VSL Sodba I Cp 2272/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 144208/2014 z dne 24. 10. 2014 v celoti ohranilo v veljavi. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožnici 705,06 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni prišlo do nedovoljenega obrestovanja obresti. Tožnica je namreč zakonske zamudne obresti od 25. 10. 2013 do dneva izplačila zavarovalnine zahtevala v obliki glavnice, od nje pa je še enkrat zahtevala zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na dejstvo, da naj bi z dnem izplačila zavarovalnine banki nastala nova obveznost in s tem nov dolg in nova glavnica, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo osnovnega pravila zakonske subrogacije, da ima izpolnitelj nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel pred tem upnik, pri čemer se pravni položaj dolžnika varuje tudi s pravilom, da se zaradi prenosa terjatve njegov pravni položaj ne sme poslabšati. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi zahtevek za plačilo stroškov opominjevalnega postopka v višini 2,09 EUR. Opominski stroški namreč niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo, ker bi tožnica lahko predlog za izvršbo vložila brez opomina.

3Pritožba ni utemeljena.

4Toženec je dne 17. 12. 2012 z A. d.d.¹ sklenil pogodbo o dovoljeni prekoračitvi sredstev, na podlagi katere je hranilnica tožencu odobrila dodatni limit v višini 2.500,00 EUR za čas od 17. 12. 2012 do 16. 12. 2013. Toženec je dovoljeno stanje na osebnem računu prekoračil. S tem je kršil pogodbena določila, zato je hranilnica 25. 10. 2013 odstopila od pogodbe ter toženca pozvala na plačilo vseh zapadlih obveznosti. Toženec svojih obveznosti ni poravnal. Hranilnica, ki je terjatev iz pogodbe o limitu zavarovala pri tožnici, je prijavila nastanek zavarovalnega primera in zahtevala izplačilo zavarovalnine. Tožnica ji je priznala zavarovalnino v višini 2.500,00 EUR, kolikor je znašala pogodbeno dogovorjena višina odobrene prekoračitve na osebnem računu toženca in zamudne obresti od dneva odstopa hranilnice od pogodbe, to je od dne 25. 10. 2013 do izplačila zavarovalnine dne 6. 12. 2013, v višini 24,45 EUR. Skupaj je torej tožnica hranilnici izplačala 2.524,45 EUR. S plačilom odškodnine, ki je vsebovala tudi plačilo obresti po pogodbi, so na podlagi zakonske subrogacije (tudi na podlagi pogodbene cesije) prešle na tožnico vse pravice hranilnice nasproti tožencu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je z izplačilom zavarovalnine obveznost toženca do hranilnice prenehala in je zanj nastala nova obveznost iz naslova subrogacije do tožnice.

5Z dnem izplačila odškodnine se odškodninska obveznost šteje za zapadlo. Zapadlost terjatve pa še ne pomeni zamude, temveč le upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Poziv k plačilu obveznosti je tožnica poslala tožencu z obvestilom z dne 6. 12. 2013 na naslov, ki ga je toženec navedel v Pogodbi o dovoljeni prekoračitvi sredstev in s katero se je zavezal, da bo v primeru spremembe bivališča v osmih dneh po nastanku spremembe hranilnici javil vsako spremembo bivališča.

6V vtoževanem znesku je zajeta glavnica z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 do 22. 10. 2014 v izračunani višini 182,24 EUR. Če je dolžnikova obveznost denarna, je treba izpolnitelju priznati pravico, da v razmerju do dolžnika uveljavlja tudi zamudne obresti za čas med plačilom obveznosti upnika in dolžnikovo izpolnitvijo.² Od te nove glavnice pa so zahtevane tudi zakonske zamudne obresti od vložitve izvršilnega predloga dalje. V prvem odstavku 375. člena OZ je določeno, da od zapadlih, pa ne plačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Na podlagi 381. člena OZ pa je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Procesne obresti je torej tožnica pravilno uveljavljala od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje.

7Pri odločanju o povrnitvi stroškov prizna sodišče samo tiste stroške, ki so potrebni. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi stroške opomina. Opomin je bil potreben, saj je toženec s pozivom, naj izpolni svojo obveznost v opominu, prišel v zamudo.

8Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V nadaljevanju hranilnica.
² Glej M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, stran 13, GV Založba Ljubljana, 2003.