VSL Sodba in sklep I Cpg 204/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 732,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine iz naslova navadne škode v znesku 11.153,12 EUR in iz naslova izgubljenega dobička v znesku 11.344,03 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 do plačila (I). S sklepom je zavrglo tožbo s podrednim tožbenim zahtevkom (II). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.182,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III).

2Zoper navedeno sodno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (pritožbo sicer vlaga zoper sodbo, vendar pa z njo izpodbija tudi II. točko izreka, ki je po vsebini sklep). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi protipravnega ravnanja organov tožene stranke v postopku oddaje javnega naročila. Tožeča stranka je naročniku javnega razpisa (Direkciji RS za ceste) in Državni revizijski komisiji (DKOM), ki je zavrnila revizijo tožeče stranke zoper sklep o izbiri ponudnika, očitala, da sta v postopku oddaje in revizije javnega naročila upoštevali ponudbo izbranega ponudnika kot popolno, kljub temu, da je na dan roka za oddajo ponudb obstajala zapadla obveznost tega ponudnika do tožeče stranke kot njegovega podizvajalca iz predhodnega postopka javnega naročanja in do družbe S. d. o. o. S tem sta prekršili določilo šestega odstavka 44. člena takrat veljavnega Zakona o javnih naročilih (ZJN-2, Uradni list RS št. 18/2011), ki je določal obveznost ponudnika, da ponudbi predloži izjavo, da ima plačane vse zapadle obveznosti do podizvajalcev v predhodnih postopkih javnega naročanja. Odločitev DRSC in DKOM naj bi bila nezakonita tudi zaradi neizpolnjevanja referenčnega pogoja s strani izbranega ponudnika.

4Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da niti ravnanje naročnika DRSC niti ravnanje DKOM ni bilo protipravno. Svojo odločitev je izčrpno obrazložilo in se pri tem opredelilo do vseh relevantnih očitkov tožeče stranke, izvedlo je vse potrebne dokaze, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da sta obe sodbi, izdani v istovrstnih zadevah med istima pravdnima strankama, na kateri se je sklicevalo prvostopno sodišče (5. točka obrazložitve), do odločitve pritožbenega sodišča v tej zadevi že postali pravnomočni (sodba VSL I Cpg 108/2016, I Cpg 1025/2016). S citiranima sodbama je bila tako potrjena pravilnost materialnopravnih stališč, ki so jih zavzela prvostopna sodišča v identičnih zadevah. Sicer pa tudi sklicevanje sodišča na argumente in razloge iz nepravnomočnih sodb ne predstavlja nikakršne kršitve, še posebej, ker je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke obravnavalo povsem samostojno in v predmetni pravdi odgovorilo na vsa relevantna dejanska in pravna vprašanja. Pravilno je tudi zavrnilo s strani tožeče stranke predlagane dokaze z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale, da bi se pogodba v primeru, če bi tožena stranka izločila izbranega ponudnika, sklenila s tožečo stranko. Ni sicer izključeno, da se v dokaznem postopku ne bi smela dokazovati hipotetična dejstva, t.j. dejstva, ki naj bi se zgodila, če bi se stvari odvijale drugače (npr. dokazovanje izgubljenega dobička skoraj v celoti temelji na hipotetičnih dejstvih). Vendar pa ima prvostopno sodišče prav, da morajo priče tudi v tem primeru izpovedovati le o resničnih dejstvih, ki so jim bile priča, in ki napotujejo na hipotetična (npr. da so prisostvovale razgovorom, da imajo stranke namen skleniti pogodbo, do sklenitve katere potem ni prišlo), pri čemer je seveda treba tudi takšno soglasje volj za sklenitev pogodbe dokazati na strani vseh pogodbenih strank, ki naj bi jo sklenile. Sicer pa je bilo dejstvo, s kom bi naročnik sklenil pogodbo o oddaji javnega naročila, če je ne bi z izbranim ponudnikom, kot tudi dejstvo, ali je tožeči stranki zaradi ravnanj tožene stranke nastala kakšna škoda, nerelevantno in zato nepotrebno dokazovanja. Edino pravno odločilno vprašanje v tem postopku, s katerim se je sodišče prve stopnje ukvarjalo, je bilo, ali je bilo ravnanje organov tožene stranke v postopku oddaje in revizije javnega naročila protipravno. Negativen odgovor na to vprašanje je zadostoval za zavrnitev tožbenega zahtevka in se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem drugih predpostavk odškodninske odgovornosti.

6Sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti zavzelo pravilno materialnopravno izhodišče, da je pod protipravnostjo ravnanja državnega organa (v obravnavanem primeru tako DRSC kot DKOM) šteti le kvalificirano napačnost ravnanja, saj vsaka napaka, t.j. zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali napačna razlaga materialnega prava, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Protipravnost, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost državnega organa, mora biti zelo očitno napačna, samovoljna ali arbitrarna, kot je to sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v 9. in 12. točki obrazložitve in se pri tem pravilno sklicevalo tudi na ustaljeno sodno prakso. To pa seveda pomeni, da sodišče v postopku na podlagi 26. člena Ustave RS, ko presoja ravnanje državnega organa, nima vloge temu organu nadrejene redne ali izredne inštance. Preizkus protipravnosti njegovega ravnanja po vsebini torej ne zajema izčrpne in podrobne analize izvedenega postopka javnega naročanja, ponavljanja izvedenih dokazov in njihove ocene ter v končni fazi presoje pravilnosti izbire oziroma odločitev DRSC in DKOM. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba ocenjevati, ali je bila odločitev DRSC o izbiri ponudnika oz. potrditev te izbire s strani DKOM, pravilna. Sodišče je moralo presoditi le, ali očitana ravnanja DRSC in DKOM ustrezajo opisanim kvalificiranim merilom protipravnosti, ali je mogoče tem ravnanjem očitati samovoljnost, arbitrarnost ali očitno napačnost. Ni torej pomembno, ali so bile odločitve državnih organov v celoti pravilne, lahko so bile tudi nepravilne, vendar niso protipravne, če so bile v skladu z možno in smiselno logično in argumentirano razlago zakonskih načel in določil. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da ravnanje državnih organov (DRSC in DKOM) ni imelo znakov zahtevane kvalificirane napačnosti.

7Ponudba izbranega ponudnika je bila popolna, saj je le ta predložil v razpisu javnega naročila zahtevano izjavo, da nima neporavnanih obveznosti do svojih podizvajalcev iz predhodnih postopkov oddaje javnih naročil. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da se ta izjava izbranega ponudnika ni izkazala za popolnoma resnično. Vendar sta državna organa povsem razumno in korektno obravnavala tovrstne očitke tožeče stranke. V zvezi z obveznostjo, ki naj bi jo izbrani ponudnik imel do družbe S. d. o. o., kot prvo, ni bilo trditev o tem, iz katerega predhodnega postopka oddaje javnega naročila naj bi izvirala obveznost izbranega ponudnika do te družbe; kot drugo, pa je izbrani ponudnik z družbo S. d. o. o. sklenil dogovor o obročnem plačilu, s katerim sta odložila zapadlost terjatve. Dolg izbranega ponudnika do tožene stranke iz naslova neplačanih zamudnih obresti v višini 980,32 EUR pa je bil utemeljeno ocenjen kot sporen, saj je o njem tekel spor pred sodiščem. Tudi na očitke tožeče stranke, da ponujene reference izbranega ponudnika niso skladne z zahtevo tožene stranke glede vsebine referenc, je DKOM izčrpno in tehtno odgovoril. Ne nazadnje se trditve tožeče stranke, da subjekt, ki je predložil reference za izgradnjo mosta in s tem izkazal svojo usposobljenost za izgradnjo mosta, v nobenem oziru ni usposobljen za rekonstrukcijo mosta, ker gre pri tem za povsem drugačno tehnologijo del, upirajo tudi laičnemu zdravorazumskemu „prima facies“ razlogovanju, in bi terjale bistveno bolj konkretizirano in z dokazi podprto utemeljitev, kot jo je ponudila tožeča stranka. Trditi in dokazati bi morala, da je že sama misel, da državni organ šteje za izgradnjo mostu usposobljenega izvajalca, strokovno usposobljenega tudi za njegovo rekonstrukcijo, sprta z vsemi profesionalnim standardi, skrajno nerazumna, samovoljna ali arbitrarna. Takih trditev, ki bi izkazovala že večkrat poudarjeno kvalificirano napačnost odločitev organov tožene stranke, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni niti podala in še manj dokazovala.

