VSL Sodba II Cp 646/2018

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka, katerega vsebina je razvidna iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožnici je naložilo (v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 2. 2018), da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 610,69 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V bistvenem navaja, da zahtevani popravek izpolnjuje kriterije zanikanja bistvenih očitkov prispevka ter prikazovanja nasprotnih dejstev z namenom spodbijanja oziroma bistvenih dopolnitev navedb v spornem prispevku. Sporočilnost prispevka je treba presojati kot celoto, tožeča stranka pa se mora opredeliti do ključnih očitkov. Zmotno je stališče prvega sodišča, da se mora tožeča stranka opredeliti vsebinsko do vseh posamičnih očitkov v prispevku. Napačno je tudi njegovo stališče, da se mora tožeča stranka opredeliti do očitkov s predložitvijo določenih dokazov in navedb o nasprotnem. Sodba prvega sodišča se sklicuje na judikate, ki pa se nanašajo na neprimerljivo zadevo, saj zahtevek tožeče stranke ni ostal samo pri golem zanikanju. Popravek je treba brati kot celoto. Tožeča stranka je podala zanikanja glede netočnih in zavajajočih ugotovitev v spornem prispevku, nato pa je v nadaljevanju popravka ta zanikanja tudi vsebinsko pojasnila. Zahteva za objavo popravka se mora nanašati zgolj na tisto vsebino novinarskega prispevka, ki je zarezala v pravice ali interese prizadete osebe. Tožena stranka je v članku objavila zgolj odziv zakonitega zastopnika tožeče stranke glede verodostojnosti poročila revizijske hiše, ne pa tudi sama opozorila te hiše. Izpodbijana sodba napačno drobi sam tožbeni zahtevek po posameznih odstavkih. Za drugi odstavek sodišče zaključi, da je neprimeren za objavo, vendar pa je ta neločljivo povezan z nadaljevanjem popravka. Dokaz resničnosti se ne zahteva. Neutemeljen je zaključek, da naj bi bila vsa pojasnila glede obravnavane tematike že posredovana v članku skupaj s kratkim pojasnilom zakonitega zastopnika tožeče stranke. Ne drži sklep izpodbijane sodbe, da naj bi bilo poročilo revizijske hiše že v samem spornem prispevku dovolj relativizirano. Neutemeljeno je tudi stališče prvega sodišča, da naj bi tožeča stranka navedbe iz prispevka v svojem popravku zgolj golo zanikala. Tožeči stranki ni bila dana možnost javnosti predstaviti tudi drugo plat zgodbe. Zahtevana objava popravka vsebuje zanikanje in pojasnilo, da ne drži, da se tožeča stranka preko direktorja ni želela odzvati na očitke v spornem prispevku, izpodbijana sodba pa zmotno sklene, da takšna objava v ničemer ne bi dopolnjevala spornega prispevka. Napačno je tudi stališče sodišča, da z objavo popravka bralci ne bi izvedeli ničesar glede verodostojnosti podatkov. Pojasnila v tretjem in četrtem odstavku popravka dopolnjujejo uvodno zanikanje popravka. Predzadnji odstavek popravka zanika neresnico glede očitka, da se tožeča stranka naj ne bi želela odzvati na očitke v prispevku. Izpodbijana sodba pravno neutemeljeno tolmači bistvo in namen popravka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvo sodišče je pojasnilo, da je vedno treba zavrniti tožbeni zahtevek za objavo popravka, ko obstaja odklonitveni razlog že zgolj zoper posamični del zahtevane objave. Ker je tožeča stranka v prvem odstavku popravka (v resnici gre za drugi odstavek) nanizala zgolj gola zanikanja posameznih navedb v spornem prispevku, prvo sodišče meni, da tako oblikovano besedilo popravka ne vsebuje sporočila, zakaj vse navedeno ne drži, da bralcu ne ponuja prikaza nasprotnih dejstev in da ne gre za popravljanje navedb ali bistveno dopolnjevanje navedb v objavljenem prispevku, zaradi česar ta del popravka ne izpolnjuje pogojev za objavo in je za objavo zahtevanega popravka podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Tožeča stranka ima prav, da je navedeno stališče prvega sodišča napačno, saj obravnava drugi odstavek popravka po vsebini ločeno od preostalega dela popravka, namesto da bi ga presojalo z vidika celovitega konteksta popravka, torej slednjega kot celote (ki pa mora glede svojega besedila v celoti izpolnjevati standard vsebinskega zanikanja oziroma vsebinskega dopolnjevanja navedb v spornem prispevku, kot ta standard opredeljuje četrti odstavek 26. člena ZMed). Tožeča stranka je popravek oblikovala tako, da je najprej zanikala posamezne navedbe v prispevku, v nadaljevanju popravka pa je navedla dejstva in okoliščine v smislu četrtega odstavka 26. člena ZMed, ki so se nanašala na predhodno zanikanje navedb v drugem odstavku. Zato je napačen zaključek prvega sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi "neprimernosti" drugega odstavka popravka (prvi odstavek 17. točke obrazložitve). Kljub temu je odločitev prvega sodišča pravilna, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi tudi (že) iz drugih razlogov.

