44. člen ZJN-2-UPB5

Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU. Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2) obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen. Materialno trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato za vsako očitano nepravilnost morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi zatrjevano nepravilnost potrjevala in za svoje trditve predlagati ali predložiti dokaze. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka

Sodišče v postopku na podlagi 26. člena Ustave RS, ko presoja ravnanje državnega organa, nima vloge temu organu nadrejene redne ali izredne inštance. Preizkus protipravnosti njegovega ravnanja po vsebini torej ne zajema izčrpne in podrobne analize izvedenega postopka javnega naročanja, ponavljanja izvedenih dokazov in njihove ocene ter v končni fazi presoje pravilnosti izbire oziroma odločitev DRSC in DKOM. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba ocenjevati, ali je bila odločitev DRSC o izbiri ponudnika oz. potrditev te izbire s strani DKOM, pravilna. Sodišče je moralo presoditi le, ali očitana ravnanja DRSC in DKOM ustrezajo opisanim kvalificiranim merilom protipravnosti, ali je mogoče tem ravnanjem očitati samovoljnost, arbitrarnost ali očitno napačnost. Ni torej pomembno, ali so bile odločitve državnih organov v celoti pravilne, lahko so bile tudi nepravilne, vendar niso protipravne, če so bile v skladu z možno in smiselno logično in argumentirano razlago zakonskih načel in določil. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da ravnanje državnih organov (DRSC in DKOM) ni imelo znakov zahtevane kvalificirane napačnosti.

Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Tako je (tudi) odločanje upravnih organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. In zato vsaka zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali drugačna razlaga pravnega predpisa (tudi v teh primerih), tako po stališču sodne prakse, kot pravne teorije, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Tudi ustaljena sodna praksa s protipravnostjo ravnanja državnega organa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pri

Ustaljena sodna praksa Sodišča EU za primer, da ni ugotovljena zadostna stopnja škodljivosti za konkurenco, napotuje na ugotavljanje učinkov. Tudi po mnenju sodišča je določbe 32. člena ZPOmK-1 treba razlagati v pomenu, da se podjetje na privilegirano komunikacijo lahko sklicuje le v preiskavi.

Vsak ponudnik v postopku oddaje javnega naročila, če se mu očitajo neplačane obveznosti do podizvajalcev, ima pravico ugovarjati, da le te ne obstojijo, in to ne glede na to, ali o teh obveznostih že teče spor pred rednim sodiščem, ali ne (sprožitev sodnega spora je v takšnih situacijah praviloma odvisna od podizvajalca in ne ponudnika). To pa ne pomeni, da se organom, ki odločajo v postopkih oddaje javnih naročil, z morebitnimi spornimi obveznostmi ponudnika do svojih podizvajalcev sploh ni treba ukvarjati. Uporaba 13. člena ZPP na način, da bi naročnik prekinil postopek izbire najugodnejšega ponudnika in čakal na pravnomočno sodno odločitev o obstoju te terjatve, zato gotovo ne pride v poštev; takšno ravnanje bi bilo skrajno neracionalno, neekonomično in v nasprotju z vsemi osnovnimi načeli vodenja postopkov javnega naročanja. Po drugi strani pa zgolj ugotovitev, da je terjatev sporna, naročnika ne odvezuje dolžnosti, da te trditve v omejenem obsegu vendarle preizkusi, saj bi odsotnost kakršnekoli aktivnosti naročnika v primeru zatrjevane spornosti popolnoma izvotlila zahtevan pogoj plačila vseh zapadlih obveznosti, in omogočala nedovoljene zlorabe.

V obravnavanem primeru je toženka lahko kljub dopolnjenim dejanskim ugotovitvam izdala izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem izdala nov sklep o uvedbi postopka (oz. razširitev sklepa o uvedbi postopka), saj je PRD vseboval tudi ugotovitve v zvezi z oddajo prikrojenih samostojnih ponudb, gre pa za isti očitek, razdelitev trga pisarniškega materiala med strankami postopka. Logična pa je tudi utemeljitev toženke v točkah 526 – 530 izpodbijane odločbe, da gre v obravnavani zadevi za enotno, kompleksno in trajajočo kršitev, ki se je končala novembra 2012. Toženka je v času do oprave nenapovedane preiskave pridobila dokaze, ki so kazali na obstoj kršitve določbe 6. člena ZPOmK-1, je pa predhodno v sklepu o uvedbi postopka utemeljila, da iz podatkov, ki jih ima izhaja verjetnost kršitve 6. člena ZPOmK-1, potrebovala pa je podatke - dokumente, ki so jih posedovale stranke postopka, ki jih do roka izvedene preiskave niso predložile samostojno, zato je iz razloga, ker je kršitev 6. člena ZPOmK-1 ena od najhujših kršitev konkurenčnega prava, imela podlago za opravo tudi nenapovedane preiskave. Kljub temu, da sklenitev skupne ponudbe sledi legitimnemu cilju - zadovoljitvi pogo

Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja Agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZPOmK-1 določeno drugače. V upravnem postopku se po določbi drugega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja Agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZPOmK-1 določeno drugače. V upravnem postopku se po določbi drugega odstavka 164. člena ZUP uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).