196. člen ZPIZ-2

Odločilna je pravna narava informativnega izračuna oziroma sporočila o predvidenem datumu upokojitve. Informativni izračun zaradi svoje informativne narave nima nobenih pravnih posledic ne za tožečo stranko, ne za toženo stranko. Gre za obvestilo, ki ima zgolj informativno naravo, ne pa za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v dopisu posebej opozorjena, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je zgolj informativne narave, zato je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine. Tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj v okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oziroma od potrebne skrbnosti. Tožnici je glede na njeno zaprosilo posredoval pisno informacijo, da bo predvidoma 7. 8. 2022 izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob posredovanju te informacije je upošteval dejansko stanje, kakršno

Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu ZPIZ-2 je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno. V okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi tožena stranka, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je treba izhajati iz narave njenega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ ali pa nosilec javnih pooblastil pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Po ustaljeni sodni praksi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca na podlagi 196. člena ZPIZ-2 mora biti ravnanje zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razloga odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri izvajanju funkcije odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje protipravno. Takšno postopanje v zadevi zagotovo ni izkazano.

Glede vodenja podatkov v matični evidenci zavarovanec je tožena stranka odvisna od podatkov, ki jih ji sporočijo zavezanci za posredovanje podatkov. S podatkom, kdaj je tožnik služil vojaški rok, tožena stranka očitno ni razpolagala. To pa je vodilo k napačni ugotovitvi tožnikove pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Tožnik je dobil pisno informacijo in bi enako, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik lahko odreagiral in toženo stranko opozoril na napako. Tega pa ni storil. Tudi kasneje, ko mu je bila izdana nova pisna informacija, ni opozoril avstrijskega nosilca zavarovanja o predhodno sporočenem napačnem podatku glede dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji. Torej tudi če ni tožena stranka avstrijskemu nosilcu zavarovanja po ugotovitvi napake posredovala popravljene podatke, to še ne pomeni, da gre za ravnanje, ki bi kazalo na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava oziroma da bi bilo ravnanje tožene stranke oziroma referentov, ki so vodili postopek, samovoljno oziroma arbitrarno.

Ravnanje zaposlenih delavcev tožene stranke mora biti takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje zaposlenih delavec pri toženi stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, torej da bi brez utemeljenih razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Ker v sporni zadevi toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem tudi ni izpolnjen en od kumulativno predpisanih pogojev za ugotovitev odškodninske obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja za sporno leto sama po sebi ne pogojuje ugoditvene sodbe o vtoževani odškodnini, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi s 131. členom OZ. Za odškodninsko odgovornost toženega ZPIZ-a po 196. členu ZPIZ-25 bi po ustaljeni sodni praksi moralo biti ravnanje pri njem zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno bi moralo biti dovolj hudo in brez slehernih razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno v smislu civilnega delikta. V obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni izkazano. Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta, niti je ni mogoče šteti za eklatanten primer zavestnega p

Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2). Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da v konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožnik toženi stranki neutemeljeno očita, da ni upoštevala ustaljene sodne prakse kot izhaja iz odločb vrhovnega sodišča, ki jih citira, saj v času odločanja tožene stranke, te odločbe še niso bile sprejete.

Nikakor ne more biti protipravno ravnanje toženca, ko tožniku, ob sicer res za nazaj priznani pravici do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ni plačal prispevkov niti obdobja prejemanja tega nadomestila ni upošteval pri določitvi pokojninske osnove, torej pri odmeri starostne pokojnine. Nasprotno. Pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot jo je urejal ZPIZ sama po sebi ne pomeni vključenosti v obvezno pokojninsko zavarovanje, niti plačevanja prispevkov. Obravnavanega nadomestila za čas, ko tožnik ni bil niti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ni mogoče upoštevati pri odmeri starostne pokojnine.

V konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnica ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje pogojev za molk organa po določbi četrtega odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP, niti pogojev po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, ni ugotavljalo. Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, to je delavcev tožene stranke, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna up

Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.

Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 394. členu ZPIZ-2, kjer je urejeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, da se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. V navedenem zakonu so pogoji določeni v 36. členu. Zavarovanec se skladno s prvim odstavkom 36. člena ZPIZ-1 upokoji ob starosti 58 let ter ob doseženih 40 let pokojninske dobe. Tožnik je sicer pogoj starosti dopolnil, vendar pa ni dopolnil pogoja pokojninske dobe, kar pomeni, da ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogojev pa tudi ne izpolnjuje po 27. členu ZPIZ-2, saj je prav tako zahtevanih 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 9. 2014 dalje utemeljeno zavrnilo. Ravnanje upravnih organov so v postopkih odločanja protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Protipravnost je tako podana v prim

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato

Tožnik je na glavni obravnavi s pisno vlogo smiselno predlagal spremembo tožbe na odpravo odločbe tožene stranke z izdajo nove odločbe, s katero mu bo priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro in vse ostale pravice od 8. 6. 2011 dalje ter na temelju 196. člena ZPIZ-2 povrnjena škoda z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Take predlagane spremembe tožbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo. V kolikor bi sodišče dopustilo predlagano spremembo tožbenega zahtevka v smeri, da se odpravi odločba tožene stranke in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje zaradi priznanja invalidnine (in celo drugih pravic iz invalidskega zavarovanja od 8. 6. 2011), ne bi bilo pogojev za meritorno sojenje v zadevi. Izpodbojne tožbe zoper pravnomočne upravne odločbe namreč niso dopustne.

Tožnica je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložila dne 6. 11. 2012, zato se ji starostna pokojnina v skladu z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 lahko izplačuje za največ šest mesecev za nazaj, torej od 1. 6. 2012 dalje.