5Pravica do popravka in svoboda izražanja sta ustavno varovani kategoriji. V primeru kolizije ustavnih pravic je treba iskati ravnovesje med njimi. Ta vprašanja ureja ZMed zlasti v 26., 27. in 31. členu. Vsebina popravka je opredeljena v četrtem odstavku 26. člena ZMed. Najprej v ožjem smislu kot zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, nato pa tudi v širšem, kot navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ter okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku. Neizpolnjevanje teh meril predstavlja razlog za odklonitev objave popravka (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). Navedene določbe ZMed pomenijo, da mora biti zanikanje, izpodbijanje oziroma navajanje drugih ali nasprotnih dejstev takšno, da doseže svoj namen. Ta je tudi v tem, da bralec (javnost) dobi uravnoteženo in celovito informacijo z obeh udeleženih strani ter da si na tej podlagi lahko oblikuje svoje mnenje o tem, kar je predmet prispevka in popravka. Ta namen se lahko doseže le, če so navedbe v popravku vsebinske, ne pa zgolj navržene, brez vsakršne obrazložitve oziroma utemeljitve.

6Prvo sodišče je ugotovilo (18. točka obrazložitve), da je bilo edino pojasnilo tožeče stranke novinarki dejansko v celoti objavljeno in da ne drži del zahtevka za objavo popravka, da "so v preostalem delu bila pojasnila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način" (gre za peti odstavek popravka). Te ugotovitve (da je bilo edino pojasnilo v celoti objavljeno) pritožba obrazloženo niti ne izpodbija, kar bi že zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka, ne glede na to pa je v tem delu popravek oblikovan tako, da ne ustreza zahtevanemu standardu vsebinskega zanikanja, izpodbijanja oziroma dopolnjevanja iz četrtega odstavka 26. člena ZMed. V petem odstavku popravka tožeča stranka najprej zanika, da se ni želela odzvati na očitke v spornem prispevku (trdi, da je novinarjem pojasnila, da je pravna oseba zasebnega prava in ne javna družba ali državna ustanova, zato podatkov o poslovanju ne more razkriti, ker gre za strogo varovane poslovne skrivnosti), nato pa doda stavek: "V preostalem delu so pojasnila bila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način". Ta stavek je nejasen. Iz njega ni razvidno, v katerem preostalem delu so bila pojasnila podana, katera dana pojasnila niso bila upoštevana in katera dana pojasnila so bila predstavljena na zavajajoč način oziroma kaj naj bi bilo neresnično predstavljeno od teh pojasnil (kaj je zavajajoče in zakaj). To ni razvidno niti iz ostalih delov zahtevanega popravka. V petem odstavku popravka tožnica izrecno trdi, da so bila na zavajajoč način predstavljena njena pojasnila novinarki, kar pa nima nobene povezave s trditvijo v prvem odstavku popravka, da so bile v prispevku podane zavajajoče navedbe o delovanju in poslovanju tožnice, torej navedbe, ki jih je izvorno podal novinar kot avtor prispevka in pri tem ne gre za zapis pojasnil, ki jih je novinarki posredoval zakoniti zastopnik tožnice. Zato si bralec popravka ne bi mogel razložiti, kaj ima tožeča stranka pri tem v mislih oziroma katera pojasnila niso bila upoštevana in katera so bila prikazana zavajajoče in v čem se to kaže, zaradi česar bralcu ni omogočena presoja, katera od obeh strani ima svoj "prav" oziroma, da si ustvari lastno mnenje. Besedilo popravka mora biti po vsebinski plati jasno v tolikšni meri, da je iz njega mogoče razbrati, glede česa tožeča stranka zanika navedbe v prispevku oziroma, da je mogoče ugotoviti, katera so tista dejstva in okoliščine, s katerimi tožeča stranka izpodbija ali dopolnjuje navedbe v prispevku. Toliko bolj to velja v primeru, ko tožeča stranka s trditvijo o zavajajočem načinu novinarskega pisanja očita novinarju kršitev dolžnosti korektnega poročanja o obravnavani temi prispevka.

7Iz navedenega stavka petega odstavka popravka (gre za "samostojno" trditev) ni razvidna nobena vsebinska povezava z zanikanjem trditev iz drugega odstavka oziroma z navedbami tožeče stranke v preostalem delu popravka (v tretjem, četrtem in šestem odstavku). Ta trditev v bistvu pomeni le tožničino povsem splošno oziroma pavšalno komentiranje spornega prispevka (neobrazložena kritika pisanja novinarja). S to golo (neobrazloženo) trditvijo se objavljeni prispevek v ničemer ne popravlja ali spreminja, saj sploh ni jasno, na kaj naj bi se nanašalo zatrjevano zavajajoče pojasnilo. Zato ni mogoče ugotoviti, na katera pojasnila, podana na zavajajoč način in ki se nanašajo na tožečo stranko, meri tožeča stranka v tem delu popravka. Popravek je treba obravnavati kot celoto, kar pomeni, da mora v celoti izpolnjevati pogoje za objavo.

8Sodišče lahko ugodi le zahtevku za objavo popravka, ki v celotnem besedilu izpolnjuje pogoje za objavo v pomenu četrtega odstavka 26. člena ZMed. Glede omenjenega stavka petega odstavka popravka ti pogoji niso izpolnjeni. Že to zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija druge zaključke oziroma razloge izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).