VSM Sodba II Kp 20665/2016

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati takso v višini 120,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je 9. 10. 2017 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in če bo v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe plačala B. B. 1.500,00 EUR, sicer bo določena kazen tudi izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati sodno takso in nagrado ter potrebne izdatke oškodovankinega pooblaščenca, oškodovanki pa še po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 1.500,00 EUR, pod izvršbo. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 20665/2016.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih s seboj v nasprotju. Po eni strani je bilo v razlogih ugotovljeno, da je obdolžena dobro vedela, da sanacije ni in ne bo opravila, spet po drugi, je priča C. C. povedal, da je sanacijo opravil nekaj dni po poplavi.

5Kršitev ni podana. Razlogi si v precejšnji meri nasprotujejo tedaj, ko je v posledici onemogočena seznanitev z vsebino sodne odločbe in/ali, ko je za to onemogočen njen dejanski ali pravni preizkus. Za kaj takšnega pri povzetem delu ne gre, ampak je posredi pritožnikovo nasprotovanje ugotovljenim odločilnih dejstvom. To je predmet drugega izpodbojnega razloga, pri katerem bo treba upoštevati še, da navedena ugotovitev sodišča prve stopnje in izpovedba zgornje priče v pritožbeni obrazložitvi nista bili celovito povzeti ter da ju je po njuni umestitvi (vrnitvi) v ustrezni kontekst razumeti natanko tako, kot to izhaja iz sicer razumljivih razlogov sodbe.

6Neugotovljenih odločilnih dejstev pritožbeno sodišče iz pritožbene obrazložitve ni razbralo, zmotno pa so bila ta dejstva po pritožniku ugotovljena zato, ker je obdolžena glede na naravo razmerja s F. K., verjela, da je bila sanacija v stanovanju B. B. v obsegu iz izdanega računa dejansko opravljena. Nič drugače ne bi bilo v primeru običajnega civilnopravnega razmerja med obdolženo in F. K., saj njegovih zatrjevanj o sanaciji stanovanja zaradi obnašanja B. B. ni mogla preverjati, za pričo C. C., ki je to stanovanje saniral po nesorazmerno nižji ceni od tiste iz izdanega začasnega računa, pa ni vedela. Glede na to je mnenja, da bi na zatožni klopi moral sedeti nekdo drug, še zlasti, ker je bilo potem stanovanje B. B. za njegov dolg prodano.

7Podobno kot zgoraj izhaja že iz obdolženkinega zagovora, ki ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo. Najprej, ker niti po izvedbi priče F. K. in še manj po izvedbi priče M. Z., obdolženkina dejanska nevpletenost v zadevo ne more držati, kot posledično ne more držati smiselno zatrjevanje, da je obdolžena začasni račun izdala v zmotnem prepričanju, da je bilo stanovanje B. B., sicer po drugem v navedenem obsegu tudi sanirano.

8Narava razmerja med obdolženo in F. K., na katero se pritožnik hkrati sklicuje, je brez pomena. Dejstvo je namreč, da sta se oba navedena v obravnavanem obdobju poznala, da je bilo po razumljivih razlogih sodbe M. Z. jasno, da se je F. K. za sanacijo škode v stanovanju B. B. dogovoril z obdolženo, da je ta izdala predračun še z višjim zneskom od tistega z začasnega računa, da je denar za sanacijo, ki je sama ni opravila, prejela in da ga niti F. K. kot domnevno neposrednemu izvajalcu sanacije ni izročila. Le zadnje bi smiselno zatrjevano zmotno prepričanje obdolženke potrjevalo, medtem ko vse drugo pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta obdolžena in F. K. delovala povezano ter še, da je obdolžena vedela, da je s strani oškodovane gospodarske družbe prejela plačilo za nekaj, kar dejansko v stanovanju B. B. ni bilo opravljeno. Izpovedba priče C. C. je glede tega dovolj zgovorna, v obdolženkinem zagovoru zatrjevana kompenzacija za sestavo prodajne pogodbe, ki naj bi zgornjo ne-izročitev denarja opravičevala, pa niti po presoji pritožbenega sodišča logično ni vzdržna. Ne samo zaradi časovne razlike med škodnim dogodkom in dnem, ko je bila sklenjena prodajna pogodba, ampak še, ker je kompenzacija v razmerju do B. B., ki sanacije v stanovanju v nobenem primeru ni opravljala, nesmiselna. Drugače je v razmerju do F. K., vendar se obdolžena v tej smeri ni zagovarjala, imenovani pa kompenzacije v izpovedbi ni omenjal. Pritožbena ocena obdolženkinega zagovora tako po primerjavi z oceno sodišča prve stopnje nima ustreznih dokaznih podlag in ne logične opore za dvom v katerokoli izmed odločilnih dejstev, ki bi zato moralo biti v novem sojenju še enkrat dokazovano.

9Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženi izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini in dolžini ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja ter obdolženkini krivdi in še, da tako izrečena kazenska sankcija niti zaradi določenega posebnega pogoja ni čezmerna.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) je o pritožbi zagovornika obdolžene odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 in številkah 7111, 71113 ter 7122 Taksne tarife.

12Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženkinih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.