VSL Sodba I Cpg 439/2017

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna plačati pritožbene stroške tožeče stranke v višini 356,97 EUR.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98407/2015 z dne 24. 8. 2015 v I. odstavku izreka razveljavi za znesek 102,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila in se v tem delu postopek ustavi (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V veljavi pa je vzdržalo prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani za znesek v višini 15.323,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov sukcesivno zapadajo ter izvršilne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.297,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, tako da zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-E (Ur. list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017), zato je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 125. člena prehodnih in končnih določb ZPP-E vodilo postopek po določbah do novele ZZP-E veljavnega zakona.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju in sicer je tožeča stranka za toženo stranko izvajala špediterske storitve, za katere ji je tožeča stranka izdala račune v skupni višini prisojenega zneska, tožena stranka pa jih ni plačala.

7Pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi morala zaslišati direktorja tožene stranke in pričo S., saj je z neizvedbo tega dokaza stranki onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da bi zaslišanje teh oseb dokazovalo pravno pomembno dejstvo, to je, da računi niso vsebovali vse potrebne dokumentacije. Trdila namreč je, da računi tožeče stranke niso vsebovali dokazil o opravljenih storitvah in so bili zato brezpredmetni. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge z zaslišanjem zavrnilo kot nepotrebne. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo obe zaslišanji, bi ugotovilo pravilno dejansko stanje, namreč, da tožena stranka ob izdanem računu ni prejela mednarodnega tovornega lista. To nakazuje dejstvo, da storitve, kot jih zatrjuje tožeča stranka, niso bile opravljene. Očita še, da tožena stranka ni bila seznanjena s splošnimi pogoji poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenija, da bi lahko računom ugovarjala v roku 8 dni po njihovi izdaji. Tožeča stranka ni tožene stranke izrecno obvestila, da posluje po navedenih splošnih pogojih, saj je bila klavzula z drobnim tiskom navedena šele v podpisu elektronskih sporočil tožeče stranke in to v angleškem jeziku, kar je v nasprotju s 14. členom Zakona o javni rabi slovenščine.

8Sodišču ni treba izvajati prav vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Določba drugega odstavka 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka opravila storitve za toženo stranko, da je izdala račune in tem računom predložila mednarodne tovorne liste.

9Določba 212. člena ZPP določa pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Stranka mora najprej zatrjevati (ali ugovarjati) določena dejstva in predlagati dokaze, ki njene trditve potrjujejo. Trditve morajo biti konkretizirane in dokazi morajo te trditve potrjevati ali jih ovreči. Dokazi, ki bodo šele podali dejstva, ki pred tem niso bila konkretno zatrjevana, so informativni in niso dovoljeni, saj nasprotni stranki ne omogočajo, da odgovori nanje.

10Sodišče prve stopnje je izvedbo obeh dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika in priče S. zavrnilo, saj je tožeča stranka dokazala, da je storitev res opravila. Po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu je bilo sedaj na toženi stranki, da zatrjuje in dokaže, da dokazi tožeče stranke ne izkazujejo tega in predloži dokaze, ki bi njene trditve potrdili. Tega bremena tožena stranka ni zmogla. V vlogi z dne 2. 12. 2015 (l. št. 38) je namreč tožena stranka navedla le, da bosta njen zakoniti zastopnik in priča S. povedala, da so bili računi izdani brez popolne dokumentacije, nič pa o tem, da storitev ni bila opravljena. Da je bila storitev opravljena, je izkazala tožeča stranka s tem, ko je predložila mednarodne tovorne liste, ki so jih podpisali prejemniki blaga, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je navedene ugovore tožene stranke obrazložilo na sedmi strani obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je bil mednarodni tovorni list priloga k vsakemu računu tožeče stranke, kar je bilo na računu tudi navedeno (na sredini pri navedbi osebe, ki je podala naročilo, priloge A2, 5, 7, 10, 14, 17, 19, 22). Če pa tovorni list ne bi bil priložen, bi tožena stranka lahko tožeči stranki ob prejemu takšnega računa sporočila, da dokumentacija manjka, česar pa ni izkazala, ni zatrjevala, čeprav ji je ravno to v postopku pred sodiščem prve stopnje očitala tožeča stranka (l. št. 14 in 42). Predloženi dokazi so tudi potrdili (opomini na prilog1 A24), da je tožeča stranka toženo stranko vse od marca do avgusta 2015 dalje večkrat opominjala na plačilo. Zakoniti zastopnik tožene stranke je tožeči stranki po elektronski pošti zatrjeval, da bo dolg plačal in se opravičeval ter jo prosil za potrpljenje, naj še malo počaka. V opominih tožeče stranke so bili navedeni vsi podatki o zapadlih računih, ki se v celoti ujemajo s predloženimi listinami. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je tožeči stranki uspelo izkazati, da je opravila svojo storitev, na drugi strani pa toženi tega ni uspelo izpodbiti.

11Glede na vse navedeno se izkaže pritožba za neutemeljeno. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

12Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev bistvene (prvi odstavek 260. člena ZPP).

13Pravdni stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

14Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo in pritožbeno sodišče jih je prisodilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT) in sicer nagrado za odgovor na redno pravno sredstvo po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife 625 točk, pavšalni znesek za materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife v višini 2 % in 22 % DDV, skupaj torej 356,97 EUR.