UPRS Sklep I U 390/2018-7

Tožba se zavrže.

1Tožnik je dne 19. 2. 2018 vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Tožbo vlaga zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

2Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Poleg tega sodišču sporoča, da je tožnik dne 19. 2. 2018 samovoljno zapustil Azilni dom in da se do priprave odgovora na tožbo (dne 23. 2. 2018) ni vrnil.

3Tožba ni dovoljena.

4V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da mora oseba, ki zahteva sodno varstvo, za to izkazati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazano, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje pravnega položaja, v katerem se oseba nahaja, in ki ga brez vložene tožbe ne bi mogla doseči. Pravni interes je torej procesna predpostavka za tožbo in mora obstajati ves postopek, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

5Iz listin, ki so v spisu, konkretno iz izpisa iz uradne evidence Azilnega doma na dan 23. 2. 2018, izhaja, da je tožnik dne 19. 2. 2018 in torej istega dne, kot je vložil tožbo, Azilni dom samovoljno zapustil, iz poizvedbe s strani sodišča pa še, da se tožnik v Azilni dom do 27. 2. 2018 ni vrnil.

6Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 2. alinei drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1 oziroma tretji odstavek 50. člena ZMZ).

7Glede na povedano je tožnik s svojim ravnanjem dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo, s katero napada odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne. Stališče, da prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom ali naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka, je večkrat do sedaj sprejelo naslovno sodišče (npr. v zadevah I U 1374/2015 z dne 7. 10. 2015 in I U 654/2016 z dne 6. 5. 2016) in tudi že Ustavno sodišče (npr. v zadevah Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 in Up 805/08 z dne 5. 3. 2009).

8Ker torej tožnik v zadevi ne izkazuje več pravnega interesa, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.