VSRS Sklep VIII Ips 136/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati razlike v plači za obdobje od avgusta 2008 do decembra 2014 v določenih mesečnih zneskih. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati vse nadaljnje razlike v plači (od januarja 2015) med plačo, ki bi bila obračunana glede na dejansko opravljanje dela po 25. plačnem razredu in plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala. Presodilo je, da se zaradi uveljavitve Zakona o sistemu plač v javnem sektorju¹ (v nadaljevanju ZSPJS) in prevedbe, izvedene na tej podlagi, šteje, da je tožnik s 1. 8. 2008 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Izhajalo je iz stališča, da 3. in 3a. člen ZSPJS določata, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu določiti in obračunavati drugačne plače, kot je določena v ZSPJS, pri čemer sam podpis pogodbe o zaposlitvi ali aneksa k tej pogodbi ni relevanten. Zato naj bi po kogentnih določbah ZSPJS prenehala veljati stara pogodba o zaposlitvi (z dne 21. 6. 2007), tožnik pa naj bi imel s 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec IV.“

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 10/2017 z dne 22. 2. 2017 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj:

- ali je pravilno stališče sodišča, da za presojo zahtevka glede plačila za dejansko opravljeno delo javnega uslužbenca, uporaba določb ZSPJS ne pride v poštev in je potrebno javnemu uslužbencu vedno določiti plačo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta ter ali je posledično sodišče v konkretni zadevi bistveno kršilo določbe postopka oziroma napačno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi s pritožbenimi navedbami (glede zatrjevane kršitve neizvedbe dokazov o tem ali je tožnik dejansko opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta) le-te zavrnilo zgolj z navedbo, da izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane;

- ali je pravilno stališče sodišča, da je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 prenehala veljati po kogentnih določbah ZSPJS dne 1. 8. 2008 ter posledično tožeča stranka nima zahtevka iz naslova pravnomočne sodbe IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011.

4Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s primarnim zahtevkom navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je z uveljavitvijo ZSPJS, ob prevedbi dne 1. 8. 2008, prenehala veljati tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, zaradi česar naj bi prenehal tožnikov zahtevek za izplačilo razlike v plači na podlagi pravnomočne sodbe IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011. Namen prevedbe naj bi bila zgolj sprememba plače iz količnika v plačni razred, ne pa sprememba delovnega mesta. Že iz samega poimenovanje akta, s katerim je bila prevedba izvedena - aneks k pogodbi o zaposlitvi - naj bi izhajalo, da ne gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ampak za le za dodatek k obstoječi. Tožena stranka stare pogodbe o zaposlitvi ni nikoli odpovedala, tožnik pa se z njeno spremembo tudi ni strinjal. Izpodbijana sodba naj bi predstavljala poseg v pravnomočno sodno odločbo, kar predstavlja kršitev 22., 23. in 155. člena Ustave RS. Glede podrednega zahtevka tožnik navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da se pri ugotavljanju višine plače za dejansko opravljeno delo ne uporabljajo določbe ZSPJS in da je javni uslužbenec upravičen zgolj do izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 123/2016 z dne 30. 8. 2016, kjer je bilo zavzeto stališče, da je treba upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač, kar pomeni tudi uporabo določb ZSPJS, na podlagi katerih bi se tožniku plača za dejansko opravljeno delo določila ob upoštevanju prvega odstavka 19. člena, kar bi pomenilo skupno 22. plačni razred. Sodišče pa naj bi zmotno presodilo, da bi se tožniku plača določila ob upoštevanju izhodiščnega 18. plačnega razreda višjega delovnega mesta, zaradi česar se tožnikov podredni zahtevek zavrne, ker trenutno prejema plačo po 21. plačnem razredu in nima interesa prejemati plače po 18. plačnem razredu. Tako stališče naj bi predstavljalo nedopustno razlikovanje med primerljivimi javnimi uslužbenci. Zakonodajalec naj bi v 14. členu ZSPJS izrecno predvidel možnost, da javni uslužbenec opravlja dela na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane.

5Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala zavrnitev revizije.