8Ne nazadnje pa je treba ravnanje organov, ki so odločali v postopku javnega naročila, presojati tudi z vidika njihove dolžnosti upoštevanja interesov vseh udeležencev, ki nastopajo v takšnem postopku. V postopkih javnega naročanja se, kot je opozorilo tudi sodišče prve stopnje, prepletajo javnopravni in zasebni civilnopravni interesi, ki so si marsikdaj lahko v nasprotju in med katerimi je treba v vsakem posameznem primeru poiskati ustrezno ravnotežje. Načela javnega naročanja zahtevajo, da je postopek javen in transparenten, da so vsi pogoji, ki jih naročnik terja od kandidatov, v javnem razpisu določeni čimbolj jasno, natančno in nedvoumno in da se naročnik drži pravil, ki jih je sam določil ter vse ponudnike enakopravno obravnava. Vendar pa ima naročnik, četudi državni organ, v postopku oddaje javnih naročil tudi položaj civilnopravnega subjekta, ki nastopa kot samostojen nosilec pravic in obveznosti in sklepa civilnopravna obligacijska razmerja z ostalimi subjekti na trgu. V tej vlogi je dolžan skrbeti tudi za lastne interese, ki so praviloma v tem, da sklene posel z zase najugodnejšim ponudnikom. Tako se zastavi vprašanje, ali je izpolnjen resnični smoter predpisov o javnih naročilih, da naročnik zavrne najugodnejšega ponudnika iz razloga, ker le-ta (recimo, da nesporno) dolguje svojemu podizvajalcu znesek 980,32 EUR in je namesto tega dolžan sprejeti 73.298,00 EUR dražjo ponudbo drugega ponudnika. V okviru iskanja uravnoteženosti vseh teh interesov je treba po mnenju prtiožbenega sodišča naročniku dopustiti tudi polje proste presoje, če le tej presoji ni mogoče očitati očitne nerazumnosti, samovolje ipd.

9Stališče tožeče stranke, ki veje tudi iz pritožbe, da so postopki in pravila javnega naročanja namenjeni zgolj in samo ponudnikom in da gre samo za njih in za njihov pravni položaj in da je treba vsako najmanjšo kršitev sankcionirati, pa četudi krepko v naročnikovo breme, je po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju s temeljnimi načeli tako ustavnega kot obligacijskega prava. Tudi pritožbeni ugovor, da bi moral naročnik prekiniti postopek izbire najugodnejšega ponudnika in čakati na pravnomočno sodno odločitev o dolgovih tega ponudnika iz njegovih obligacijskih razmerij s tretjimi, izvira iz istega napačnega izhodišča, da se v postopkih javnega naročanja vse vrti samo okoli ponudnikov, ki naj bi jim bili povsem podrejeni tudi naročnikovi legitimni interesi.

10Zaključek prvostopnega sodišča, da v ravnanju organov toženih strank ni bilo zaslediti nikakršne samovoljnosti oziroma arbitrarnosti niti očitno materialnopravne napačnosti je bil tako pravilen in ga pritožbeni razlogi niso uspeli izpodbiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zoper odločitev iz II. točke izreka sodbe pa tožeča stranka ni uveljavljala nobenih razlogov. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo.