VSL Sodba in sklep II Cp 532/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 129,66 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe z naknadnim sosporništvom dovoli (I. točka izreka). Ugotovilo je, da za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnin ID znak X-1394/0-0, X-139/1-0 v lasti tožnika do 1/1 in za potrebe nepremičnine ID znak X-139/2-0 v lasti tožnika do 1/2, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje, vožnje s traktorji in osebnimi vozili po obstoječi poti širine 2,5 m in dolžine cca. 20,3 m, ki poteka po južnem robu parc. št. 1600/3 k.o. Y (ID znak Y-1600/3-0), v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 1600/3 k.o. Y (ID znak Y-1600/3-0), sedaj v lasti druge toženke (II. točka izreka). Tožnik je upravičen predlagati vpis navedene služnosti v zemljiško knjigo (III. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške tega postopka v znesku 2.234,66 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Pritožbo vlaga tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priče, ki jih je predlagala tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) in ki so izpovedovale, da naj bi služnost izvrševalo že več rodov, so neverodostojne. Drugih dokazov, da naj bi pravni predniki tožnika priposestvovali služnost, tožnik ni podal. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe I. Z. (90 let), ki je izpovedala nasprotno: da pravni predniki tožnika niso izvrševali služnosti in da je kakršno koli vožnjo in hojo prepovedal R. M. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravna prednica tožene stranke, priča I. Z. preko notarja G. z dopisoma z dne 4. 7. 1997 in 24. 3. 2003 poslanima na naslov M. D., nasprotovala uporabi poti na parc. št. 1600/3 k.o. Y. Tožena stranka M. O. je lastninsko pravico pridobila od I. Z , ki je pravici do vožnje pisno nasprotovala, tako da je dopis poslala M. D. I. O., M. O. in D. O. so vsi izpovedali, da je pravni prednik I. O. nasprotoval vožnji, vendar sodišče njihovim izpovedbam ni sledilo. Ker služnostna pravica, ki naj bi jo pravni predniki tožnika pridobili že leta 1912, nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, tožena stranka z njo nikoli ni bila seznanjena. Tožnika tudi nikoli ni videla voziti po poti. Zato ji priposestovanje s strani pravnih prednikov tožnika ne more iti v škodo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da verjame tožniku, da mu uporabe poti nihče ni branil, kar je v nasprotju z ugotovitvijo, da je I. Z. že leta 1997 in 2003 nasprotovala uporabi poti. I. Z. je, kar sta potrdila tudi M. in D. O., od tožnika in njegovega prednika M. D. zahtevala, naj pot odkupita, če hočeta voziti po njej. Sodišče prve stopnje se do navedb toženke in priče D. O. sploh ni opredelilo, ampak jih je zgolj povzelo, kot tudi ni upoštevalo izpovedb prič J. O., A. D. in A. A. , ki so vsi izpovedali, da so bili pogosto pri toženi stranki in tožnika niso videli voziti po poti. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbe vseh prič, ki jih je predlagal tožnik in jih tudi v celoti upoštevalo, čeprav je toženka na glavni obravnavi 28. 1. 2016 nasprotovala zaslišanju prič D. D., M. D., Š. D., P. D. in M. J. iz razloga nesubstanciranosti. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. je med njimi podano nasprotje, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je določilo za 0,30 m daljšo pot, kot je zahteval tožnik. Prav tako ni razlog za ugoditev zahtevku okoliščina, da pred hišo na parc. št. 1300/2 k.o. X. ni mogoče obrniti. Tožnik ima okoli zidanice dovolj zemlje, da bi si naredil obračališče, tožena stranka pa nepremičnino nujno potrebuje, saj želi makadamsko pot preurediti v parkirišče za vozila in si urediti prostor za zlaganje drv. Če bo pritožbeno sodišče sodbo potrdilo, bo takšen poseg pomenil nesorazmeren poseg v lastninsko pravico toženke, še posebej ob dejstvu, da lahko tožnik do svoje nepremičnine dostopa preko drugih nepremičnin.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba vsebinsko ne izpodbija sklepa pod tč. I. izreka. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep pravilen.

6Pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da je med njimi podano nasprotje, ni utemeljen. Sodba vsebuje jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določilo paragrafa 1500 ODZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ne sme iti na škodo tistemu, ki je v zaupanju na javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana. Ker je priča, pravna prednica toženk, priča I. Z., izpovedala, da je parcelo 1600/3 k.o. Y kupila leta 1975 od R. M., in je bila seznanjena, da je zaradi voženj D. in L. med pravnim prednikom tožnika (M. D.) in njenim pravnim prednikom (R. M.), prišlo do pravde zaradi voženj, sklicevanje na paragraf 1500 ODZ ni utemeljeno. Tudi prva toženka M. O. je izpovedala, da prejšnji lastnik M. R. tožniku ni dovolil, da bi vozil po tej parceli, zaradi česar sta se tožila. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sklicevanje toženk na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ter okoliščino, da pravna prednica toženke ter prva toženka z izvrševanjem služnostne pravice nista bili seznanjeni, ni utemeljeno. Že iz njunih izpovedb namreč izhaja, da sta bili s spori pravnega prednika tožnika in svojega prednika R. M. seznanjeni. Dejstva, da se je pravni prednik toženk R. M. dejansko uprl izvrševanju stvarne služnosti, pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženki nista izkazali, saj sodbe, s katero naj bi bilo izvrševanje stvarne služnosti pravnemu predniku tožnika prepovedano, nista predložili, kot tudi nista predlagali vpogleda v pravdni spis. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je pravna prednica toženk I. Z. prvič uprla izvrševanju stvarne služnosti šele z dopisom leta 1997.

8Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pravni predniki tožnika L. od postavitve zidanice leta 1891 do leta 1912 služnost poti hoje in vožnje izvrševali 30 let, so pravni predniki tožnika na podlagi paragrafa 1470 ODZ stvarno služnost priposestvovali. Zato je tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti utemeljen. Drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravna prednica toženk I. O. z dopisoma, ki ju je sestavil notar G. 1997 in 2003, nasprotovala uporabi poti. Vendar je navedena prepoved pravne prednice toženke, ki so ji bili znani konflikti med pravnim prednikom R. M. in M. D., pravnim prednikom tožnika (znani so bili tudi prvi toženki), glede na ugotovljen čas izvrševanja stvarne služnosti, ki se je do leta 1912 izvrševala že 30 let, prepozna.

9Pritožbeni očitek, da je bil dokazni predlog tožnika z zaslišanjem prič D. D., M. D., Š. D., P. D. in M. J., nesubstanciran, ni utemeljen. Trditvena podlaga, ki jo je tožnik z navedenimi pričami dokazoval, je namreč navedena v III. točke tožbe.

10Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno in pritožbeno grajo dokazne ocene zavrača kot neutemeljeno. Da je sodišče prve stopnje obstoj stvarne služnosti ugotovilo le na podlagi izpovedb prič M. D., Š. D., S. K. in P. J., ne drži. Opravilo je tudi ogled na kraju samem, ki je prav tako potrdil, da je služnostna pot v naravi vidna. Enako izhaja tudi na podlagi fotografij v prilogah A2 do A7.

11V tožbi na ugotovitev obstoja stvarne služnosti mora lastnik gospodujoče nepremičnine opisati služnost na način, ki omogoča vpis v zemljiško knjigo. Tožnik je vsebino služnosti v tožbi natančno opisal. Med drugim je glede dolžine poti navedel, da pot meri cca 20m. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da dolžina poti znaša 20,3 m. Glede na to, da je tožnik v zahtevku dolžino opredelil na približno 20m, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da pot v dolžino znaša približno 20,3m, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot meni pritožba.

12Pritožbena navedba, da je z ugoditvijo obstoja stvarne služnosti poti, hoje, vožnje s traktorji in osebnimi vozili, sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v lastninsko pravico toženih strank, ni utemeljena. Poseg v lastninsko pravico z ustanovitvijo stvarne služnosti temelji na zakonski podlagi (na določilih ODZ, kasneje ZTLR in SPZ). Tudi Ustava RS v 67. členu določa, da zakon določa način uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakonska določila torej dopuščajo obremenitev nepremičnine s stvarno služnostjo v korist tuje nepremičnine.

13Pritožbene navedbe o tem, da ima tožnik možnost uporabe druge poti, ki ne teče po nepremičnini toženk, za ugotavljanje priposestvovanja stvarne služnosti niso relevantne. Možnost uporabe druge poti na nastanek stvarne služnosti nima vpliva. Izpolnjen mora biti le pogoj dejanskega izvrševanja stvarne služnosti v določenem časovnem obdobju, kar je bilo v obravnavanem primeru, ko so tožnikovi pravni predniki stvarno služnost dejansko izvrševali 30 let, izpolnjeno.

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Toženki s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo, ki znašajo 275 odvetniških točk in materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj torej 282,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,4590 EUR, znaša 129,66 EUR. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tako pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 129,66 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.