UPRS Sklep II U 91/2018-9

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker meni, da je z razpisano 1. javno dražbo v stečajnem postopku opr. št. St 5742/2014, uvedenem nad toženo stranko kot stečajnim dolžnikom, poseženo v pravico tožeče stranke do osebne lastnine oziroma premoženja. Predmet dražbe razpisane za dne 28. 3. 2018 (pravilno 29.3. 2018) je tudi objekt črpališče, stoječ na parc. št. 1049/3 k.o. ... v zvezi s katerim stečajni dolžnik (tožena stranka v tem upravnem sporu) ne more izkazati lastništva. Zaradi izročitve predmetne zgradbe v posest tožeči stranki je pred sodiščem tekel tudi pravdni postopek, v zvezi s katerim je na podlagi sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 655/2017 z dne 24. 10. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. P 133/2016 z dne 23. 3. 2017 dopuščena tudi revizija (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 386/2017 z dne 8. 3. 2018).

2Tožeča stranka se zaveda, da je na podlagi 3. člena ZUS -1 s tožbo nedopustno izpodbijati dejanja in akte, ki so opravljena oziroma izdana na sodiščih. Vendar v danem primeru svoj pravni interes za vložitev tožbe v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 utemeljuje na dejstvu, da so pristojnosti tožene stranke v stečajnem postopku takšne, da sodišče mora upoštevati ugotovitve stečajnega upravitelja, ki vztraja pri svojih zaključkih, da je upravičen prodajati premoženje, za katerega je tožeča stranka izkazala, da je vknjižena kot njegova lastnica in ga je nujno obravnavati kot sporno premoženje zaradi drugačnega stališča stečajnega dolžnika (upravitelja). V predmetnem stečajnem postopku nima položaja stranke, saj gre za stečajni postopek nad toženo stranko, zato zoper tako izkazane kršitve nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. Predlaga, da se ugotovi, da je z razpisom javne dražbe za objekt črpališče, ki je na nepremičnini parc. št. 1049/3 k.o. ..., poseženo v pravico do osebne lastnine in dedovanja iz 33. in 67. člena Ustave RS. Zahteva tudi, da se toženi stranki prepove nadaljnje poseganje v lastninsko pravico na navedeni nepremičnini in sicer tako, da se prepove prodaja navedenega objekta v okviru stečajnega postopka do rešitve revizije, ki je dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. II DoR 386/2017 z dne 8. 3. 2018. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3Po vložitvi tožbe je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, da se toženi stranki prepove prodaja stvari oziroma premoženja, ki se prodaja na parc. št. 1049/3 k.o. ... na razpisanem naroku za javno dražbo dne 28. 3. 2018 in tudi kasneje, dokler ne bo odločeno o reviziji v pravdni zadevi P 133/2016 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu. V razlogih za izdajo začasne odredbe se sklicuje na tožbene navedbe in stališče stečajnega upravitelja, ki vztraja pri tem, da je njegovo stališče glede prodaje pravilno in to kljub temu, da ne more izkazati lastninske pravice na stvareh, ki se nahajajo na parc. št. 1049/3 k.o. ... Prepričana je, da z dejanskim stanjem izpolnjuje predpisane postavke za izdajo začasne odredbe, ki so predpisane v 272. členu ZIZ. Tudi v tožbi je že opredeljeno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode. S prodajo premoženja, ki ni last stečajnega dolžnika oziroma zanjo stečajni dolžnik ne more izkazati lastninske pravice, bi tožeči stranki nastala škoda. Škoda bi nastala tudi eventualnemu kupcu. S tem je izpolnjena predpostavka iz 2. alinee 272. člena ZIZ. Navaja, da je dejansko izpolnjena tudi predpostavka iz 3. alinee navedenega člena, ker toženi stranki ne more nastati nobena škoda.

K I. točki izreka:

4Tožba ni dovoljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic zoper razpis 1. javne dražbe, ki jo je v skladu s 334. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 5742/2014-497 z dne 24. 1. 2018 za dne 29. 3. 2018 objavil stečajni upravitelj stečajnega dolžnika družbe A. d.o.o. - v stečaju (tožene stranke v tem upravnem sporu) in na kateri se prodaja premoženje, na katerem je vpisana lastninska pravica tožeče stranke.

