5. člen ZFPPIPP

Postopek prisilne poravnave sodi med postopke insolventnosti in kot tak po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP predstavlja pravno oviro (negativno procesno predpostavko) za dovolitev izvršbe ali zavarovanja, pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, pa se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ki jih vodi sodišče, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve. V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena. Ta procesna ovira je v predmetni zadevi podana, presoja učinkov postopka prisilne poravnave na izterjevano terjatev pa v tej fazi postopka ni pravno pomembna, saj določbe o učinkih prisilne poravnave ne določajo izjem od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v insolventnem postopku.

Ker revizija v postopku osebnega stečaja ni dovoljena, je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.

Pritožba se lahko vloži zoper sklepe sodišča prve stopnje, zoper sklepe višjega sodišča pa le izjemoma. Sklep višjega sodišča, s katerim to odloči o pritožbi, ni eden od takih. Stranke postopka lahko (če zakon tako določa) vložijo zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje revizijo ali predlog za obnovo postopka. Pri tem iz drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP v zvezi s 5. členom istega zakona izhaja, da v stečajnem postopku ni mogoče predlagati obnove postopka niti vložiti revizije. Zato bi sodišče prve stopnje pritožbo, ki jo je z izpodbijanim sklepom zavrglo, tudi če bi jo bilo mogoče šteti za revizijo ali predlog za obnovo postopka, moralo prav tako kot nedovoljeno zavreči.

Obravnavana zadeva je stečajna zadeva. Postopek osebnega stečaja sodi med stečajne postopke, torej med „zadeve stečaja“. Za nujne postopke oziroma zadeve procesni roki tečejo tudi v času sodnih počitnic.

Namen 17. člena ZFPPIPP je le v tem, da je dolžnik, nad katerim je sodišče začelo stečajni postopek, jasno in nezamenljivo določen. Kolikor pa pritožnik meni, da bi moralo zato (torej zaradi označbe na upnikovi vlogi) sodišče zoper njega začeti stečajni postopek le v tistem delu, v katerem nastopa kot potrošnik, se moti. ZFPPIPP ne loči med postopkom osebnega stečaja nad zasebnikom in potrošnikom, saj pozna le eno obliko osebnega stečaja (kot tudi ni pomembno, ali ima upnik terjatev zoper dolžnika kot potrošnika ali zasebnika - terjatev ima do fizične osebe).

Tožnik je sicer res svojo terjatev priglasil v okviru stečajnega postopka, vendar pa stečajno sodišče po izdaji sklepa iz 1. točke šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, z dne 29. 3. 2016, s katerim je sklenilo, da se preizkus terjatev ne opravi, ni spremenilo tega sklepa iz razloga po 2. točki šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, ker so se med stečajnim postopkom izpolnili pogoji za razdelitev, kar bi v skladu s 5. točko šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP narekovalo, da se predmetni pravdni postopek znova prekine.

S. se zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ni pritožil, zato po oceni višjega sodišča tudi nima podlage oziroma pravice, da bi lahko zahteval vsebinsko odločitev višjega sodišča o pritožbi drugega upnika Določilo drugega odstavka 128. člena ZFPPIPP se uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave Po stališču višjega sodišča sme sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa izdati sklep z vsebino oziroma učinki, kot če bi o njem odločalo višje sodišče.

V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče podati ugovora po poteku roka. Republika Slovenija ni pojem, temveč je kot država pravna oseba, ki je nosilec pravic in obveznosti, s tem pa ima tudi sposobnost biti stranka v sodnem postopku. Dolžnik je fizična oseba, ki je tudi samostojni podjetnik, zato ni jasno, zakaj pritožnik meni, da zoper njega ne bi bilo dovoljeno voditi postopka osebnega stečaja. Prebivališče stečajnega dolžnika je v Ljubljani, tam je tudi njegov poslovni sedež. Zato je za odločanje v tem postopku pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je tudi izdalo izpodbijani sklep. Pritožnik se tudi moti, ko navaja, da je edini zakon o obdavčenju v Republiki Sloveniji Zakon o davku na dodano vrednost, saj imamo še druge davčne zakone, kot npr. o dohodnini, o davku od dohodka pravnih oseb. Predpis, ki ureja pobiranje davkov in tudi prispevkov, pa je Zakon o davčnem postopku, ki seznamu izvršilnih naslovov daje moč izvršilnega naslova.

Prekinitev predhodnega stečajnega postopka zaradi postopka poenostavljene prisilne poravnave je možna le ob uporabi določb o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu (236. in 237. člen ZFPPIPP), sicer pa predhodni stečajni postopek kljub začetem postopku poenostavljene prisilne poravnave nemoteno teče. Predhodni stečajni postopek je torej pravnomočno končan, zato na odločanje o začetku poenostavljene prisilne poravnave ne more več vplivati. Ob odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišče ne presoja, ali je načrt prestrukturiranja ustrezen in bo omogočil ohranitev dejavnosti dolžnika. V skladu z 221.d členom ZFPPIPP sodišče le preveri, ali obstajajo ovire za ta postopek in ali je dolžnik predložil vse potrebne listine.

Insolventnost je položaj, ki nastane, če je dolžnik trajneje nelikviden ali plačilno nesposoben. Trajneje nelikviden je takrat, kadar v daljšem obdobju ni sposoben poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, plačilno nesposoben pa je, če je prezadolžen. Prezadolženost pomeni, da je vrednost pasive višja od vrednosti aktive. To je takrat, kadar vse premoženje, ki ga ima dolžnik, ne zadošča za plačilo vseh njegovih obveznosti. Za začetek postopka osebnega stečaja zadošča nastop enega od obeh položajev, torej ali nastop trajnejše nelikvidnosti ali nastop prezadolženosti. Zato se dolžnik, ki je nelikviden, začetku stečajnega postopka ne more upreti z dokazovanjem, da ni prezadolžen.

Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve. Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, in te izjeme je treba razlagati restriktivno. V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe presoja učinkov postopka poenostavljene prisilne poravnave na izterjevano terjatev ni pravno pomembna, temveč je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena.

V zadevi je sporno učinkovanje spremembe zakona, to je novele ZFPPIPP-C, na tožnikovo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 glede na prehodno določbo 88. člena novele, po kateri se spremenjeno besedilo drugega odstavka 21. člena (po katerem terjatve iz naslova davkov niso več prednostne) uporablja za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Spor je konkretno o tem, kdaj se postopek zaradi insolventnosti začne - z začetkom osebnega stečaja nad tožnikom ali z začetkom postopka odpusta obveznosti. Upoštevaje zakonsko opredelitev postopkov zaradi insolventnosti ima prav toženka, ko kot relevanten upošteva začetek osebnega stečaja nad tožnikom in ne začetek postopka odpusta obveznosti. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ne more biti zavezan za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v letu 2009 ni več uporabljal poslovnih prostorov, na katere se nanaša odmera spornega nadomestila. S tem namreč ugovarja odmerni odločbi, ki je izvršilni naslov in ki je po izrecni določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi in torej tudi ne v tožbi.

ZFPPIPP v četrtem odstavku 52. člena določa, da je za odločanje o pritožbah v vseh postopkih zaradi insolventnosti krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani. Vendar pa pri pritožbi tožnika ni šlo za odločanje o pritožbi v postopku prisilne poravnave ali stečajnem postopku (to je v postopkih zaradi insolventnosti iz 5. člena ZFPPIPP), temveč v postopku v sporu, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom nad tožnikom (6. točka 483. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pristojnost v takšnih sporih pa se ravna po 63. členu ZPP (to je po sodišču, ki vodi stečajni postopek). ZFPPIPP v prvem odstavku 391. člena sicer določa, da je obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona v postopku osebnega stečaja zadnja tri leta (in ne zadnjih dvanajst mesecev) pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Vendar pa to ne velja pri vseh pravnih poslih ali drugih pravnih dejanjih, temveč le pri tistem pravnem poslu ali drugem pravnem dejanju, ki bi ga stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki bi imela v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe (1. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP), ali pri pravnem dejanju iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, to j

V postopku (poenostavljene) prisilne poravnave so nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom postopka, navadne terjatve, za katere skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, če so navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona.

Namen prepovedi izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju po začetku postopka zaradi insolventnosti je predvsem v preprečitvi vpliva dejavnikov, ki bi lahko ovirali uspešno izvedbo postopka zaradi insolventnosti. V primeru prisilne poravnave (ponovna prisilna poravnava pri tem ni izključena) je namen, ki se ščiti, izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, zato novih postopkov izvršbe in zavarovanja načeloma ni dopustno dovoliti, dokler ta postopek ni zaključen. Odločilnega pomena je torej okoliščina, da je bil dolžnik v času vložitve predloga za izvršbo v postopku ponovne prisilne poravnave, in ne okoliščina, ali ta prisilna poravnava na konkretno terjatev vpliva ali ne.

ZFPPIPP dopušča, da začetek stečajnega postopka predlaga tudi upnik. To velja tudi za postopek osebnega stečaja. Osnovno pravilo je, da je treba svoje dolgove ob njihovi zapadlosti poravnati. Če dolžnik tega ne stori, se izpostavi raznim postopkom, v katerih lahko upnik uveljavi svojo pravico do poplačila terjatve, ki je del ustavne pravice do zasebne lastnine, pri čemer ima tudi pravico do sodnega varstva. Posluži se lahko kakršnegakoli sodnega varstva, ena od možnosti je tudi stečajni postopek in s tem postopek osebnega stečaja, če meni, da bo tako dosegel poplačilo svoje terjatve. Upniku te pravice, razen izjemoma, ni mogoče omejiti. Zakon upniku tudi ne nalaga, da bi moral svoj pravni interes za postopek osebnega stečaja nad svojim dolžnikom posebej izkazovati.

V postopku osebnega stečaja sodišče revizije ne more dopustiti.

Gre za obveznost, nastalo že s sklenitvijo kreditne pogodbe in pred začetkom stečaja. Terjatev (upnika) in s tem obveznosti (dolžnika) ne nastane šele ob dospelosti, ampak obstaja že ob sklenitvi posla. Pravice in obveznosti banke, kreditojemalca in Republike Slovenije, ki izhajajo iz jamstva po Zakonu o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe, se navedejo v kreditni pogodbi. Tudi (regresna) terjatev B. d.d. iz naslova vnovčenega jamstva izhaja iz sklenjene kreditne pogodbe in ne temelji neposredno na zakonskih določbah. Čim je tako in je obveznost iz naslova jamstva za tožnikov dolg nastala pred začetkom stečaja, gre za terjatev, ki se v skladu z določbami 296. člena ZFPPIPP (kot pogojna) prijavi v stečajnem postopku in za katero v skladu s citiranimi določbami 131. člena istega zakona ni dovoljeno izdati sklepa o (davčni) izvršbi.

Ker drugi razlog s sklicevanjem na možnost poplačila celo upnikove zmanjšane terjatve le ob predpostavki sklenjene prisilne poravnave, torej trajnejšo nelikvidnost dolžnik sam priznava, s pritožbo ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, torej insolventen, zaradi česar je podan razlog za začetek stečajnega postopka.