6Revizija je utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „vzdrževalec I“, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 (v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi iz leta 1991), za katero se je po Aktu o sistematizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 8. 5. 2007 zahtevala strokovna izobrazba V. stopnje, ki je tožnik ni imel. Dne 29. 5. 2007 mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz leta 1991 iz poslovnega razloga in mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, za delovno mesto „vzdrževalec II“ (v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi iz leta 2007), za katerega se je zahtevala IV. stopnja izobrazbe. Tožnik je novo ponujeno pogodbo podpisal, hkrati pa sprožil delovnopravni spor, v katerem je izpodbijal utemeljenost odpovednega razloga. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, Pdp 181/2012 z dne 11. 7. 2012 je bilo pravnomočno razsojeno, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz leta 1991 ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, zaradi česar mora tožena stranka tožniku mesečno plačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1991 in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007, dokler bo ta veljala. Tožena stranka je tožniku prisojeno odškodnino izplačevala do 1. 8. 2008 oziroma do uveljavitve novega plačnega sistema v javnem sektorju, nato pa je s plačili prenehala. Z veljavnostjo od 1. 8. 2008 je tožniku izdala aneks k pogodbi o zaposlitvi (v nadaljevanju: aneks), ki ga tožnik ni podpisal in mu začela obračunavati in plačevati plačo v višini, določeni z aneksom.

9Tožnik v tem sporu zahteva plačilo razlike v plači med plačo, kot mu jo je določila tožena stranka v aneksu in plačo, kot bi mu pripadala, če bi tožena stranka prevedla njegovo plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, oziroma plačo, kot jo je tožnik prejemal v času veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi in sicer od avgusta 2008 dalje.

10Zmotno je stališče, da je z uveljavitvijo ZSPJS prenehala veljati pogodba o zaposlitvi iz leta 2007. ZSPJS ureja sistem plač v javnem sektorju, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače (1. člen ZSPJS). Tudi prevedba na podlagi ZSPJS se nanaša na plačo in sicer gre za način določitve plače oziroma plačnega razreda javnega uslužbenca po novi zakonodaji glede na pripadajočo plačo oziroma količnik po prejšnji zakonodaji. Prevedba se je izvedla na način, da je bila plača javnega uslužbenca, izražena v količniku, prevedena v plačo, izraženo v plačnem razredu oz. nominalnem bruto znesku. Prevedba je tako posegla zgolj v plačo kot enega od elementov pogodbe o zaposlitvi, medtem ko so ostali elementi pogodbe o zaposlitvi ostali nespremenjeni. To je v konkretnem primeru razvidno tudi iz aneksa, ki v 10. členu določa, da z njegovim podpisom prenehajo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi iz leta 2007 o osnovni plači, dodatkih ter delu plače za delovno in dodatno delovno uspešnost, medtem ko vse ostale določbe te pogodbe ostanejo v veljavi.

11Prav tako se sodišče zmotno sklicuje na določbi 3. in 3a. člena ZSPJS, ki urejata primer neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V konkretnem primeru namreč ne gre za to, da bi bila tožniku plača v pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 (spremenjeni z aneksom) določena nezakonito. Dolžnost tožene stranke, da tožniku plača več, kot je znesek plače po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 namreč ne izhaja iz te pogodbe pač pa iz izvršljive sodne odločbe. Znesek, ki ga v tem sporu vtožuje tožnik ni plača, ampak pravnomočno prisojena odškodnina.

12Tožniku je bila s pravnomočno sodno odločbo prisojena odškodnina v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1991 in novo pogodbo o zaposlitvi iz leta 2007, od dneva njene sklenitve in dokler bo ta veljala. Obveznost tožene stranke po tem izvršilnem naslovu je jasna in zaradi izvedene prevedbe po ZSPJS ni prenehala, se pa prevedba upošteva pri izračunu odškodnine, do katere je tožnik upravičen. Tožena stranka bo pri obračunu svoje obveznosti morala izračunati, kakšno plačo bi tožnik po prevedbi prejemal po pogodbi iz leta 1991 in od tega zneska odšteti plačo, ki jo po prevedbi prejema po pogodbi iz leta 2007. V kolikor obstaja razlika med tema dvema zneskoma, ta predstavlja tožnikovo pravnomočno prisojeno odškodnino.

13Ker je sodišče tožnikov primarni zahtevek zmotno zavrnilo že po temelju, je dejansko stanje v zvezi z višino vtoževanih zneskov ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče bo zato to vprašanje moralo razčistiti v ponovljenem postopku.

14Glede na zgoraj navedena stališča v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, vprašanje, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek ni (več) relevantno, zato revizijsko sodišče nanj ni odgovarjalo.

15Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.