VSM Sodba II Kp 42142/2014

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 380,00 EUR odmerjeno povprečnino.

1Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega A. B. spoznalo za krivega, in sicer pod točko I/1 izreka napadene sodbe storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, pod točko I/2 izreka napadene sodbe pa storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s členom 54 KZ-1 za katerega mu je določilo kazen štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora.

2Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženega:

- odvetnik X zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

in

- odvetnik Y zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

K pritožbi odvetnika Y:

4Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da bi moralo glede na to, da si je obdolženi vzel zagovornika po pooblastilu, po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika razrešiti. S takšnim postopanjem sodišče prve stopnje obdolženemu ni omogočilo obrambe z zagovornikom, ki si ga je sam izbral, s tem pa je prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, saj mu ni omogočilo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, s čemer je kršilo tudi določilo člena 29 Ustave Republike Slovenije, pri čemer tudi navaja, da sodišče prve stopnje zagovorniku ni vročilo drugopisa prvostopne sodbe, s čemer je prekršilo tudi določbo člena 363 ZKP.

5Uvodoma je potrebno povedati, da je zagovornik kljub temu, da mu sodišče prve stopnje prvotno ni vročilo drugopisa pritožbe, vložil zoper napadeno sodbo pritožbo dne 23. 12. 2016, v kateri se je skliceval, da mu drugopis sodbe ni bil vročen. Po tako prejeti pritožbi zagovornika je sodišče prve stopnje zagovorniku Y vročilo drugopis sodbe, zoper katero je zagovornik vložil pritožbo dne 19. 1. 2017. Z navedenim je sodišče prve stopnje nedoslednost glede vročitve drugopisa sodbe odpravilo, zato ni storilo v pritožbi uveljavljane kršitve iz člena 363 ZKP.

6Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP ni podana. V obravnavani zadevi je namreč obdolženemu bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ki je obdolženega tekom postopka tudi zagovarjal, tako tudi na glavni obravnavi dne 3. 5. 2016, na katero je obdolženi pristopil z zagovornikom po pooblastilu ter predlagal, da se glavna obravnava preloži, zato, da bi se lahko zagovornik pripravil na obrambo. Sodišče prve stopnje takšnemu predlogu utemeljeno ni sledilo, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obdolženec z datumom glavne obravnave za dne 3. 5. 2016 seznanjen že na naroku 22. 3. 2016, kar pomeni, da bi si lahko novega zagovornika pravočasno poiskal in bi se lahko zagovornik tudi v ustreznem roku pripravil na obravnavo, kar pa obdolženi ni storil in je novega zagovornika pooblastil za zastopanje na dan glavne obravnave dne 3. 5. 2016. Očitno je obdolženi s takšnim postopanjem želel doseči zgolj preložitev glavne obravnave, saj sicer glede postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti, ni imel nobenih pripomb, razen tega pa je na glavni obravnavi dne 3. 5. 2016, ko mu je bilo predočeno, da sodišče glavne obravnave ne bo preložilo zaradi priprave obrambe novega zagovornika, ko je ta glavno obravnavo zapustil, izrecno izjavil, da soglaša, da se glavna obravnava nadaljuje v prisotnosti po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Glede na navedeno obdolženemu po oceni pritožbenega sodišča ni bila kršena pravica do obrambe, niti zagotovljena jamstva iz člena 29 Ustave Republike Slovenije, kot to sicer skuša zmotno v pritožbi prepričati zagovornik, ki ne obrazloži, kako je ta okoliščina vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, saj je zgolj pritožbena trditev zagovornika v tej smeri, ki ostaja neobrazložena, premalo. Tako je pritrditi sodišču prve stopnje, ki je s tem, ko je zavrnilo predlog zagovornika za preložitev obravnave zaradi priprave obrambe, da je šlo v obravnavani zadevi v bistvu za zlorabo pravic, ki jo mora sodišče skladno z določilom člena 15 ZKP onemogočiti, saj bi sicer lahko obdolženec s pooblastilom vedno novega zagovornika zahteval preložitev glavne obravnave. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da obdolženemu pravica do obrambe ni bila kršena in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, obdolženi pa je na glavni obravnavi izrecno soglašal, da se bo zagovarjal s pomočjo zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti.

7Glede na navedeno je bila obdolženemu ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da se brani z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave). Pravica do obrambe zagovornika in ne le pravica obdolženca, da se brani, je po Ustavi razvrščena z eno temeljnih človekovih pravic, strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa za eno od jamstev, ki jih Ustava daje obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi učinkovito uresničevanje drugih človekovih pravic, na prvem mestu pravice do poštenega sojenja pred nepristranskim sodiščem, kar vse je bilo obdolžencu v obravnavani zadevi zagotovljeno.

K pritožbi odvetnika X:

8Zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem navedel, katero konkretno kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja, niti ni to razvidno iz obrazložitve pritožbe. Je pa očitno, da zagovornik v okviru tega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko se sklicuje na to, da obdolženemu dejanji nista dokazani in da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno. Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, je pritožba zagovornika obdolženega v tej smeri neutemeljena.

