VDSS Sklep Psp 76/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki naj bi se glasila tako, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUPJS in na podlagi odločbe CSD A. št. ... z dne 12. 6. 2017, s katero je CSD A. ugodil tožnici do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, omenjeno kumulativno veže tudi glede odločitve do kritja do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do upravičenosti do denarne socialne pomoči v višini 292,56 EUR. Tožnici naj bi bila tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema začasne odredbe izplačati vse neizplačane denarne socialne pomoči po odločbi CSD A. št. ... z dne 12. 6. 2017 za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 11. 2017 in sicer v višini 1.755,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti terjatev, po Pošti Slovenije, UPN ter ji tudi povrniti materialne stroške, ki so nastali v procesu priprave začasne odredbe (kopiranje, tiskanje, papir, potni stroški) v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

2Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)¹. V pritožbi navaja, da sta po 30. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)² pravica do osnovnega zdravstvenega zavarovanja in pa pravica do denarne socialne pomoči kumulativni pravici, ki sta evidentirani v informacijskem sistemu Centra za socialno delo. Tožnica izpolnjuje tudi premoženjski kriterij za denarno socialno pomoč. Sklicuje se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki se nanaša na socialne transferje oziroma socialne pravice. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz 9. in 10. točke izpodbijanega sklepa, iz katerega izhaja, da se tožnici očita krivdo za brisanje iz evidence brezposelnih. Omenjeni razlog niti ni predviden v 30. členu ZUPJS. Tožnica pa ima s tem v zvezi tudi že vloženo tožbo, ki se vodi pod opr. št. II Ps 1058/2016. Meni, da ima v navedeni zadevi velike možnosti za uspeh. Sodišče je zgolj prepisalo obrazložitev iz sklepa z dne 13. 9. 2017. Sodišče se tudi pristransko sklicuje na 28. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)³. V nadaljevanju tožnica še navaja, da pritožbo vlaga tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Začasno odredbo bi moralo sodišče izdati že po uradni dolžnosti. Tožnica lahko vzporedno in neodvisno od rednih postopkov predlaga izdajo začasne odredbe in sicer v primeru, če izkaže škodno nevarnost in nastanek težko nadomestljive škode (ne pa obstoj terjatve, kot napačno obrazlaga sodišče prve stopnje). V pravico stranke pa se ne sme posegati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)⁴. Izkazuje namreč za verjetno, da njena terjatev obstoji in da ji bo terjatev zoper dolžnika tudi nastala. Obstoj terjatve je namreč verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govorijo v korist zaključku o obstoju terjatve močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. Da terjatev obstoji pa je izkazano že z odločbo CSD A. št. ... z dne 12. 6. 2017, s katero je bila tožnici priznana pravica do osnovnega zdravstvenega zavarovanja, hkrati pa zavrnjena pravica do denarne socialne pomoči in do dodatnega zavarovanja. Z izvršitvijo take odločbe pa tožnici nastaja težko nadomestljiva škoda, saj nima dohodkov niti ni zavarovana, posledično pa si ne more doplačati dodatnega zavarovanja. Denarna socialna pomoč je namreč tožnici edini vir dohodka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁵ pazi po uradni dolžnosti.

5Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2017, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 12. 6. 2017. Tožnica s tožbo uveljavlja priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

6V predmetni zadevi je tožnica že pred izdajo spornega sklepa dvakrat vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Prvi predlog je bil s sklepom opr. št. II Ps 1613/2017 z dne 13. 9. 2017 zavrnjen. Taka odločitev pa je bila potrjena s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Psp 353/2017 z dne 21. 9. 2017. Drugi predlog za izdajo začasne odredbe je bil zavrnjen s sklepom opr. št. II Ps 1613/2017 z dne 23. 10. 2017, ki je bil potrjen s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Psp 472/2017 z dne 29. 11. 2017. Predmet presoje pa je sklep II Ps 1613/2017 z dne 15. 2. 2018, s katerim je bil prav tako zavrnjen tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

7Po vpogledu omenjenih sklepov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v novem predlogu, kot tudi v predlogih, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno navaja iste razloge, zakaj meni, da bi moralo sodišče ugoditi predlogu ter izdati začasno odredbo.

8Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe podana v 70. členu ZDSS-1, ki odkazuje na uporabo določb ZIZ, kjer so določeni pogoji za izdajo začasnih odredb in za zavarovanje nedenarnih terjatev oziroma za zavarovanje denarnih terjatev (272. in 270. člen ZIZ). V predmetni zadevi ne gre za stanje, kot je urejeno v 1. alineji prvega odstavka 70. člena, torej da bi se odložila izvršitev izpodbijanega upravnega akta, saj tožnici pravica do denarne socialne pomoči z izpodbijanim upravnim aktom ni bila priznana. Odločilen je torej odgovor na vprašanje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da sodišče toženi stranki naloži začasno plačilo dajatve, torej denarne socialne pomoči (2. alineja prvega odstavka 70. člena ZDSS-1). S tem v zvezi je v prvem odstavku 270. člena ZIZ določeno, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Enako izhaja tudi iz prvega odstavka 272. člena ZIZ.

9Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v sklepu opr. št. Psp 353/2017 z dne 21. 9. 2017 in v sklepu Psp 472/2017 z dne 29. 11. 2017 je glede vprašanja, ali terjatev obstoji oziroma ali bo tožnici terjatev zoper dolžnika nastala bistveno že dejstvo, da je glede izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, bilo dokončno odločeno že v predsodnem upravnem postopku. Tožničin zahtevek za priznanje navedene pravice je bil zavrnjen. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, je predmet odločanja v sodnem sporu, v katerem sodišče presoja izpodbijani odločbi tožene stranke. V primeru odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče ne odloča po vsebini, torej ali tožnici pripada pravica ali ne, saj bi s tem prejudiciralo zadevo. Odločilno je zgolj dejstvo, da je bila pravica tožnici v predsodnem postopku zavrnjena ter nadalje, da v zadevi ne gre za stanje, da bi že iz izpodbijanih odločb tožene stranke izhajalo, da sta očitno nezakoniti oziroma, da bi bila v predsodnem postopku podana taka kršitev, ki bi že pred izvedenim postopkom presoje spornih odločb kazala na to, da bo stranka v sporu uspela. Navedeno pa ni podano, kar je ustrezno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, je v tem primeru sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. S tem, ko ni izpolnjen en od kumulativno določenih pogojev, za odločitev v zadevi tudi ni bistveno, ali so izpolnjeni ostali pogoji, določeni v ZIZ za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, kot jih v pritožbi navaja tožnica.

10Glede sklicevanja na odločitve ESČP, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v teh primerih za različne zadeve in na samo odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe nimajo vpliva. Ali te odločitve vplivajo na odločanje o pravici, kot jo s tožbo uveljavlja tožnica, pa je stvar vsebinskega odločanja, torej presoje spornih odločb tožene stranke.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
² Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 61/2010.
⁴ Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.