Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje s takšnim odločanjem sledilo stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up-217/03 z dne 24. 3. 2005, da je zakonodajalec poseben režim dedovanja vrnjenega premoženja določil le za premoženjske pravice, vrnjene po ZPVAS, ne pa tudi za premoženje, odvzeto nekdanjim agrarnim skupnostim in vrnjeno po ZDen. Za dedovanje premoženja vrnjenega po ZDen, se zato uporabi določila ZDen in ne ZPVAS.
² Takšno je tudi novejše stališče tega pritožbenega sodišča (glej odločbo II Cp 2233/2016 z dne 22. 2. 2017 in II Cp 1537/2017 z dne 23. 8. 2017).
³ Pravni položaj občine je bil nejasen: premoženje ji ne pripade kot kaducitetnemu upravičencu, niti je ni mogoče šteti za dediča. Analogna uporaba pravil ZAgrS na drugi strani ohranja dedovanje v naravi znotraj kroga dedičev, odpravlja možnost dedičev, da bi izbirali med dedovanjem v naravi in dedovanjem v denarju, in ne vključuje občine kot »tujka« med nosilci premoženja v AS, kadar to ni neogibno potrebno.
⁴ Glej odločbi VSL II Cp 1537/2017 in VSL I Cp 3075/2016 (točka 7).