VDSS Sodba Psp 431/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino 50.000,00 EUR za materialno in 50.000,00 EUR za nematerialno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da ni bilo ugotovljeno krivdno ravnanje tožene stranke pri odločanju o tožničini pravici, nadalje, da tožnica ni navedla dejstev, na katere opira svoj tožbeni zahtevek, niti predlagala dokazov, s katerimi bi podprla svoje navedbe in posledično svoj zahtevek. Tožnica tekom postopka ni predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval zatrjevan nastanek nematerialne škode, prav tako ni dokazala višino materialne škode.

2Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da se lahko nezakonito in protipravno ravnanje državnih ali drugih organov smatra kot škodni dogodek, če ima tako ravnanje posledice za državljana v smislu odškodninskega prava. Kot tako se lahko smatra izdajo upravne odločbe, ki ureja eksistenco zdravstvenega zavarovanca - državljana, če se ta odločba izda šele v nerazumno poznem roku oziroma z nekajletnim zamikom, kar je v predmetni zadevi storila tožena stranka. Navaja, da je 7. 3. 2013 prejela odločbi z dne 29. 12. 2012 in 18. 2. 2013 o prenehanju pravice do družinske pokojnine z dnem 31. 8. 2011 in da se zavrne zahteva sina tožnice za podaljšanje pravice do družinske pokojnine. Zoper vse tri odločbe se je 31. 3. 2013 pritožila, vendar je bilo o pritožbi odločeno šele z odločbo z dne 15. 5. 2014, katero je prejela 21. 5. 2014. Sin je bil odjavljen iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zdravstveno zavarovanje in v zvezi s tem zdravljenje hude psihične bolezni (paranoidna shizofrenija), nujno potrebuje. O prenehanju obveznega zdravstvenega zavarovanja sina je bila obveščena ob obisku psihiatrične ambulante v Zdravstvenem domu A., s strani medicinske sestre pri sprejemu. Toženec ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 15. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in ni sporočil zavodu spremembe podatkov o zavarovani osebi v predpisanem roku 8 dni. S tem je tožnici bilo onemogočeno aktivno iskanje zaposlitve na trgu dela in med drugim tudi možnost odprtja samostojne dejavnosti (vedeževanja), katero je v času od meseca novembra 2001 do meseca marca 2003, kot samostojna podjetnica, opravljala. Za preživetje sina in sebe je bila primorana na pristojnem CSD B. zaprositi najprej za izredno denarno socialno pomoč ter zaradi nerazumno dolgega odločanja tožene stranke tudi za prejemanje redne denarne socialne pomoči. V kolikor bi tožena stranka v zakonitem roku izdala odločbo, bi imela možnost nastopanja na trgu dela na primer kot sobarica ali kot samostojna podjetnica. V nadaljevanju pritožbe pritožnica pojasnjuje, koliko prejemkov je dobila s strani Centra za socialno delo B. ter koliko bi lahko zaslužila v tem obdobju iz naslova s. p. oziroma če bi se zaposlila kot sobarica. Ne strinja se s tem, da toženka ni ravnala protipravno. Edini razlog za dolgotrajnost pritožbenega postopka ni bil ZUJF kot to navaja toženka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe tožene stranke z dne 29. 12. 2012 (dve) in z dne 18. 2. 2013), ki jih je tožnica prejela dne 7. 3. 2013 in zoper njih vložila pritožbo dne 21. 3. 2013. O pritožbi je tožena stranka (zoper vse tri odločbe) odločila z odločbo z dne 15. 5. 2014, odločbo je tožnica prejela 21. 5. 2014.

6Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da je pravna podlaga v predmetni zadevi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), ki v 196. členu določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Obligacijska razmerja ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), ki v 131. členu določa, da tisti, ki drugemu povzroči škodo, je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

7Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke in sicer nastanek oziroma obstoj pravno priznane škode, nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja škode. V skladu s prvim odstavkom 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi opravljanjem svojih funkcij.

8Iz tožbe ni razvidna višina škode, ki jo je tožnica vtoževala. V zvezi s tem tožnica ni predložila dokazov o psihičnem stanju in duševnih bolečinah, do katerih naj bi prihajalo zaradi dolgotrajnega odločanja toženca o priznanju oziroma nepriznanju pravice do družinske pokojnine, niti v čem je bil nastanek materialne škode.

9Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi, upoštevajoč določila ZPP o materialno procesnem vodstvu, tožeči stranki zastavilo vrsto vprašanj tudi v zvezi z nastankom in višino škode. V zvezi z nematerialno škodo je tožnica odgovorila, da nima dokazov glede nematerialne škode, da pa je hodila v psihiatrično ambulanto k dr. C.C. v Zdravstveni dom A. in da se je o višini nematerialne škode posvetovala z različnimi odvetniki, ki pa je niso želeli zastopati. Materialna škoda ji je bila povzročena s tem, da se bi prijavila na Zavod RS za zaposlovanje in iskala delo in v kolikor ga ne bi dobila, bi odprla samostojno podjetništvo.

10Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z višino tožbenih zahtevkov je potrebno slediti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica v tožbi ni specificirala višine tožbenega zahtevka, niti tega ni storila do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. O škodi ni predložila nobenega takega dokaza, ki bi potrjeval zatrjevani nastanek nematerialne škode, niti ni navedla, v čem bi se ta nematerialna škoda (eventualne pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in drugo) izkazovala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.

11Že iz navedenega razloga (ker morajo biti kumulativno izpolnjene vse štiri postavke odškodninske odgovornosti), je potrebno pritožbo tožnice zavrniti in se tako pritožbeno sodišče ne opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na protipravnost ravnanja toženke.

12Tožnica ima sicer prav, da bi bila dolžna tožena stranka v skladu s Zakonom o splošnem upravnem postopku izdati odločbo in o njeni pritožbi odločiti v zakonsko določenem roku po določbi 179. člena ZPIZ-2 v roku štirih mesecev od dneva uvedbe postopka, vendar gre za tako imenovani instrukcijski rok, ki predstavlja navodilo organom, da naj v določenem roku opravi procesno dejanje in izda odločbo. Ima pa vložnik pritožbe na razpolago tudi ukrepe, da pospeši izdajo odločbe. V primeru postopka na drugi stopnji, lahko vloži urgenco na organ druge stopnje in zahteva, da ta odloči v naslednjih 7 dneh. V primeru, da organ druge stopnje ne odloči tudi po pozivu vložnika, šteje molk organa druge stopnje kot fiktivna zavrnitev pritožbe in ima vložnik pravico vložiti tožbo zaradi molka organa. Tožnica, ki je navajala, da se je o situaciji posvetovala pri različnih odvetnikih, navedenega postopka pri toženi stranki ni uporabila.

13Šele v pritožbi navajanje dejstev in opredeljevanje višine posamične škode (tako materialne kot nematerialne), je v nasprotju z določilom 337. člena ZPP. V pritožbi namreč sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (torej če jih brez svoje krivde ni mogel navesti do takrat). Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s tem, se ne upoštevajo. Tožnica v pritožbi ne pove, zakaj ni navedb in dokazov glede višine zatrjevane škode predložila do konca naroka za glavne obravnavo. Tako pritožbeno sodišče šteje, da je upoštevajoč prvi odstavek 337. člena ZPP, tožnica v zvezi s temi pritožbenimi navedbami, prekludirana.

14Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.