9Zagovornik obdolženega uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga prav tako ne konkretizira, saj v pritožbi ne navaja, katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da zagovornik z navedbami, da sta obdolženi in oškodovanec prvotno pogodbeno razmerje po prodajni pogodbi z dne 23. 12. 2009 prenovila, in da je oškodovanec z denarjem po posojilnih pogodbah plačal opremo in zaloge za poslovni lokal, s čemer je obveznost obdolženega po pogodbi z dne 23. 12. 2009 prenehala, kljub temu, da kupoprodajna pogodba ni bila razveljavljena, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le Kazenski zakonik ni uporabilo oziroma ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato pritožba zmotno meni, da niso podani kvalifikatorni elementi kaznivega dejanja poslovne goljufije, ker je obveznost iz prodajne pogodbe prenehala in zato kaznivo dejanje iz člena 228/II KZ-1 ni podano, in da obdolžencu krivda ni dokazana, saj tudi s takšnimi pritožbenimi navedbami graja dejansko stanje, ki ga je glede navedenega kaznivega dejanja ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata obdolžencu očitani kaznivi dejanji, kot sta opisani v izreku napadene sodbe, vse zakonske znake kaznivih dejanj iz členov 228/II KZ-1 in 211/I v zvezi s členom 54 KZ-1, stvar dejanske presoje pa je ugotavljanje krivde obdolženca glede storitve očitanih mu kaznivih dejanj, saj so vse okoliščine, ki so znaki kaznivih dejanj, v izreku napadene sodbe določno navedeni.

10Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko graja pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega dodaja:

11Bistvo pritožbe je v sklicevanju na obdolženčev zagovor in izpovedbo oškodovanca, ki jo je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, saj sta obdolženi in oškodovanec prvotno sklenjeno kupoprodajno pogodbo spremenila in dano kupnino za stanovanje vštela kot del kupnine za nakup gostinskega lokala, zato je obveznost obdolženega izpolniti prodajno pogodbo z dne 23. 12. 2009, prenehala, sodišče pa je napačno ocenilo tudi goljufiv namen obdolženega.

12Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca, ki je povedal, da je sicer obdolženi njegov prijatelj, za katerega je vedel, da je že zgradil dva bloka, deloval mu je pošteno in zaupanja vreden, zato se je odločil, da bo v bloku, ki ga je obdolženi začel graditi v Z, kupil stanovanje za 98.000,00 EUR, za kar sta dne 23. 12. 2009 tudi podpisala in overila pogodbo, kupnino pa mu je poravnal dne 24. 12. 2009, stanovanje pa bi obdolženec moral zgraditi in izročiti do dne 31. 12. 2010. V tem času sta se z obdolženim kar pogosto družila, tako da mu je še dvakrat posodil denar, in sicer 3.000,00 EUR, nato pa še 7.000,00 EUR. Obdolženi pa obveznosti iz kupoprodajne pogodbe ni izpolnil, od posojenega denarja pa mu je vrnil le 500,00 EUR. Oškodovanec je tudi določno povedal, da sta se z obdolženim potem, ko pogodbe o prodaji stanovanja ni izpolnil, dogovarjala glede nakupa gostinskega lokala, ker pa kredita za njegov nakup ni dobil, je od nakupa odstopil, vzel pa je gostinski lokal v najem za dve leti, za kar je obdolžencu tudi plačeval najemnino v višini 720,00 EUR, zaloge v lokalu pa je posebej odkupil, kar potrjuje tudi račun, ki se nahaja v prilogi spisa. S takšno izpovedbo oškodovanca, ki je potrjena tudi z listinskimi dokazi, pa je ovržen zagovor obdolženca, s katerim je skušal prepričati, da je kupoprodajna pogodba za stanovanje prenehala, in da sta se z oškodovancem dogovorila za nakup gostinskega lokala, v katerega naj bi vštela že dano kupnino za stanovanje, in da je oškodovanec z danimi posojili v bistvu odkupil opremo in zaloge v lokalu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo, da sklenjena pogodba o nakupu stanovanja, kot prva sklenjena pogodba, nikoli ni bila razveljavljena, saj dejansko oškodovanec tudi lokala obdolženega ni odkupil, saj ga je imel zgolj v najemu, za kar je plačeval najemnino. Zato dogovori med obdolžencem in oškodovancem za nakup lokala nimajo nobenega vpliva na obveznost, ki jo je obdolženec prevzel po prvotno sklenjeni pogodbi, po kateri mu je oškodovanec tudi izročil 98.000,00 EUR, kar pritrjuje temu, da je oškodovanec obdolžencu na račun spornega stanovanja izročil navedeni znesek. Zato pritožba zagovornika, ki se ponovno sklicuje na zagovor obdolženca in skuša prepričati, da pogodba o nakupu stanovanja ni bila veljavna, ne more biti uspešna, saj ta pogodba nikoli ni bila razveljavljena, do prodaje gostinskega lokala oškodovancu pa nikoli ni prišlo. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo izpovedbo obdolženčevega podizvajalca C. D. o načinu poslovanja obdolženca pri gradnji večstanovanjskega bloka, ki je povedal, da je plačilo za gradnjo prejemal po fazah, in da sta z obdolžencem najprej dobro sodelovala in mu je zaupal, vendar mu je obdolženi ostal dolžan 50.000,00 EUR ter mu je ves čas obljubljal, da mu bo to plačal, kar pa mu ni plačal. Obdolženčev zagovor, da se mu je posel zalomil zaradi zavrnitve financiranja banke iz C, se je prav tako izkazal kot neresničen, saj je v nasprotju s pojasnili banke, iz katerih izhaja, da ni ustavila financiranja obdolženca, saj financiranje obdolženega ni bilo prekinjeno, temveč mu je kreditna pogodba potekla dne 31. 5. 2009, ko je v plačilo zapadel celoten znesek kredita, ki ga obdolženi ob izteku ni poravnal. To je potrdila tudi tekom postopka zaslišana E. F., računovodkinja pri družbi K. d.o.o., iz pridobljenih podatkov o prometu na transakcijskem računu družbe K. d.o.o., kot tudi na transakcijskem računu obdolženega, ki si ga je pridobilo sodišče prve stopnje izhaja, da je imela družba v kritičnem času blokiran račun, obdolženi pa je imel na svojem računu negativno stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo finančno stanje družbe K. d.o.o., kot tudi finančno stanje obdolženega, zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, saj zaradi tega dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja iz člena 228/II KZ-1, pravilno ugotovilo krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, saj se je zavedal vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, prepovedane posledice, kot tudi vzročne zveze med njegovim ravnanjem in prepovedano posledico. Zato zagovornik, ki meni, da dokazni postopek tega ni potrdil, in da o tem sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov, nima prav. Obdolženi je namreč kljub slabemu finančnemu stanju družbe in lastnemu slabemu finančnemu stanju z oškodovancem sklenil kupoprodajno pogodbo in od njega prejel visoko kupnino, v zameno za obljubo, da bo v pogodbi naložene mu obveznosti izpolnil, česar pa kljub večkratnim zagotovilom ni storil, oškodovancu pa prejetega zneska ni vrnil, s čimer mu je povzročil premoženjsko škodo v višini 98.000,00 EUR, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v višino dane kupnine, saj je ta izkazana z izpovedbo oškodovanca in potrdilom o prejemu kupnine. Zato sodišče ni verjelo niti obdolženčevemu zagovoru v delu, ko je skušal prepričati, da je prejel nižji znesek od dane kupnine. Ker se je obdolženčev zagovor glede nakupa gostinskega lokala s strani oškodovanca in navedbe, da so zneski iz posojil bili dani za odkup zalog in inventarja gostinskega lokala, pokazal kot nesprejemljiv, saj ga je ovrgel oškodovanec s svojo izpovedbo, ki jo potrjujejo tudi sama potrdila o posojilu, kakor tudi račun, s katerim so bile zaloge v lokalu plačane, sodišče prve stopnje utemeljeno zagovoru obdolženca ni sledilo. Ker se zagovornik v pritožbi ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki po njegovi oceni neutemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca in je napačno ocenilo izpovedbo oškodovanca ter trdi, da na strani obdolženega ni bilo nobenega goljufivega namena pri nobenem kaznivem dejanju, ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je obdolženi storil obe očitani kaznivi dejanji, pravilno je ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep pri obeh kaznivih dejanjih, kar vse je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na preostale razloge napadene sodbe v celoti sklicuje. Zagovornikova pritožba, ki goljufiv namen obdolženca skuša omajati s sklicevanjem na naivno ravnanje oškodovanca, ki je kljub temu, da je vedel, da je obdolženi v slabem finančnem stanju, le temu še posojal denar, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca za obe kaznivi dejanji, saj obdolženčeva obveznost za izpolnitev kupoprodajne pogodbe in vrnitev izposojenega denarja, nikoli ni prenehala, oškodovančevo ravnanje pa samo potrjuje, da je verjel v poštenost obdolženca, katero je ta očitno izkoristil, saj svojih obveznosti do njega ni izpolnil. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in ne morejo imeti uspeha, saj ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi storil obe kaznivi dejanji na način, kot se mu očita in izhaja iz izreka napadene sodbe, z direktnim naklepom.

13Ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14Zagovornik obdolženega se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu za posamezni kaznivi dejanji določilo ustrezni zaporni kazni, kakor tudi ustrezno enotno zaporno kazen. Olajševalne okoliščine so po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri upoštevane v višini posamezno določenih kot v izrečeni enotni zaporni kazni, saj povzročena premoženjska škoda presega najnižji znesek velike premoženjske škode skoraj za dvakrat, kar ne narekuje spremembe izrečene zaporne kazni obdolžencu v korist. Zato zavzemanje zagovornika za izrek milejše kazni, pri čemer očitno želi izrek pogojne obsodbe, ko se sklicuje na sodno prakso oziroma izrečene kazni v drugih primerljivih kazenskih zadevah, ne more imeti uspeha in nobenega vpliva na izrečeno kazen obdolžencu v obravnavani kazenski zadevi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč izrečena zaporna kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

15Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je pritožbi zagovornikov obdolženega zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Obdolženi je skladno z določilom člena 95/I ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 380,00 EUR, ki je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.