UPRS Sodba I U 360/2017-11

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-9483/2016-1 16 z dne 16. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zoper tožnika začel davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki po izvršilnih naslovih (Obračunih davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja REK-1 in Obračunih prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ), navedenih v izreku, na dan izdaje sklepa z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa, znaša skupaj 1.342,43 EUR, z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A. d.o.o., Ljubljana.

2Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-307/2016-5 z dne 16. 1. 2017 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo kot pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na davčno izvršbo. V zvezi z ugovorom tožnika, da gre za obveznosti, ki so mu bile na podlagi 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v postopku osebnega stečaja odpuščene, pa tožena stranka ugotavlja, da gre za prisilno izterjavo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za obdobje februar 2013 (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), marec in april 2013 (vsi prispevki) in iz naslova prispevkov za zaposlene na podlagi obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja - REK-1 za obdobje januar 2013 (prispevki za zdravstveno zavarovanje in februar 2013 (prispevki za zdravstveno zavarovanje in pokojninsko in invalidsko zavarovanje), s pripadajočimi obrestmi. Postopek osebnega stečaja nad tožnikom je bil začet 12. 7. 2013. Dne 31. 8. 2015 je sodišče izdalo sklep o odpustu obveznosti, po katerem se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika (1. točka), pri čemer odpust učinkuje za terjatve upnikov, ki so nastale do 12. 7. 2013, ne glede na to, ali je upnik terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (2. točka). Sklenilo je še, da s pravnomočnostjo tega sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve iz 2. točke izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso v tem postopku osebnega stečaja, v skladu s 410. členom ZFPPIPP (3. točka).

3Obveznosti, ki se prisilno izvršujejo, so po ugotovitvi tožene stranke nastale eno leto pred začetkom osebnega stečaja (v obdobju od 12. 7. 2012 do začetka osebnega stečaja) in imajo v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev, na katere odpust obveznosti po določbah 2. odstavka 408. člena v zvezi s 390. členom ZFPPIPP ne učinkuje. Zato po presoji tožene stranke tudi ni zakonskih ovir za izdajo izpodbijanega sklepa.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V konkretnem primeru gre za prispevke za socialno varnost za zasebnika in torej za tožnika osebno, na katere skladno z določbami 408. člena ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti. Tako je odločilo tudi naslovno sodišče v zadevi I U 1512/2015, kjer se je jasno opredelilo, da prispevki za socialno varnost za zasebnike, torej za tožnika kot s.p. osebno, niso prispevki iz prvega odstavka 21. člena oziroma 390. člena ZFPPIPP. Namen ZFPPIPP namreč ni prednostno poplačilo dolžnikovih obveznosti iz naslova lastnih prispevkov, saj so na ta način oškodovani drugi upniki. Namen 21. člena je zaščita delavcev, njihovih plač in prispevkov, ne pa prednostno plačilo lastnih prispevkov stečajnega dolžnika.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Opozarja na novejšo sodno prakso, po kateri imajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike in obveznosti iz naslova prispevkov za zaposlene v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev, za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki že od začetka uporabe tega zakona (1. 10. 2008) določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP (terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona ter terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal) in za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena tega zakona (sodbe II U 402/2015, II U 386/2015, II U 427/2015). Predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožba je utemeljena.

8O tem, da gre v obravnavani zadevi za prisilno izterjavo terjatev iz naslova neplačanih prispevkov iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, ni spora. Spor je o vprašanju, ali zanje odpust terjatev učinkuje, torej o uporabi prava, konkretno o razlagi določb drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, kot je veljal do uveljavitve novele ZFPPIPP-G, in sicer tistih, po katerih odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona, in na katere odpust obveznosti ne učinkuje tudi po izdanem sklepu sodišča o odpustu obveznosti tožniku v postopku osebnega stečaja.

9Prednostne terjatve v postopku zaradi insolventnosti, torej tudi v postopkih osebnega stečaja (5. člen ZFPPIPP) so določene v prvem in drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP, v postopku osebnega stečaja pa se, skladno s posebnimi pravili za prednostne terjatve iz 390. člena ZFPPIPP, iz stečajne mase kot prednostne terjatve poleg navedenih (torej poleg terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona) plačajo tudi terjatve, ki so kot prednostne specialno določene v prvem odstavku tega člena. Terjatve iz prvega odstavka 390. člena so torej le tiste, ki so v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP specialno določene kot prednostne. Tako razlago potrjuje tudi besedilo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, po katerem (pred uveljavitvijo novele G) odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Ob razlagi 390. člena, na kateri je utemeljena izpodbijana odločitev in po kateri so terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP kot prednostne določene v prvem odstavku 390. člena, je navedba terjatev iz prvega odstavka 21. člena v tej določbi povsem nepotrebna. Drugačno razlago od izpodbijane pa končno narekuje tudi novela ZFPPIPP-G, po kateri se v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP v napovednem stavku besedilo „prvega odstavka 21. člena“ nadomesti z besedilom „prvega in drugega odstavka 21. člena“ in s tem, kot izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, širi terjatve, za katere ne učinkuje odpust obveznosti, tudi na terjatve za plačilo neplačanih prispevkov iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.

10Iz navedenih razlogov to sodišče ni moglo slediti stališču sodne prakse, ki je bilo zavzeto v zadevah, na katere se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka.

11Ker odločitev po navedenem temelji na napačni uporabi določb ZFPPIPP, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči skladno s pravnim stališčem te sodbe.

12Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

13Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na nejavni seji.