UPRS Sodba I U 1393/2016-15

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-102/2015-4 z dne 18. 8. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, območne enote Ljubljana, št. 06122-1940/2013-16 z dne 13. 4. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski upravni organ s tem sklepom odločil, da se ugodi predlogu za odlog izvršbe inšpekcijskega zavezanca A.A.(v tem upravnem sporu prizadete stranke), „za nelegalno nadomestno gradnjo na zemljišču s parc. št. 29/1 k.o. ...“, za katero je bil dne 11. 5. 2015 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, in izvršbo odložil za 5 let, to je do 13. 4. 2021. Kot prav tako izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, se odložena izvršba nanaša na izvršitev inšpekcijske odločbe, s katero je bila odrejena odstranitev omenjenega objekta. Toženka meni, da se postopek prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe vodi zgolj zoper inšpekcijskega zavezanca, torej zoper tistega, ki je po inšpekcijski odločbi dolžan izpolniti tam naloženo obveznost. Druge osebe k temu niso zavezane, poleg tega pa gre za sklep procesne narave, ki se nanaša le na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, naložena obveznost pa se s tem sklepom ne spreminja niti po obsegu, niti po vsebini, saj sklep ne vsebuje odločitve o materialni pravici ali pravni koristi. O tem je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, namreč inšpekcijsko odločbo, tožnik pa iz navedenih razlogov ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o odlogu izvršbe.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je solastnik parcele št. 29/1 k.o. ..., na kateri stoji nelegalna gradnja, povzema okoliščine v zvezi z izdajo sklepa, ki ga je izpodbijal z zavrženo pritožbo in razloge, iz katerih meni, da je ta sklep nezakonit. Posebej poudarja, da so inšpekcijski postopki neločljivo povezani s postopki za razdružitev solastnine na nepremičnini, sodišču pa smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, ker želi, da se postopek izvršbe nadaljuje.

3Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka A.A. pa v odgovoru na tožbo navaja okoliščine, v katerih je prišlo do gradnje objekta, ki je predmet odložene izvršbe in sklepa o odlogu izvršbe. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik kot solastnik zemljišča, na katerem stoji nelegalen objekt, pravni interes za vložitev pritožbe zoper sklep o dovolitvi odloga izvršbe inšpekcijske odločbe, s katero je bila odrejena odstranitev tega objekta, čeprav ni naveden kot inšpekcijski zavezanec.

6Kdo ima (poleg stranke) pravni interes za sodelovanje v postopku, določa 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je to oseba, ki v postopku varuje svoje pravne koristi (prvi odstavek), torej neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (drugi odstavek). Toženka meni, da tožnik v obravnavani zadevi ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pritožbe iz dveh razlogov: ker je sklep, ki ga želi izpodbijati s pritožbo, zgolj procesne narave, oziroma ne pomeni odločitve o kakršnikoli pravici ali pravni koristi, torej tudi tožnikovi ne, poleg tega pa z inšpekcijsko odločbo, katere izvršitev je bila odložena s sklepom, ki ga želi tožnik izpodbijati z zavrženo pritožbo, tožniku ni bila naložena nobena obveznost oziroma iz njega ne izvira nobena njegova pravica. To smiselno pomeni, da že inšpekcijska odločba ni z ničemer posegla v tožnikovo pravno korist, zato do tega ni moglo priti niti s sklepom, ki se nanaša na izvršitev te odločbe.

7Po presoji sodišča sta obe navedeni stališči toženke napačni. Pri tem je sicer res, da sklep o odlogu izvršbe običajno pomeni zgolj odločitev procesne narave, ki vpliva le na čas oprave procesnih dejanj, vendar pa to ne velja za sklep, izdan na podlagi 156.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Že zgolj iz besedila te zakonske norme namreč izhaja, da lahko stranka na podlagi takega sklepa pridobi pravico, da v predmetnem objektu do pet let prebiva oziroma opravlja gospodarsko dejavnost, enako kot v v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica tako po vsebini, kot tudi po trajanju bistveno presega zgolj procesno pravico do odloga izvršbe, zato jo je naslovno sodišče že po dosedanji sodni praksi brez izjeme obravnavalo kot pravico materialne narave, sklep, s katerim je bilo o tej pravici odločeno, pa za upravni akt, s katerim je bilo odločeno o strankini pravni koristi (prim. npr. sodbo I U 1097/2015).

8Taka pravna narava sklepa o odlogu izvršbe, ki je izdan na podlagi 156.a člena ZGO-1, nedvoumno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017. Po tej odločbi je skozi odločanje o odlogu izvršbe po 156.a členu ZGO-1 v gradbenih inšpekcijskih postopkih zagotovljeno sodno varstvo pravice do doma, za kar gre – sodeč po upravnih spisih – tudi v obravnavani zadevi. To že smiselno pomeni, da je s takim sklepom odločeno o pravicah oziroma pravnih koristih posameznika, enako pa izhaja tudi iz 3. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča, po kateri je zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe po 156.a členu ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tako sodno varstvo je namreč po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) načeloma omejeno na upravne akte, ki vsebujejo odločitev o pravni koristi.

9Poleg tega sodišče opozarja še na nadaljnje besedilo tretje točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča, po katerem se sme odločba na podlagi te zakonske določbe odložiti večkrat. To pomeni, da je lahko začasno stanje, vzpostavljeno s takim sklepom, po trajanju primerljivo s trajno ureditvijo pravnih razmerij. Tudi zato po presoji sodišča tožniku ni mogoče odrekati pravnega interesa za izpodbijanje tega sklepa zgolj zato, ker sklepi o odložitvi izvršbe v drugih primerih ne presegajo pomena procesnih sklepov.

10Tako po tožbenih navedbah, kot po podatkih upravnega spisa je tožnik solastnik nepremičnine, na katero se nanaša inšpekcijski ukrep, v zvezi s katerim je bil izdan sklep o odložitvi izvršbe, ki ga želi tožnik izpodbijati z zavrženo pritožbo. To že na prvi pogled pomeni, da inšpekcijski ukrep v času med njegovim izrekom in izvršitvijo vpliva na pravni status celotne tožnikove (solastne) nepremičnine. Pravne posledice izrečenega inšpekcijskega ukrepa v tem času izvirajo že iz izrecnih zakonskih določb 158., 159. in 160. člena ZGO-1, z odložitvijo izvršbe pa se, kot je bilo obrazloženo, utegne učinkovanje teh posledic podaljšati za več let. Povedano drugače: sodišče ne vidi razloga, da se solastnik nepremičnine ne bi mogel tudi z vlaganjem pravnih sredstev zavzemati za vzpostavitev zakonitega stanja te nepremičnine, čeprav mu pravna ali dejanska razmerja preprečujejo osebno oziroma neposredno izvršitev inšpekcijske odločbe. Neposreden zakonski razlog za to so omenjene pravne posledice izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki so določene z zakonom in do izvršitve ukrepa pomenijo radikalno omejitev razpolaganja z nepremičnino oziroma poseg v tožnikov pravni interes.

11Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je toženka zagrešila bistveno kršitev določb postopka, zato je v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker odločitev temelji izključno na razlagi oziroma pravilni uporabi procesnih norm, dokazi, ki so jih predlagale stranke, niso bili pomembni za odločitev. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.