6V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno varstvo, ki je zagotovljeno strankam v primeru, ko uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, a nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

7Že Vrhovno sodišče je v svoji praksi (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016) poudarilo, da morajo biti za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic, zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi in tako dalje. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tako je tožba dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa državne oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči.

8V subsidiarnem upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave RS ter na podlagi 4. člena ZUS-1 se posameznika tako varuje pred vsemi posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti, itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). To sodno varstvo torej varuje ustavne pravice vsakogar pred nezakonitim izvajanjem oblasti, če mu ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Vendar pa po drugi strani do tega sodnega varstva v upravnem sporu ni upravičen, kdor sploh ni bil izpostavljen izvrševanju javne oblasti in z njim ni bil prizadet v njegovem ustavno varovanem položaju. Ob drugih oblikah prizadetosti pravnega položaja lahko prizadeta oseba uveljavlja druge, temu ustrezne oblike sodnega varstva. Odločitev v tej zadevi je torej odvisna od vprašanja ali je sporno dejanje stečajnega upravitelja v obravnavani zadevi mogoče šteti za dejanje javne oblasti, ki je poseglo v ustavne pravice tožeče stranke.

9Vlogo stečajnega upravitelja v postopkih stečaja ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki v oddelku 3.6 oziroma v členu 97 in nadaljnjih določa temeljna pravila o upravitelju. Med drugim določa, da stečajni upravitelj v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa; da mora upravitelj na zahtevo sodišča predložiti svoje pisno poročilo o posamezni zadevi, ki je pomembna za potek postopka ali varovanja ali uresničitev interesov upnikov v tem postopku (100. člen); da sodnik, ki vodi postopek, daje upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna; da se upravitelj imenuje kot fizična oseba (117. člen); z zakonom pa so določeni tudi razlogi za razrešitev upravitelja, o kateri odloči sodišče (117. in 118. člen). V skladu z določbo 334. člena citiranega zakona pa je upravitelj dolžan v primeru, če sodišče odloči, da se prodaja premoženja opravi na podlagi javne dražbe, v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa sodišču predložiti razpis javne dražbe zaradi javne objave.

10Na podlagi povedanega sodišče zaključuje, da je upravitelj 1. javno dražbo za dne 29. 3. 2018 objavil na podlagi sklepa sodišča št. St 5742/2014-497 z dne 24. 1. 2018 o prodaji premoženja stečajnega dolžnika (tožene stranke v tem upravnem sporu). Gre torej za dejanje, ki predstavlja zgolj izvrševanje obveznosti, ki so bile posledica odločitve sprejete s strani stečajnega sodišča in ne pomeni oblastvenega posega v pravni položaj tožeče stranke. Po določbi 3. člena ZUS-1 pa, kot je bilo že navedeno, upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

11Ker tudi sicer iz tožbenih navedb izhaja, da se je tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim (nezakonitim) ravnanjem stečajnega upravitelja, v skladu s postopkom, ki ga v zvezi z delom in odgovornostjo stečajnega upravitelja predpisuje ZFPPIPP, obračala na stečajno sodišče, ki je v skladu z ZFPPIPP tudi pristojno odločati o razrešitvi stečajnega upravitelja, to po presoji sodišča že samo po sebi pomeni, da je v takem primeru sodno varstvo zagotovljeno. Zato upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred rednimi sodišči in tam sprejetimi odločitvami. 4. člena ZUS-1 v povezavi s 175. členom Ustave RS pa tudi ni mogoče razlagati tako, kot zatrjuje tožeča stranka v tožbi, da ima zaradi tega, ker ne more vplivati na odločitev stečajnega upravitelja glede prodaje spornega premoženja, vselej možnost upravnega spora. Morebitne kršitve lahko tožeča stranka uveljavlja s pravnimi sredstvi v okviru sodnega postopka (kar je storila z vložitvijo revizije v pravdnem postopku, v katerem se presoja utemeljenost njenih navedb v zvezi z lastništvom sporne nepremičnine), po izčrpanju teh sredstev pa ima v vsakem primeru, če meni, da gre za kršitev ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.

12Glede na to, da po presoji sodišča niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi po 4. členu ZUS-1 je sodišče ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

13Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe in se pri tem neutemeljeno sklicevala na določbe ZIZ. Začasna odredba je v ZUS-1 posebej urejena v 32. členu. Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe je vložena tožba. Ker procesne predpostavke za obravnavo tožbe v upravnem sporu niso bile izpolnjene, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

14Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.